Jedro

Ker je v konkretnem primeru dokazni postopek pokazal, da toženka vozila ni prostovoljno izročila v uporabo svojemu mladoletnemu sinu, ni prišlo do kršitve zavarovalne pogodbe, zato je regresni zahtevek zoper njo na tej podlagi neutemeljen.

Ker toženka vozila ni zaupala v uporabo svojemu sinu, ni podana odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo, ki nastane od nje. Ker je bilo toženki vozilo brez njene krivde odvzeto na protipraven način, za povzročeno škodo ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87689/2008 z dne 28. 10. 2008 v celoti razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo 743,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, saj ta določa, da ima zavarovalnica pravico terjati povračilo plačanih zneskov od zavarovanca oziroma odgovorne osebe, če je voznik škodo povzročil zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Dodaja, da je bil voznik vozila v konkretnem primeru sozavarovana oseba, čeprav avtomobila ni uporabljal po volji njegovega lastnika. Pogodbena obveznost zavarovalnice, da izplača odškodnino se namreč razteza tudi na primere, ko je za nastanek škode odgovorna tretja oseba z vozilom, glede katerega je bila sklenjena zavarovalna polica za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Dodaja, da je tožena stranka izgubila zavarovalne pravice, ker je njeno vozilo upravljala oseba, ki ni imela vozniškega dovoljenja. Ob tem je ravnala malomarno, saj je svoje vozilo zaupala osebi, ki za to ni bila usposobljena. Graja tudi dokazno oceno v zvezi z odgovornostjo tožene stranke za svojega sina, ki v času prometne nesreče še ni dopolnil osemnajst let. Meni, da bi toženka njegovo željo po vožnji morala prepoznati in kot skrben starš ustrezno ukrepati. Da vzgoja ni bila najboljša, po njenem mnenju nakazuje tudi dejstvo, da T. Z. srednje šole še danes ni končal. Sodišču nadalje očita zmotno dokazno oceno, saj so bile zaslišane priče zaradi sorodstva s toženko pristranske in jim kot takim sodišče ne bi smelo verjeti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanske stanja je sodišče zmotno uporabilo tudi četrti odstavek 152. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem tožena stranka za povzročeno škodo odgovarja kot imetnica nevarne stvari (avtomobila). Sodišču očita tudi kršitev 14. točke 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Pritožnica ne pojasni, v čem naj bi bili razlogi sodbe nejasni, zato s pavšalnim očitkom kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ne more uspeti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 (priloga A6) in Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS št. 70/94 s spremembami, v nadaljevanju: ZOZP), ki urejajo institut izgube zavarovalnih pravic in pravico zavarovalnice do regresa. Pravilno je tako stališče sodišča, da se določbe 7. člena ZOZP nanašajo na situacije, ko je vozilo uporabljeno po volji zavarovalca (lastnika vozila), v primeru nepooblaščene uporabe pa je potrebno uporabiti 21. člen ZOZP (1). Ker je v konkretnem primeru dokazni postopek pokazal, da toženka vozila ni prostovoljno izročila v uporabo svojemu, takrat mladoletnemu, sinu, ni prišlo do kršitve zavarovalne pogodbe, zato je regresni zahtevek zoper njo na tej podlagi neutemeljen. Ob tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je povzročitelj škode sozavarovana oseba, saj so to lahko le osebe, ki vozilo uporabljajo po volji lastnika (2. odstavek 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). (2) Drži sicer, da se zavarovanje avtomobilske odgovornosti veže na vsakokratno uporabo vozila in ne na njegovega lastnika, vendar pa je navedeno načelo predvideno zaradi varstva oškodovanca, ki bi v primeru vožnje vozila s strani nepooblaščene osebe v nasprotnem primeru ostali brez odškodnine. Prav 21. člen ZOZP pa zavarovalnici, ki je škodo povrnila oškodovancu, omogoča, da vstopi v pravice oškodovanca nasproti osebi, ki je odgovorna za škodo (3), in sicer do višine izplačane odškodnine z obrestmi in stroški (t.i. pravi regres). V konkretnem primeru je ta oseba nepooblaščeni voznik in ne toženka kot zmotno meni pritožba.

7. Pritožbeno sodišče nadalje ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno, saj si je sodišče prve stopnje subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Da je bilo škodno ravnanje tožničinega mladoletnega sina za toženko povsem nepričakovano, sta poleg tožnice potrdili tudi priči T. in N. Z.. V tem delu je neutemeljen pritožbeni očitek, da že samo krvno sorodstvo prič s toženko kaže na njuno pristranskost. Njuni izpovedbi sta bili namreč v bistvenih delih enotni in konsistentni, na to, da toženka dolžne skrbnosti ni opustila, pa kaže tudi neprerekano dejstvo, da so bili avtomobilski ključi v zgodnjih jutranjih urah odvzeti iz žepa jakne, ki je visela v spalnici staršev, česar toženka ni mogla pričakovati. Logičen je nadalje zaključek sodišča, da z otrokovo starostjo načeloma narašča stopnja otrokove samostojnosti in neodvisnosti od staršev, razen če mladostnik izkazuje takšne negativne lastnosti, ki terjajo strožji nadzor staršev, kar pa se v konkretnem primeru ni izkazalo (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 5 do 8 strani sodbe). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je toženi stranki tako uspelo dokazati, da ravnanja svojega sina ni mogla pričakovati in ji zato ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti (krivde). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določajo solidarno odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči njihov mladoletni otrok, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde (četrti odstavek 142. člena OZ). Ker toženka vozila ni zaupala v uporabo svojemu sinu, je pravilen tudi zaključek sodišča, da ni podana odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo, ki nastane od nje (četrti odstavek 152. člena OZ). Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bilo toženki vozilo brez njene krivde odvzeto na protipraven način, zato v skladu z 151. členom OZ za povzročeno škodo ne odgovarja.

8. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Tako tudi v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1676/2001 z dne 19. 6. 2002. (2) Primerjaj tudi Ristin, G., Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, str. 48. (3) To je oseba, ki ni sklenila zavarovalne pogodbe, lastnik pa tudi ni soglašal, da bi njegovo vozilo uporabljala.