Jedro

Pravni standard "zadnja mirna posest" pomeni tâko dalj časa trajajoče posestno stanje sporne mejne površine, ki sta ga, preden je prišlo do spora o meji, prostovoljno spoštovala oba mejaša.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pritožnica in predlagateljica sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o sporni ureditvi meje med parcelo predlagateljice in prve nasprotne udeleženke, to je mejo med parcelo 841/1 s sosednjo parcelo 836/3 v k. o. X. Določilo jo je tako, kot je predlagala predlagateljica, in sicer po skici sodnega izvedenca mag. Jožeta Dolanca z dne 25. 4. 2024, ki je sestavni del sklepa sodišča, na terenu pa jo je označilo z mejniki. O stroških je odločilo, da skupne nosita predlagateljica in prva nasprotna udeleženka vsaka polovico, sicer pa vsak svoje. O njihovi višini še ni odločilo.

2.Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka, ki predlaga njegovo razveljavitev ter nov postopek pred sodiščem prve stopnje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Sodišču očita nejasne razloge o zavrnitvi njenega ugovora in ugovora B., da gre za lastninski in ne za mejni spor. Pri tem naj bi se sodišče napačno oprlo na naznanilni list iz leta 1969, češ da od tam izhaja, da med tedanjimi lastniki potek meje ni bil sporen, saj naj to ne bi držalo. Očita, da je zanemarilo druge dokaze, zlasti pogodbo o zakupu med C. in D. iz l. 1984. Po tej je smel slednji postaviti vikend hišico 4x4 na zemljišču prve, dejansko pa jo je postavil delno na njeno, delno pa na tuje. Spor o tem, navaja, je bil znan priči E., na kar se je sodišče oprlo. Zanemarilo je, da je bil naznanilni list podpisan s strani F., ko je bila parcela že prodana njenemu očetu. Nadalje pritožnica sodišču očita, da se ni opredelilo do sodbe VSL I Cp 627/2008; v tem postopku je E. uveljavljala lastninsko pravico na parceli 841/1 k. o. X. V tisti sodbi je navedeno, da brunarica stoji delno na sosednji parceli, v lasti pritožnice, ki v tistem postopku ni sodelovala. Sodišče je napačno upoštevalo mirno posest, kot jo je uživala E. Za pravilno uporabo tega kriterija je pomembno dalj časa trajajoče posestno stanje, preden je prišlo do spora, dlje časa je imela posest na sporni površini prav pritožnica sama, trdi slednja. Trdi še, da po prodaji nepremičnine E. o mirni posesti predlagateljice in njenega partnerja ne more biti govora. Ne drži, da bi šele v sporu glede priposestvovanja navedla, da brunarica stoji delno na njenem. Pritožnica sporno nepremičnino uporablja že 50 let in so ji razmere dobro poznane. Ta del so šteli za svojega in ga uporabljali, prejšnje lastnike, E., pa so zelo redko videli. Pritožba nadalje kot zmotno očita stališče sodišča, da naj bi predlagateljica s tem, ko je uspela s tožbo na priposestvovanje, dokazala tudi posest na tem delu nepremičnine, kjer brunarica stoji. O tem sporu je bilo odločeno več kot 20 let nazaj in pritožnica v njem ni imela možnosti sodelovati. E. ji je konkludentno priznavala, da hodi po svojem, da je dejansko imela posest, pa so potrdile tudi priče G., H. H. in I., kar je sodišče po mnenju pritožbe napak ocenilo kot neprepričljivo. Sodišče se je preveč posvečalo temu, kdo je imel posest brunarice, saj nikoli ni trdila, da jo je uporabljala. Zelo dolgo je ni uporabljal nihče, je v slabem, razpadajočem stanju. Napačno naj bi bilo presojano elektronsko sporočilo E. iz l. 2017. Če je sodišče navedlo, da je bila meja v zadnjem času sporna, kar naj bi vedeli tako predlagateljica kot pritožnica, potem bi moralo zemljišče razdeliti po prosti oceni. In sicer tako, kot je pokazala sama po skici izvedenca med točko A in C. Stroške bi morali nositi vsak svoje.

3.Prva predlagateljica je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter priglasila svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ustrezno ugotovilo dejansko stanje, prav tako ni zagrešilo napak pri vodenju postopka.

6.Ne drži, da je sodišče prve stopnje spor napačno ovrednotilo kot mejni spor, namesto da bi ga kot spor o lastninski pravici oz. da naj ne bi bilo jasno, zakaj je tako ocenilo (tč. 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sploh ni sporno, da je predlagateljica lastnica nepremičnine parc. 841/1, prva nasprotna udeleženka pa je lastnica nepremičnine parc. 836/3. Sporno je, kje poteka meja med obema parcelama.

7.Obravnavani mejni spor izvira iz geodetskega postopka urejanja meje. Stanje v naravi je videti tako, kot prikazuje skica, ki je del sklepa.

8.Na spornem mejnem prostoru stoji brunarica in bistvo tega mejnega spora je, ali meja poteka tako, da prečka brunarico, kar bi pomenilo, da ta leži na obeh mejnih parcelah, ali pa meja poteka ob brunarici, kot izhaja iz zgornje skice.

9.Uporabljena pravna podlaga je ustrezna. Sodišče prve stopnje je mejo pravilno uredilo na podlagi kriterija zadnje mirne posesti, potem ko je ugotovilo, da vrednost spornega prostora presega 4000 EUR (in sicer znaša 4500 EUR). Glede na določbo 3. odst. 77. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) bi v tem primeru lahko mejo po močnejši pravici sodišče določilo le, če bi se udeleženci s tem strinjali, kar pa se niso.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kriterij zadnje mirne posesti. Slednjo je zanesljivo ugotovilo, zato ni bilo podlage, da bi prišel v poštev naslednji kriterij, pravična ocena, za kar se podredno zavzema pritožnica (5. odst. 77. čl. SPZ 1 ).

11.Drži, kar navaja pritožnica, da pravni standard "zadnja mirna posest" pomeni tâko dalj časa trajajoče posestno stanje sporne mejne površine, ki sta ga, preden je prišlo do spora o meji, prostovoljno spoštovala oba mejaša.

12.Sodišče prve stopnje je o tem, kakšna je bila zadnja mirna posest spornega mejnega prostora, napravilo obsežno, natančno, analitično in sintetično dokazno oceno, ki je logična, notranje skladna, preverljiva in prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo sprejema v celoti in zavrača dekontekstualizirano kritiko njenih posameznih delov.

13.Sodišče prve stopnje je ravnalo razumno, ko je ugotavljalo, kako je bilo s posedovanjem brunarice (in zemljišča okoli nje), saj pojmovno ni mogoče, da bi imeli posest na brunarici in na njenem stavbišču dve različni osebi. Ni pa niti življenjsko verjetno, da bi posest brunarice imela ena oseba, njeno neposredno okolico pa druga.

14.Drži, da je v sodbi Okrajnega sodišča na Vrhniki P 84/2002 z dne 15. 10. 2007, ki je bila potrjena s sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 627/2008 z dne 10. 9. 2008, navedeno, da iz predložene skice podjetja J. izhaja, da lesena hišica stoji deloma na parceli 8417/1, deloma pa na parceli 836/3 2 , vendar to za predmetno sodno določanje meje na podlagi zadnje mirne posesti ni odločilno. Sodišče prve stopnje se tudi ni oprlo na odločitev v zadevi izpred 20 let, v kateri nasprotna udeleženka ni mogla sodelovati, pač pa je samo ugotovilo, da je predlagateljičina pravna prednica nepremičnino z brunarico (parc. 841/1) pridobila na podlagi priposestvovanja v sodnem postopku. Ugotavljalo je, kdaj je postalo sporno, kje brunarica stoji, ali na meji ali v celoti na nepremičnini predlagateljice, in kdo je do tedaj na tem, torej spornem mejnem prostoru, dasiravno je obsežnejši kot zgolj stavbišče brunarice, izvajal posest. Prepričljivo je ugotovilo, da je bila to predlagateljičina pravna prednica E. Njena izpoved je bila dosledna, življenjsko verjetna, notranje skladna in skladna tudi z drugimi dokazi, očitno pa je tudi na sodišče napravila vtis resnicoljubnosti in verodostojnosti, ki ga pritožba z ničimer ne omaje. Glede skladnosti predmetne ugotovitve z omenjeno pravdo zaradi priposestvovanja in zgoraj omenjene navedbe v tisti sodbi, da brunarica stoji na dveh parcelah, pa je primerno dodati, da ta navedba ni bila podana kot spor o meji ali o posesti. Toženci so v tisti pravdi predlagateljičini pravni prednici (tožnici) oporekali veljavni naslov posesti.

15.Pritožbeno sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, da je zadnja mirna posest predlagateljičine pravne prednice E. nad spornim mejnim prostorom (katerega bistvo je prav brunarica) prepričljivo dokazana. Pravilno je pri tem dalo enega ključnih poudarkov dejstvu, da posesti nad brunarico pritožnica ni niti zatrjevala niti ni izpovedala o tem, da bi jo posedovala sama ali njeni predniki, konkretno F. Tudi če drži, da zadnja leta brunarice nihče ni uporabljal in da je pritožnica občasno čistila grmovje in kosila tudi v okolici brunarice, to ne pomeni, da je imela s tem mejni prostor v zadnji mirni posesti sama oz. da ta ni pripadala E. oz. kasneje predlagateljici. O vsem tem je sodišče prve stopnje navedlo obsežne in natančne razloge v tč. 21 na str. 7 do 9. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in pritožnico nanje usmerja, ker golo ponavljanje nima posebnega pomena. V okviru tega je sodišče prve stopnje tudi logično zavrnilo kot neprepričljive izpovedbe prič G., I. in H. H. ter same pritožnice.

16.Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je pomembna posest predlagateljičine pravne prednice E., kot jo je ta do prodaje predlagateljici očitno uživala mirno vse od svojega uspeha v pravdi za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, očitno pa (sama ali preko svojih prednikov) že prej, saj sicer s priposestvovanjem ne bi uspela. Naznanilni list iz l. 1969 v zvezi z zadnjo mirno posestjo niti ni posebej pomemben dokaz, prav tako ne pogodba, na podlagi katere je bila brunarica v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postavljena. Pomembno je, da ni dokazano, da bi bila ta posest pred nastalim mejnim sporom osporavana. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pritožnica ni z ničimer dokazala svoje trditve, da je že predhodno preko odvetnice zahtevala odstranitev brunarice, pritožnica niti ne nasprotuje.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi elektronsko sporočilo E. iz l. 2017, češ da se zaveda, da brunarica sega na sosednjo parcelo. Ker se meja ureja po zadnji mirni posesti, je pravilno poudarilo ugotovitev, da to sporočilo ni v ničemer spremenilo oblike posesti E., in da zato po predmetnem kriteriju ni relevantno.

18.Naposled je treba kot pavšalne in neutemeljene zavrniti očitke zoper stroškovno odločitev. Ta je jasno obrazložena in ima glede tega, da skupne stroške nosijo udeleženci sorazmerno glede na dolžno svoje meje, podlago v 173. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

19.Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

-------------------------------

1 1 <em>Ex abudante cautela</em> gre dodati, da pravi
0na ocena skoraj zagotovo ne bi vodila do meje po sredini objekta.

2 2 T
0d. II. obrazloeitve na str. 8, 5. odstavek.

****************

Skica