Jedro

Tristransko razmerje, v katerem je dobavitelj (sklenitelj kreditne pogodbe) svojo terjatev do dolžnika (toženca) na podlagi kreditne pogodbe dobavil osebno vozilo, s pogodbo o odstopu terjatve pa svojo terjatev odstopil tožniku, ima znake mešanega posla - kupne pogodbe, posojila in cesije. Gre za nov pogodbeni tip, ki je kot pravni posel naveden v 1. tč. I. odst. čl. 6 Zakona o bančništvu.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena dolžna plačati znesek 3,262.580,71 SIT s pripadki in pravdnimi stroški, ker je štelo, da je pravni posel, ki je osnova za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, ničen.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi je očitala sodišču prve stopnje, da je kršilo postopkovne določbe, ker v sodbi ni pojasnilo, na kakšen način in na podlagi katerega konkretnega dokaza je ugotovilo, da kreditodajalec ne bi imel statusa banke. Meni, da so v obrazložitvi sodbe nasprotja med razlogi.

Sodišče sprva navaja, da je potrebno plačati denarno odmeno, če avtomobila ni mogoče vrniti. Iz tega bi izhajalo, da je štelo denarni tožbeni zahtevek tožnika vsaj na temelju pravil o neopravičeni obogatitvi za utemeljen. V nasprotju s tem pa je sodišče v nadaljevanju zaključilo, da denarna terjatev tožnice ni nastala, ker je pravni posel, ki sta ga pravdni stranki sklenili,ničen. Ničnost pa po oceni pritožbe ne izhaja iz dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali in iz katerih bi sodišče lahko napravilo po uradni dolžnosti conclusio ničnosti. Svoje odločitve ne bi smelo opreti na dejstva glede katerih strankam ni dalo možnoti, da se o njih izjasnijo, s čemer je kršilo načelo javnosti in tudi načelo obojestranskega zaslišanja in kontradiktornosti.

Zmotno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prodaji na obroke. Takšen zaključek sodišča je povsem v nasprotju z dejansko izraženo in tudi v pravdi po strankah zatrjevano pogodbeno voljo strank. Obe stranki sta namreč zatrjevali, da je toženec sklenil posojilno pogodbo s podjetjem B.P. zaradi nakupa osebnega avtomobila. Zavezal pa se je, da bo v več obrokih odplačal posojilo v roke tožeče stranke.

Posojilodajalka je namreč svojo terjatev do toženca prenesla na tožečo stranko. S Pogodbo o prenosu terjatve je toženec seznanjen, saj jo je sopodpisal. Torej nikakor ne gre za pogodbo o prodaji na obroke. Če pa bi tudi šlo za takšno pogodbo, pa zaradi pomanjkanja klavzule o tem, da ima toženec pravico v treh dneh po sklenitvi pogodbe od pogodbe odstopiti, ves posel ni ničen.

Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je utemeljena.

Po čl. 180/III Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vzame sodišče tožbo v postopek tudi, če tožnik ni navedel pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedel, sodnik nanjo ni vezan.

Pravna podlaga za ta spor je v tristranskem razmerju, v katerem je dobavitelj (sklenitelj kreditne pogodbe) svoje terjatve do dolžnika - toženca na podlagi kreditne pogodbe št. 21/93 z dne 14.9.1993 dobavil osebno vozilo Rover 416 GSI in s pogodbo o odstopu terjatve (z dne

14.9.1993) odstopil svojo terjatev do dolžnika tožniku. Pri tem se je toženec v tč. 3 kreditne pogodbe zavezal poplačati kredit in obresti v 60 enakih anuitetah tožniku kot prevzemniku terjatve.

To tristransko razmerje je kot pravni posel v 1. tč. I. odst. čl. 6 Zakona o bančništvu (ZBan, UR.l.RS 7/99) naveden med bančnimi posli kot factoring. Gre za nov, moderen pogodbeni tip, posel bančnega prava, ki je v naši gospodarski praksi razmeroma neznan, iz klasičnega pravnega pogodbenega vidika pa pomeni mešan posel z znaki kupne pogodbe, posojila in cesije.

Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo posel, ki so ga stranke sklenile kot prodajo na obroke v smislu čl. 544/II Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker ne vsebuje pogodba z dne 14.9.1993 določila, da lahko kupec v treh dneh odstopi od pogodbe, je zmotno štelo posel za ničen ter na tej podlagi zmotno zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

Posel, ki so ga sklenile stranke in ki je podlaga za tožbeni zahtevek tožeče stranke, ni v nasprotju z nobenim ustavnim načelom naše države, niti veljavnim prisilnim predpisom ali moralnim pravilom naše družbe. Zato ga ni mogoče šteti za ničnega in ga v smislu določila čl. 103 ZOR ne zadenejo posledice ničnosti.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pri odločanju v tej zadevi zmotno uporabilo in zaradi pravilne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je po čl. 355 ZPP pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razvejavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Podana pa so tudi očitana nasprotja v razlogih sodbe, obstajajo tudi razlogi za razveljavitev sodbe po čl. 339/II tč. 14 ZPP.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno preizkusiti pogodbi, ki sta podlaga za posel med pravdnima strankama in izvesti še druge dokaze, ki sta jih stranki predlagali ter ugotoviti dejstva, odločujoča za razrešitev tega spora in nato ponovno o njem odločiti.

V skrajnem primeru, če bi ne našlo podlage za odločanje o sporu v pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih, ki obravnavajo citirane pogodbe, bo iskati podlago za rešitev spora v pravilih o neopravičeni pridobitvi (čl. 210 ZOR in naslednji). Neprerekano je dejstvo, da je toženec posojilo prejel za nakup osebnega avtomobila, osebni avtomobil s tem posojilom kupil, posojila pa ni vrnil ter niti ne zatrjuje, da ga je vrnil deloma. Avtomobil je celo odtujil v nasprotju s čl. 6 sklenejene pogodbe. Pri tem je še pripomniti, da je po temeljnih načelih obveznostnega prava sodišče dolžno preveriti ali so stranke pri sklepanju obligacijskih razmerjih in pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovale načelo vestnosti in poštenja (čl. 12 ZOR) in dolžnost, da izpolnijo svojo obveznost ter odgovarjajo za njeno izpolnitev.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče razvejavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje.