Jedro

Tožeča stranka je v predpravdnem zahtevku za plačilo odškodnine zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti šele od poteka roka iz 943. člena OZ. Ker je tožnik toženi stranki postavil rok, v katerem mu mora izplačati zahtevano odškodnino, je prišla tožena stranka v zamudo šele z njegovim potekom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v obrestnem delu, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 3.538,64 EUR za čas od 29. 12. 2008 do 12. 1. 2009, v 2. točki pa tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zenska 8.000,00 EUR za čas od 29. 12. 2008 do 12. 1. 2009. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči plača denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.538,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2008. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožeči plača zakonske zamudne obresti od zneska 8.000,00 EUR za čas od 29.12.2008 do 12.1.2009. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.715,24 EUR.

2. Tožena stranka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad zneskom 10,24 EUR zavrne kot neutemeljen, na novo odmeri stroške glede uspeha pravdnih strank, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo. Tožena stranka s pritožbo izpodbija višino prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj meni, da jo je sodišče odmerilo previsoko, izpodbija pa tudi odločitev sodišča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da je sodišče glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin, kot jo je ocenil izvedenec ter glede na čas in nelagodnosti med zdravljenjem, katerim je bil izpostavljen tožnik, dosodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z duševnimi bolečinami za zmanjšanje življenjskih aktivnosti sodišče napačno zapolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je glede na objektivne ugotovitve odmerilo previsoko odškodnino po tej postavki. Sodna praksa namreč priznava odškodnino v višini 4 povprečnih plač, kot jih je v konkretnem primeru dosodilo prvostopenjsko sodišče, za bistveno hujše trajne posledice, zaradi katerih so splošne življenjske aktivnosti poškodovancev močneje zmanjšane in zaradi katerih trpijo hujše duševne bolečine, v konkretnem primeru pa je izvedenec navedel, da ima tožnik le lažje težave ob spremembi vremena ter spremenjeno občutljivost v poškodovanih delih, tako da zaradi teh okoliščin trpi zgolj lažje bolečine. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je, glede na objektivne ugotovitve sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 21.4.2010, odmerjena previsoko. V zapisnik z naroka je sodišče napisalo, da je brazgotina zgolj rahlo opazna, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da je opazna. Potrebno je upoštevati dejstvo, da je tožnik 60 let star moški z izrazitimi gubami, tako da se brazgotina z njimi zliva in običajno ni opazna. Po mnenju tožene stranke je previsoko odmerjena tudi odškodnina za strah. Pri njeni odmeri bi bilo potrebno upoštevati, da je zdravljenje potekalo v skladu s pričakovanji. Glede zakonskih zamudnih obresti tožena stranka navaja, da ni prišla v zamudo že z dnem prejema odškodninskega zahtevka dne 29.12.2008, ampak šele po preteku 14 dni od prejema zahtevka, saj je tožnik v njem zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude roka iz 934. (pravilno 943.) člena OZ.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo temelji na pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, glede na merila za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 179. člena OZ pa je pri odmeri denarne odškodnine tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jo je prvostopenjsko sodišče tudi korektno obrazložilo. Pri tem je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi vsa dejstva, na katera opozarja toženec v pritožbi, saj je v celoti sledilo mnenju izvedenca glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin ter njegovemu mnenju, da tožnik ni utrpel pretresa možganov in da tožnik tudi nima več zatrjevanih občasnih telesnih bolečin. Upoštevalo je tudi, da je aktivno zdravljenje tožnika trajalo skoraj tri mesece, kar jasno kaže na to, da je trajalo manj kot tri mesece.

5. Enako velja tudi za odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki obsega oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem telesu in psihi, ki mu onemogočajo, da bi v prihodnosti opravljal dejavnosti, ki bi jih lahko opravljal po rednem teku stvari ali pa jih opravlja s povečanimi napori. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu v celoti sledilo mnenju izvedenca, da ima tožnik zaradi poškodbe ob spremembah vremena in ob mrazu lažje težave ter spremenjeno občutljivost kože polovice zgornje ustnice in leve notranje strani obraza. Pravilno je tudi zaključilo, da to tožnik objektivno čuti kot mravljinčenje in »gluhost« v levem delu obraza in da kljub težki poškodbi pri tožniku niso ostale hude posledice, saj ni utrpel funkcionalnih izpadov oči in ust, s čimer je sodišče prve stopnje posredno upoštevalo tudi, da nima trajnih težav pri hranjenju in ustni higieni. Vendar pa je potrebno za ugotovitev celotnega obsega škode upoštevati tudi kako se posledice poškodbe odražajo pri posameznem oškodovancu oziroma kako jih ta subjektivno dojema in sprejema. Tožnik je glede tega navajal, da ga poškodba moti predvsem kadar je hladno, saj takrat leva stran obraza še bolj otrdi, zaradi česar se v hladnejšem delu leta izogiba gibanju na prostem. Tako je po oceni pritožbenega sodišča, kljub ugotovitvi, da pri tožniku po poškodbi objektivno niso ostale hude posledice, prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da opisane posledice pri tožniku zmanjšujejo kvaliteto njegovega življenja, kar mu povzroča duševne bolečine, katere je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ovrednotilo z dosojeno odškodnino v višini 4.000,00 EUR.

6. O odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti toženec v pritožbi navaja, da je glede na objektivne ugotovitve prvostopenjskega sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 21.4.2010, odmerjena previsoko. Prvostopenjsko sodišče se je v celoti oprlo na ugotovitve izvedenca pri kliničnem pregledu tožnika, ki je tudi zaključil, da je pri tožniku precej opazna skaženost leve strani obraza. V izpodbijani sodbi je navedlo, da se je samo neposredno prepričalo, da ima tožnik opazno brazgotino, ki postane izrazitejša, ko se nasmeji. Čeprav je v zapisniku o glavni obravnavi z dne 21.4.2010 uporabljena besedna zveza »rahlo opazna«, pa iz besedila pred njo jasno izhaja, da se je ta ugotovitev sodišča nanašala na oceno vidnosti brazgotine ob tožnikovem nasmehu. Neutemeljena je tudi toženčeva pritožbena navedba, da ima tožnik po obrazu izrazite starostne gube, s katerimi se brazgotina zliva, zaradi česar običajno ni opazna, saj so takšne navedbe v nasprotju z zgoraj omenjenima ugotovitvama izvedenca in sodišča prve stopnje. Glede na objektivni obstoj tožnikove skaženosti, okoliščino, da gre za brazgotino na obrazu, torej estetsko najbolj izpostavljenemu delu človekovega telesa, in ob upoštevanju njegovih subjektivnih občutenj te prizadetosti, na katere je opozorilo sodišče v izpodbijani sodbi, je po mnenju pritožbenega sodišča denarna odškodnina v višini 1.000,00 EUR, pravična odškodnina za tožniku povzročene duševne bolečine za to obliko škode.

7. Prvostopenjsko sodišče je pri tožniku upoštevalo tako primaren kot sekundaren strah, ki ga je utemeljilo tako z objektivnimi kot subjektivnimi kriteriji. Glede na intenzivnost in trajanje strahu, ki ga je sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi je po oceni pritožbenega sodišča prisojena denarna odškodnina v višini 1.500,00 EUR (1,5 povprečne neto plače v RS) pravična in primerljiva tudi z odškodninami dosojenimi v podobnih primerih (primerjaj denarne odškodnine za strah v odločitvah II Ips 747/2008, II Ips 237/2003).

8. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zoper odločitev o višini prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. Toženec pa utemeljeno graja odločitev začetka teka zamudnih obresti. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), a sama zapadlost obveznosti še ne povzroči zamude dolžnika, saj pride dolžnik, v skladu s 1. odstavkom 299. člena OZ, v zamudo šele, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Tožeča stranka je v predpravdnem zahtevku za plačilo odškodnine zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti šele od poteka roka iz 943. člena OZ, ki v 1. odstavku določa, da mora zavarovalnica oškodovancu izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki pa ne sme biti daljši od 14 dni. Ker je tožnik toženi stranki postavil rok, v katerem mu mora izplačati zahtevano odškodnino, je prišla tožena stranka v zamudo šele z njegovim potekom. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zamudi s plačilom denarne odškodnine od dne 29.12.2008, ko je prejela predpravdni zahtevek, je zato napačen. Tožena stranka je tako ob upoštevanju dejstva, da je predpravdni zahtevek prejela 29.12.2008 in da je bil določen 14 dnevni rok za izpolnitev, prišla v zamudo 13.1.2009. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek iz 2. točke izreka zavrne, saj se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 29.12.2008 do 12.1.2009, ko tožena stranka še ni bila v zamudi. Spremenilo pa je tudi 1. točko izreka izpodbijane sobe in sicer tako, da začnejo zakonske zamudne obresti od še prisojenega zneska teči od 13.1.2009. 10. Ker je toženec s pritožbo uspel zgolj v obrestnem delu oziroma v minimalnem delu, sam krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).