Jedro

Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ najprej pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja. Po presoji sodišča predpostavka tožene stranke, da kritičen odnos do kaznivega dejanja nujno vsebuje tudi priznanje obsojenca za storjeno kaznivo dejanje, ni očitno nerazumna.

Izrek

1. Postopka v zvezi s tožbo zoper odločbo št. ... z dne 25. 8. 2004 in tožbo zoper odločbo št. ... z dne 29. 9. 2004 se združita v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. U 1689/2004. 2. Tožbi zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2004 se ugodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi. 3. Tožba zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 9. 2004 se zavrne. 4. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za pogojni odpust z dne 6. 5. 2004, ki jo je tožena stranka prejela dne 12. 5. 2004, nato je vložil še prošnjo za pogojni odpust po odvetnici AA iz Ljubljane z dne 27. 5. 2004, ki jo je tožena stranka prejela dne 31. 5. 2004, in je navedel, da je na dan 16. 5. 2004 prestal polovico kazni. Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni je dne 21. 5. 2004 podal poročilo o obnašanju tožnika in mnenje strokovne skupine zavoda. Komisija za pogojni odpust je prošnjo obravnavala na seji dne 15. 6. 2004 in je z izpodbijano odločbo št. ... z dne 25. 8. 2004 na podlagi določila 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) in 109. člena Kazenskega zakonika (KZ) tožnikovo prošnjo zavrnila iz razloga, ker tožnik v času zasedanja komisije še ni prestal polovice kazni. Po obravnavi prošnje s strani Komisije za pogojni odpust in pred izdajo odločbe z dne 25. 8. 2004 je tožnik vložil tretjo prošnjo za pogojni odpust z dne 9. 8. 2004, ki jo je tožena stranka prejela dne 11. 8. 2004. Zoper odločbo z dne 25. 8. 2004 je tožnik vložil tožbo z dne 8. 9. 2004 in argumentirano navedel, da je že prestal polovico kazni in da je zato izpodbijana odločba nezakonita. Predlagal je razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Ker nima lastnih dohodkov, prosi za oprostitev plačila sodnih taks. V odgovoru na tožbo z dne 28. 9. 2004 je tožena stranka navedla, da je tožnik v času zasedanja komisije izpolnil zakonski pogoj o polovici prestane zaporne kazni in da je glede tega odločba dejansko nepravilno obrazložena. Vendar pa komisija po pojasnilu tožene stranke tožnikove prošnje ni zavrnila zaradi premajhnega deleža prestane kazni, pač pa zaradi nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, v času prestajanja kazni pa je bil zaradi uporabe mobilnega telefona tudi disciplinsko obravnavan. Naslednji dan, to je dne 29. 9. 2004, je tožena stranka izdala drugo izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu, pri čemer iz izpodbijane odločbe izhaja, da je komisija prošnjo za pogojni odpust obravnavala na seji dne 16. 9. 2004, poročilo o obnašanju tožnika in mnenje strokovne skupine zavoda pa je tožena stranka prejela naslednji dan po obravnavanju prošnje na seji, to je dne 17. 9. 2004. V tej (drugi) izpodbijani odločbi v upravnem sporu tožena stranka v obrazložitvi navaja, da tožnik izpolnjuje zakonski pogoj polovice prestane kazni, vendar pa je komisija pri presoji upoštevala tudi njegov nekritičen odnos do kaznivega dejanja in obnašanje na prestajanju kazni, ko je bil disciplinsko obravnavan zaradi uporabe mobilnega telefona, kar izhaja iz poročila zavoda, zato ni utemeljeno pričakovati, da ne bo storil novega kaznivega dejanja. Zoper to drugo izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo z dne 13. 10. 2004. Glede uporabe mobilnega telefona pravi, da telefona ni zlorabil, da ni klical, ampak je samo drugemu kaznjencu povedal telefonsko številko iz imenika, aparat tudi ni bil od tožnika, česar pa ta oseba ni hotela priznati. Glede nekritičnega odnosa pa pravi, da kaznivega dejanja ni storil, da verjame v svojo nedolžnost in da je droga nekaj grozljivega. Pravi, da bi želel biti z družino, da ima sedemletno hči pa tudi finančni položaj družine, kjer sta bolna oba starša, je slab. V upravnem sporu je dne 14. 10. 2004 vložila vlogo tudi tožnikova žena. Skupaj s to vlogo je sodišče prejelo tudi dopis, namenjen toženi stranki z dne 24. 9. 2004, v katerem tožnikova žena podrobneje utemeljuje prošnjo za pogojni odpust. Pravi, da je bil mož obsojen v času vojne v Makedoniji in da je bil po fizičnem maltretiranju v policijskem postopku od 14. 11. do 16. 11. 2000 kasneje kaznovan na sedemletno zaporno kazen po nedolžnem, ker mu je bila droga podtaknjena. Poleg tega ni imel v postopku pristnega prevajalca, vse sodbe je podpisoval v cirilici in v makedonskem jeziku. Dve leti je bil v priporu brez stikov z domačimi. Denar za odvetnika (30.000 DEM) so si morali izposoditi, tako da so zašli v hudo finančno stisko. Pritožbo zoper sodbo makedonskega sodišča so jim odsvetovali, da bi čim prej dosegli premestitev prestajanja kazni v Slovenijo. Dne 14. 10. 2003 je začel prestajati kazen v Sloveniji. Razloge za pogojni odpust utemeljuje zlasti z varstvom družinskega življenja, s koristmi sedemletne hčerke in socialnimi razlogi. Na koncu pravi, ker v Makedoniji niso uspeli dokazati nedolžnosti tožnika, upajo na podporo in pomoč tožene stranke. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku. Obrazložitev k prvi točki izreka: V prvi točki izreka je sodišče s sklepom združilo postopka v zvezi s tožbo zoper odločbo št. ...z dne 25. 8. 2004 in tožbo zoper odločbo št. ... z dne 29. 9. 2004 v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. U 1689/2004, ker to dopušča določilo 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Po določilu drugega odstavka tega člena ni dovoljena pritožba zoper ta sklep. Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožena stranka sama priznava, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zmotno ugotovila, da tožnik ni izpolnil zakonskega pogoja polovice prestane kazni. Ker po ustaljeni upravno-sodni praksi tožena stranka v odgovoru na tožbo ne more popraviti napak v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izpodbijana odločba pa je utemeljena izključno na argumentu, za katerega tudi sama tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, da ne drži, in obrazložitev izpodbijane odločbe nič ne govori o nekritičnem odnosu tožnika do kaznivega dejanja, kar naj bi bil po odgovoru tožene stranki pravi argument za izpodbijano odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo št. 792-09-154/04 z dne 25. 8. 2004 odpravilo (2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Ni pa sodišče vrnilo zadeve toženi stranki v ponovni postopek z določitvijo roka, v katerem mora tožena stranka izdati nov upravni akt, ker je tožena stranka že odločila v zadevi z drugo določbo z dne 29. 9. 2004. Prvi dve prošnji, ki ju je tožena stranka prejela do 31. 5. 2004, je sodišče torej smiselno štelo za enotno prošnjo za pogojni odpust, ki je bila obravnavana dne 15. 6. 2004, o njej pa je bilo odločeno z odločbo z dne 25. 8. 2004. Tretjo prošnjo za pogojni odpust, ki jo je tožena stranka prejela dne 11. 8. 2004, pa je smiselno treba šteti za dopolnitev prvih dveh prošenj v ponovnem postopku odločanja, ki se je končal z odločbo z dne 29. 9. 2004 po obravnavni seji z dne 16. 9. 2004. Obrazložitev k tretji točki izreka: Določilo 4. odstavka 109. člena KZ (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 23/99) pravi, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri tej presoji pa se po omenjenem določilu upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, izvršena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi na področju zdravljenja odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Glede na naravo upravne stvari, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre namreč za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena (2. odstavek 107. člena ZIKS, Uradni list RS, št. 22/2000, 52/2002-ZDU-1) in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka (2. odstavek 25. člena ZUS) in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ najprej pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja; preizkus uporabe tega kriterija v upravnem sporu na konkretnih okoliščinah primera pa mora pokazati, da odločitev tožene stranke ni očitno nerazumna. V konkretnem primeru je tožena stranka odločbo oprla na dejstva, ki jih je ugotovil Zavod za prestajanje kazni zapora Dob na Mirni v poročilu o obnašanju tožnika in mnenju strokovne skupine zavoda z dne 24. 8. 2004. Gre za dejstvi, da ima tožnik nekritičen odnos do kaznivega dejanja in da je bil disciplinsko obravnavan zaradi uporabe mobilnega telefona. Tožnik v tožbi ne zanika, da ni ravnal s telefonom v nasprotju s pravili zavoda, ampak pojasnjuje razloge, zakaj je do tega prišlo. Da je tožena stranka ta disciplinski prestopek upoštevala v odločitvi o prošnji za pogojni odpust v zvezi z možnostjo ponavljanja kaznivih dejanj, je v polju proste presoje tožene stranke in to tudi za sodišče ni očitno nerazumna povezava, saj mora tožnik za to, da ne bo storil kaznivega dejanja na pogojnem odpustu izkazati, da se kot obsojenec drži vseh pravil, ki veljajo v zavodu. Glede dejstva, da tožnik nima kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, pa sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe in tudi iz mnenja zavodske strokovne komisije neposredno ne izhaja, kako se odraža nekritičen odnos tožnika do kaznivega dejanja. V poročilu je na drugem mestu le navedeno, da ne priznava kaznivega dejanja. Čeprav bi zaradi spoštovanja določila 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe morala navesti, v čem se kaže nekritičen odnos tožnika do kaznivega dejanja, tudi za to, da bi lahko tožnik na učinkovit način varoval svoj pravni interes v upravnem sporu, po presoji sodišča ta procesna napaka v izpodbijani odločbi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke. Iz tožbe je namreč nedvoumno razvidno, da je nekritičen odnos tožnika do kaznivega dejanja podan, ker ne priznava kaznivega dejanja. Po presoji sodišča predpostavka tožene stranke, ki je tožena stranka sicer ni izrecno postavila v izpodbijani odločbi, da kritičen odnos do kaznivega dejanja nujno vsebuje tudi priznanje obsojenca za storjeno kaznivo dejanje, ni očitno nerazumna. To priznanje, iz katerega lahko obsojenec nadalje razvija kritičen odnos do dejanja in do posledic dejanja, namreč v ničemer ne more poslabšati pravnega položaja prosilca za pogojni odpust, ampak mu lahko samo koristi, saj bi z njegovim priznanjem odpadel eden od razlogov, ki je v konkretnem primeru očitno bil razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust. V zvezi s tem sodišče pripominja, da postopek za odločanje o prošnji za pogojni odpust ni namenjen ugotavljanju morebitnih napak v kazenskem postopku - v konkretnem primeru pred kazenskim sodiščem v Makedoniji - in da bi bilo mogoče na podlagi ugotovljenih napak odločiti o prošnji za pogojni odpust, kot to zmotno razume tožnikova žena v obrazložitvi prošnje za pogojni odpust. Kar pa zadeva ugovore v prošnji za pogojni odpust, ki se nanašajo na varstvo družinskega življenja, v katerega je poseženo zaradi negativne odločitve tožene stranke, sodišče ugotavlja, da je v to pravico dopustno poseči zaradi varstva pravic drugih (3. odstavek 15. člena Ustave, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), to so v konkretnem primeru pravice drugih do varnosti (34. člen Ustave in 1. odstavek 106. člena ZIKS) pred kaznivimi dejanji povezanimi s trgovino s prepovedanimi drogami in je ta poseg tudi skladen z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), ker je predpisan z zakonom in je nujen, dokler ne bi morebiti nastopile spremenjene okoliščine za odločanje o novi prošnji za pogojni odpust. Na tej podlagi je sodišč tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom 1. odstavka 59. člena ZUS. Obrazložitev k četrti točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.