Jedro

Čeprav se pritožbeno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da pravnomočnost predhodnih sodnih odločb, kot procesno dejstvo, sodišča vsakokratnega vsebinskega preizkusa pogojev za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi in posledično dolžnosti posredovanja razlogov o izidu preizkusa, ne odvezujejo, pa po presoji tega sodišča za navedeni preizkus zadostuje primerjava med že ugotovljenimi okoliščinami in morebitnimi novimi okoliščinami, ki bi v povezavi s prvimi ali same zase zahtevale drugačno ali različno oceno od dotedanjih. Ko teh okoliščin ni, ponavljanje že ugotovljenih okoliščin v novi sodni odločbi, še zlasti, ko so bile v predhodnih sodnih odločbah temeljito ocenjene, ne deluje pristno, ozko procesno pa je zaradi predhodne seznanjenosti strank odvečno.

Vsi zakonsko določeni roki za podaljšanje začasnega zavarovanja se nanašajo na posamezno fazo kazenskega postopka ter da so lahko prekoračeni le tedaj, ko jih je ta faza po trajanju presegla.

Če je pritožnik z navedbami o odsotni protipravnosti obdolženčevega ravnanja, kot znaka kaznivega dejanja, imel v mislih kršitev iz 1. točke tega člena, je opozoriti, da pri nobenem izmed obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, protipravnost ravnanja ni njihov zakonski znak, kot element posameznega kaznivega dejanja pa je predmet presoje po predhodni dokazanosti ravnanja in po ugotovljenih okoliščinah/razlogih, ki protipravnost takšnega ravnanja izključujejo.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 9. 10. 2017 ugodilo predlogu okrožne državne tožilke ter začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi s prepovedjo razpolaganja s sredstvi na transakcijskem računu in prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnin ali deležev za obdolženega A. A. ter s prepovedjo razpolaganja s premoženjem za obdolženega B. B., po prvem odstavku 502. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšalo za obdobje nadaljnjih 6 mesecev, in sicer od 11. 10. 2017 do 11. 4. 2018. To je bilo storjeno s sklepom II K 48713/2012. 2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in, kot je zapisal, kršitev 22., 23., 25. in 135. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da navedeni predlog okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljen, ali da ga razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. V zvezi s prvo kršitvijo v pritožbeni obrazložitvi navaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni vsebinsko opredelilo do utemeljenosti suma, kot enega izmed pogojev, ki omogočajo odreditev oziroma podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka, medtem ko se do drugih pogojev iz 502. člena ZKP sploh ni opredelilo ali je to storilo zgolj površinsko (pavšalno). Pravnomočnost sklepa o preiskavi in drugih predhodnih sklepov, sodišče vsebinskega preizkusa navedenih pogojev ne odvezuje, saj prvi velja le za fazo kazenskega postopka, z drugimi pa pravilnost naknadno izdanih sklepov ne more biti določana. Nekaj zato, ker niti s pravnomočnostjo sklepa, popolnost dejanskih ugotovitev ni zagotovljena in zlasti, ker je lahko, tako kot v obravnavanem primeru, ugotovljeno drugačno stanje od tistega iz "že" pravnomočnega sklepa.

5. Povezano z zadnjim je obrazložena še prva od uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko je sodišče prve stopnje odločalo o nekonkretiziranem predlogu okrožne državne tožilke, ki se je prav tako sklicevala na dosedanje pravnomočne sklepe in brez da bi ocenila, na katerem obdolženčevem premoženju se naj začasno zavarovanje izvrši, nevarnost te uporabe premoženja iz prvega odstavka 502. člena ZKP in brez da bi upoštevala spremenjene okoliščine. Razen tega pa je bilo začasno zavarovanje podaljšano čez skupno določeno zakonsko obdobje in je vsaj od 11. 7. 2016 nedopustno.

6. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Čeprav se pritožbeno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da pravnomočnost predhodnih sodnih odločb, kot procesno dejstvo, sodišča vsakokratnega vsebinskega preizkusa pogojev za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi in posledično dolžnosti posredovanja razlogov o izidu preizkusa, ne odvezujejo, pa po presoji tega sodišča za navedeni preizkus zadostuje primerjava med že ugotovljenimi okoliščinami in morebitnimi novimi okoliščinami, ki bi v povezavi s prvimi ali same zase zahtevale drugačno ali različno oceno od dotedanjih. Ko teh okoliščin ni, ponavljanje že ugotovljenih okoliščin v novi sodni odločbi, še zlasti, ko so bile v predhodnih sodnih odločbah temeljito ocenjene, ne deluje pristno, ozko procesno pa je zaradi predhodne seznanjenosti strank odvečno. Drugače je brez ponavljanj, ko je integriteta sodišča ohranjena, ko so razlogi za odločitev, kljub manjšemu obsegu strankam še vedno posredovani, in ko ni videti ovire, da s pravnim sredstvom ne bi mogli biti vsebinsko napadeni ter v nadaljnjem postopku ustrezno preizkušeni.

7. V obravnavani zadevi se je sodišče v razlogih sklepa sklicevalo na predlog za izdajo odredbe za začasno zavarovanje zahtevka, izčrpno obrazložitev sklepa, s katerim je bilo predlogu ugodeno, potem na sklep o preiskavi ter na sicer neimenovane listinske dokaze, po katerih ali s katerimi je utemeljenost suma po oceni sodišča izkazana.

8. Glede tega in drugih pogojev je bilo nato v razlogih sklepa ugotovljeno še, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev začasnega zavarovanja, niso spremenile. To je glede na njihovo večkratno preizkušanje v postopku bistveno, pomembno pa je tudi, da v nadaljevanju sledijo razlogi o sorazmernosti začasnega zavarovanja glede na čas trajanja in končno razlogi, s katerimi je bilo odgovorjeno na pritožnikove navedbe iz nasprotnega predloga, ki se v primerjavi z do tedanjimi, kot zgoraj povzete pritožbene navedbe prav tako ponavljajo.

9. Katere zakonske določbe sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma jo je uporabilo napačno, ko je obravnavalo nekonkretiziran predlog okrožne državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka, pritožnik kot prava vešč procesni udeleženec, ni obrazložil. Sklicuje se zgolj na kršitev 16. člena ZKP, ki je splošna - načelna zakonska določba in ne določba, ki bi bila neposredno povezana s katerimkoli procesnim dejanjem, ki bi ga bilo mogoče v tej fazi kazenskega postopka primerjati z dejanji sodišča iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Drugače je glede zatrjevane prekoračitve zakonsko določenih časovnih okvirjev za podaljšanje zavarovanja, saj kaže na kršitev četrtega odstavka 502. člena ZKP, ki pa ji pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Strinja se namreč z razlogi sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve sklepa in dodaja, da so vsi zakonsko določeni roki za podaljšanje začasnega zavarovanja nanašajo na posamezno fazo kazenskega postopka ter da so lahko prekoračeni le tedaj, ko jih je ta faza po trajanju presegla.

10. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Če je pritožnik z navedbami o odsotni protipravnosti obdolženčevega ravnanja, kot znaka kaznivega dejanja, imel v mislih kršitev iz 1. točke tega člena, je opozoriti, da pri nobenem izmed obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, protipravnost ravnanja ni njihov zakonski znak, kot element posameznega kaznivega dejanja pa je predmet presoje po predhodni dokazanosti ravnanja in po ugotovljenih okoliščinah/razlogih, ki protipravnost takšnega ravnanja izključujejo. Gre torej za navedbe, ki jih glede na fazo kazenskega postopka, v kateri se zgoraj omenjeni razlogi praviloma ne ugotavljajo, kot kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni mogoče obravnavati.

11. Manj dvoumna je pritožbena obrazložitev v zvezi z odločilnimi dejstvi, ko je razmeroma jasno, da pritožnik nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o nespremenjenih okoliščinah glede utemeljenosti suma in glede morebitnega obdolženčevega ravnanja v smeri nedosegljivosti premoženja. Pravi namreč, da bi bila z opisanim ravnanjem kvečjemu obogatena pravna oseba in ne obdolženec, hkrati pa je obogatitev treba izračunati na dan prodaje obdolženčevega poslovnega deleža. Razen tega je plovilo kupila gospodarska družba D., d.o.o., ki je bila upravičena do odbitka DDV, neodvisno od tega, ali je plovilo kupila od gospodarske družbe S. ali Y.. Še zlasti, ker različne povezave med navedenimi družbami in gospodarsko družbo A. L. kažejo na S. K. kot na osrednjo osebo, ki je na neznan način in od neznane osebe dejansko prejela kupnino. Končno, sodišče prve stopnje je po pritožbeni obrazložitvi podaljšanje ukrepa utemeljevalo zgolj z možnostjo obsodilne sodbe, namesto z zakonsko zahtevano verjetnostjo.

12. Pritožbeno sodišče opozarja, da je bilo o podaljšanju začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi nazadnje odločeno 7. 4. 2017 in da je bila odločitev 24. 5. 2017 preizkušena še po pritožbenem sodišču. Od tedaj do napadenega sklepa ni bilo izvedeno nobeno procesno dejanje v smeri zbiranja ali izvajanja dokazov. Še več, s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 48713/2012 z dne 6. 10. 2017 je bil pritožnikov ugovor zoper obtožnico zavrnjen. Ugotovitev sodišča prve stopnje o nespremenjenih okoliščinah glede utemeljenosti suma, se je s tem izkazala za pravilno, povzeta pritožbena obrazložitev pa za ponovljeno oceno po zaključeni preiskavi in hkrati za oceno, v kateri je ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z nevarnostjo iz prvega odstavka 502. člena ZKP napačno povzeta. Po razumljivih razlogih sklepa iz 11. točke obrazložitve, morebitna obdolženčeva obsodba ni niti posredno omenjena ter je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti.

13. Glede na to, in ker navedene kršitve Ustave kot posledica bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev kazenskega zakona niso samostojni pritožbeni razlog iz prvega odstavka 370. člena ZKP, je bilo o pritožbi zagovornika obdolženega odločiti tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP.

14. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.