Jedro

Naključje je pojem, ki se nanaša na vrednotno prvino krivde, protipravnosti in pravno irelevantne vzročne zveze.

Izrek

1. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja odškodnino za škodo, ki mu je nastala dne 28. junija 2004. Škoda je nastala pri igranju malega nogometa, ko ga je igralec nasprotne ekipe brcnil v glavo. Igral je po nalogu delodajalca, nasprotni igralec pa je bil delavec tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je škodo pripisati naključju, ki izključuje odškodninsko odgovornost tožene stranke.

3. Proti sodbi se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izda vmesno sodbo, po kateri bo ugotovljen temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Podrejeno predlaga, naj sodišče razpiše pritožbeno obravnavo in po izvedenem dokaznem postopku odloči o tožbenem zahtevku. Tožeča stranka v pritožbi meni, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu za ugotovitev, da je delavec ravnal tako, kot je treba. Po stališču pritožbe tožena stranka ne bi bila odgovorna za nastalo škodo, če bi dokazala, da se je njen delavec med igranjem nogometa obnašal tako, kot se obnaša povprečno skrben športnik. Brcanje soigralca med igranjem nogometa ni v skladu s pravili nogometne igre, pa tudi ne v skladu s povprečno skrbnostjo igralca, ki se z nogometom ukvarja rekreacijsko. Ostale pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovorom nanje.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

O materialnopravnih vidikih obravnavane zadeve:

6. Škodni dogodek, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče pa takšne dejanske ugotovitve sprejema), je sledeč. Nasprotni napadalec je vodil žogo. To si je podal v smeri gola, kamor jo je želel nato ustreliti. Tožnik je v želji, da bi to preprečil in ubranil gol, nameraval uloviti žogo. Pri tem je šel tri do štiri metre iz gola. V tistem trenutku je nasprotni igralec hotel brcniti na gol. Ker je bil napadalec v naletu, se več ni mogel ustaviti, obenem pa je zgrešil žogo in z nogo zadel tožnika v glavo. To se je zgodilo zelo hitro, v roku nekaj sekund. Igra sicer ni bila groba.

7. Osrednje vprašanje v obravnavani zadevi se nahaja na stičišču vprašanj protipravnosti, krivde in pravno relevantne vzročnosti. Nesporno je namreč, da je delavec tožene stranke kot igralec nasprotne nogometne ekipe fizično (se pravi: po načelih naravne, fizične vzročnosti) tožniku povzročil poškodbo. Vprašanje pa je, ali je bilo to ravnanje krivdno ali pa ga je pripisati naključju, kakršnih je dinamična športna igra, kot je nogomet, polna (1).

8. Del teorije se zavzema za striktno ločevanje vprašanj protipravnosti, vzročne zveze in krivde ter za njihovo postopno (stopnjevito) obravnavo (2). Drugi del teorije opozarja na to, da je merilo za presojo krivde v odškodninskem pravu abstraktno in objektivno (3) (culpa in abstracto). Ker je tako, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti (4). Pravilno pa je iti še korak dlje. Pojem naključja je namreč obenem tudi vrednotni pojem pravno relevantne vzročne zveze. Naključje je namreč splet več vzrokov, ko enega izmed njih (opazovani vzrok) vrednotno ni utemeljeno pripisati kot prvino odškodninske odgovornosti. Gre torej za vrednotni vidik vzročne zveze. Obenem pa gre tudi za vprašanje presoje o krivdi. V vsakem obravnavanem odškodninskem primeru bo treba ob presoji o krivdi upoštevati vse okoliščine primera; na primer: okoliščine, v katerih se je neko delo dejansko opravljalo, konkretno dostopnost in možnost preverjanja pravilnosti odločitve, okoliščine o konkretni nevarnosti nastanka škode (5).

9. Ravnanje, ki je povzročilo nastanek škode, je bila brca v glavo. Po objektivnem merilu protipravnosti je takšno ravnanje protipravno. Vendar pa v obravnavani zadevi ni podana krivda kot subjektivna prvina protipravnosti in obenem prvina delikta. Res je, da se ta domneva, vendar pa prav ugotovljene okoliščine primera (glej prejšnjo točko) v obravnavani zadevi izključujejo njen obstoj. Delavec tožene stranke pri igri ni ravnal tako, da bi prekoračil meje nogometne igre, katerih sestavni del so tudi prekrški. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, bi bile te meje prekoračene, če bi bilo kršitev, ki jo je storil nasprotni igralec, mogoče opredeliti kot grobo kršitev igre, njeno zlorabo in podobno. Potem bi bilo njegovo ravnanje neskrbno in s tem protipravno ter bi mu bilo mogoče vrednotno pripisati obstoj pravno relevantne vzročne zveze.

10. Iz opisa dogodka (glej točko 6 te sodbe) izhaja, da ravnanje nasprotnega igralca ni bilo neskrbno, protipravno in mu tudi ni mogoče pripisati odškodninske odgovornosti zaradi samega neobstoja pravno relevantne vzročne zveze. Do nezgode je namreč prišlo v žaru borbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za naključje, je tako pravilen. Vrednotno neutemeljeno bi bilo igralcu nasprotne ekipe pripisati odškodninsko odgovornost. Tožnik je namreč ravnal kot povprečen nogometaš. V nogometni igri (kakor tudi v ostalih športih) so prekrški sestavni del igre. Igralci nanje računajo, pravila pa jih tudi upoštevajo na različni ravni. Prekršek tako ni razlog za izključitev, če ne gre za posebej hud, grob prekršek. Prekrški so dopustni zaradi igre same ter so tudi sankcionirani zgolj v okviru igre. Drugače pa je, če gre za izrazito grobe prekrške. To je take, ki grozijo s poškodbo in pri katerih je igralcu mogoče pripisati neskrbnost in grobost. Za kaj takšnega v obravnavani zadevi ni šlo.

11. Ravno iz tega subjektivnega in vrednotnega vidika se obravnavana zadeva v bistvenih pravnih prvinah razlikuje od zadeve, ki jo je pod opr. št. II Ips 337/2005 obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V tisti zadevi je nasprotni igralec prav tako brcnil oškodovanca kot vratarja v glavo. Vendar pa so bile okoliščine bistveno drugačne. Tožena stranka se tam ni uspela ekskulpirati. Brca v glavo je bila tam prav zato opredeljena tudi kot protipravno dejanje. Vratar se je v tisti zadevi namreč vrgel na žogo in jo že obvladoval. Šele tedaj ga je napadalec brcnil v glavo in vrat. V obravnavani zadevi se je dogodek odvil drugače, kot izhaja iz predhodnega opisa (glej točko 6), sta tako tožnik kot nasprotni igralec v žaru borbe štartala na žogo, prvi kot vratar in drugi kot potencialni strelec. Zaključek sodišča o tem, da je škoda v obravnavani zadevi posledica naključja, je tako materialnopravno pravilna.

Preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter odgovor na uveljavljane procesne kršitve:

12. Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navedbe, s katerimi jih utemeljuje, pa kažejo, da gre zgolj za navidezno uveljavljanje procesnih kršitev, v resnici pa za napad na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba namreč pravi, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Pravi, da gre za špekulacijo sodišča. Nadalje sodišču očita, da ni ustrezno presodilo odločilnih listin. Izpovedi prič pa naj bi povzemalo selektivno.

Odgovor pritožbenega sodišča na prej povzeto pritožbeno navedbo: dokazna ocena (povzetek izvedenih dokazov na 4. in 5. strani sodbe, njihova ocena pa je na 5. in 6. strani sodbe), ki se odraža v razlogih sodbe, je sama zase prepričljiva. Opredeli se do vseh dokazov, pove, zakaj ugotovi takšno dejansko stanje, kakršnega povzame v tretjem odstavku na 6. strani sodbe.

13. Pritožba pravi, da iz pripovedi tožnika in zaslišanih prič nedvomno izhaja, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi intenzivnega udarca nasprotnega igralca, potem, ko je tožnik žogo že dve do tri sekunde trdno držal v svoji posesti in se je že dvigoval. Pritožba povzema izpovedi posameznih prič.

Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožba v tej točki nasprotuje dokazni oceni tako, da povzema izpovedbe prič. Do teh pa se je s sintetično metodo dokazne ocene sodišče prve stopnje opredelilo. Pritožbeno sodišče ne sprejema drugačnega dokaznega vidika pritožbe. Ne strinja se tako s pritožbenim stališčem, da je iz dokaznega postopka „nedvomno mogoče povzeti, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi intenzivnega udarca nasprotnega igralca, potem, ko je tožnik žogo že dve do tri sekunde trdno držal v svoji posesti in se je že dvigoval“.

14. Pritožba pravi, da se sodišče do intenzivnosti udarca v razlogih sodbe sploh ni opredelilo.

Odgovor pritožbenega sodišča: sodišče se je v obravnavani zadevi ukvarjalo z vprašanjem krivde. Intenzivnost udarca v tej luči ni pravno relevantna. Ugotovljeno je namreč bilo, da je igralec štartal na žogo. Do katerega vidika intenzivnosti udarca bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, tega pritožba ne pojasni.

15. Pritožba se sprašuje, da ni jasno, zakaj naj bi bila izpoved priče M. B. sama s seboj v nasprotju. V zvezi z izpovedjo te priče naj bi po stališču pritožbe sodišče izpustilo odločilen del njegove izpovedbe, v kateri naj bi ta pojasnil, da bi morali ostali igralci žogo pustiti, ko jo vratar enkrat drži in da sam v primeru, ko vratar žogo že ujame, kot napadalec ne stori ničesar.

Odgovor pritožbenega sodišča: sodišče se ni dolžno opredeljevati so slehernega gradnika dejanskega gradiva. Izjava, ki jo povzema pritožba, je splošno stališče priče, kako je treba igrati v primeru, ko vratar že drži žogo. Ni pa to izpovedba o pričinem osebnem zaznavanju škodnega dogodka. Sodišče se do splošnih stališč, ki jih izrazi priča, ni dolžno opredeljevati.

16. V nadaljevanju pritožba opozarja na pričo S.. Pojasnjuje, da gre za pripadnika slovenske vojske, kjer velja stroga disciplina in hierarhična ureditev. Iz tega razloga naj bi se ta priča utemeljeno bala izpovedovati v škodo tožene stranke. Na to kažejo njegove nejasne izpovedbe.

Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče je pričo S. ocenilo samo zase, pa tudi v povezavi z drugimi dokazi. Razlogi za pričino nezanesljivost so predmet hipotetičnega ugibanja pritožbe. Ta ugibanja pa ne morejo spremeniti dejstva, da je priča izpovedovala nezanesljivo in kot takšno jo je sodišče ocenilo.

17. Pritožba opozarja na izpoved priča K., ki je prostodušno izpovedal, da je nasprotni igralec tožnika „užgal.“ Odgovor pritožbenega sodišča: sodišče ni spregledalo tega, kar je izpovedala priča K. Tudi ni sporno, da je nasprotni igralec brcnil tožnika. Osrednji vprašanji sta, kot je bilo že pojasnjeno, vprašanji krivde in naključja (v teh vprašanjih se pravno gledano neločljivo prepletajo instituti vzročne zveze, protipravnosti in krivde). Tudi očitana bistvena kršitev postopka, ki jo v tej zvezi sodišču prve stopnje očita pritožba, tako ni podana.

18. Po stališču pritožbe je sodišče dalo preveliko težo navedbi v poročilu o dogodku z dne 28.6.2004. Odgovor pritožbenega sodišča: razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo pomen te listine, so racionalno prepričljivi.

19. Pritožba sodišču očita, da ni presojalo listine – zdravniškega potrdila z dne 28.6.2004. Iz te listine jasno izhaja, da je pri tožniku na čelu vidna rana dolžine 8 cm. Pritožba dalje opozarja na listino -. prijava poškodbe pri delu z dne 30.6.2004, iz katere jasno izhaja, da je tožnik pri eni od obramb dobil udarec z nogo v glavo.

Odgovor pritožbenega sodišča: tudi tu velja odgovoriti kot že večkrat. V tem postopku sploh ni sporno, da je tožnik utrpel rano in da je dobil udarec z nogo v glavo. To, da se sodišče ni opredelilo do listin, ki dokazujejo nesporna dejstva, ne predstavlja uveljavljane kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (6).

20. Pritožba se zgraža nad dejstvom, da je sodišče kot okoliščino v dokazni oceni upoštevalo stopnjevanje njegovih navedb. Tožnik je pač v skladu z določili ZPP navajal dejstva in dokaze do konca prve glavne obravnave. To, da je trditveno in dokazno podlago dokončno oblikoval na prvem naroku, mu ne bi smelo iti v škodo.

Odgovor pritožbenega sodišča: V dokazni oceni sodišče z metodo racionalne argumentacije pozunanji svoje notranje prepričanje o (ne)obstoju dejstev. Sodišče je pri utemeljevanju prosto ter lahko svoje prepričanje utemelji z vsemi okoliščinami, ki so preverljive. Nič napačnega ni, če sodišče dokaze (v tem primeru predvsem tožnikovo izpovedbo) osvetli tudi z vidika siceršnjega procesnega ravnanja samega tožnika. Če je to pomembno z vidika prepričljivosti neke dejanske teze, je prav, da sodišče to tudi pove.

21. Pritožba pravi, da je dejstvo, da je nasprotni igralec ostal neidentificiran za celotno zadevo, nepomembno.

Odgovor pritožbenega sodišča: dejstvo, da je ostal povzročitelj škode neidentificiran govori predvsem o tem, da ni šlo za eksces.

22. Sklepne pritožnikove navedbe (konec strani 5 in stran 6 pritožbe) gradijo na dejanski predpostavki, da je tožnik žogo že obvladoval 2 do 3 sekunde. To pa ni res. Zato tudi zaključki, ki jih pritožba izpeljuje iz takšne predpostavke, za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe, niso relevantni.

23. Ker je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

34. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo svojega procesnega položaja ni mogla v ničemer spremeniti, stroški za to vlogo niso bili potrebni in ji jih sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

(1) Zaradi tega nogomet še ne ustreza odškodninskopravnemu pojmu nevarne dejavnosti. Res je sicer, da je statistično možnost poškodbe pri igranju nogometa večja kot v vsakdanjih življenjskih dejavnostih, vendar pa gre večinoma za blažje oblike poškodb. Tako ni izpolnjena ustrezna kombinacija obeh pogojev, ki se zahtevata za priznanje obstoja nevarne dejavnosti. Manjka namreč nevarnost, da škoda, ki preti iz dejavnosti, ne bo majhna. Sicer so razlogi prvega sodišča glede neobstoja objektivne odškodninske odgovornosti pravilni, pritožba pa tudi ne vztraja pri tezi o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti.

(2) Glej Barbara Novak: Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti v: Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997, strani 271-291. (3) Glej Dunja Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, stran 798. (4) Dunja Jadek Pensa, Navedeno delo, stran 799. (5) Tako Dunja Jadek Pensa, Navedeno delo, stran 799. (6) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2009).