Jedro

Med izrekom in obrazložitvijo sodbe je podano neskladje, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti in ni mogoče ugotoviti, kateri znesek je pravi. Od višine terjatve tožeče stranke pa je odvisna tudi višina v pobot uveljavljane terjatve, zato preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč tudi v drugem odstavku izreka sodbe (o obstoju pobotne terjatve).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstojita terjatev tožeče stranke v znesku 1.495,96 EUR (1. odstavek izreka sodbe) in terjatev tožene stranke v znesku 1.495,96 EUR (2. odstavek izreka sodbe); razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49278/2011 z dne 13. 4 2011 in zavrnilo tožbeni zahtevek (3. odstavek izreka sodbe) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (4. odstavek izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sodba v takšnem postopku se lahko izpodbija samo zaradi kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka s tem, ko je še pred napovedjo pritožbe izdelalo sodbo z obrazložitvijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče resnično ni izkoristilo zakonsko predvidene možnosti, da v sporih majhne vrednosti najprej izda sodbo brez podrobne obrazložitve (457. člen ZPP), vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Bistveno je, da je bila sodba z obrazložitvijo v zadevi izdelana.

7. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v zadevi prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev je med drugim podana, če sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je izrek sodbe nerazumljiv ali če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Pritrditi je potrebno pritožbeni graji, da je v izreku izpodbijane sodbe ugotovljena terjatev tožeče stranke v višini 1.495,96 EUR, medtem ko je v obrazložitvi sodišče prve stopnje sprva zaključilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 1.018,09 EUR (prim. prvi in drugi odstavek obrazložitve na str. 6 izpodbijane sodbe), ob koncu sodbe (drugi odstavek na str. 7 izpodbijane sodbe) pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je terjatev tožeče stranke 1.495,96 EUR. Tako je med izrekom in obrazložitvijo sodbe podano neskladje, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti in ni mogoče ugotoviti, katera višina terjatve tožeče stranke je pravilna. Od višine terjatve tožeče stranke pa je odvisna tudi višina v pobot uveljavljene terjatve, zato preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč tudi v drugem odstavku izreka sodbe.

8. Utemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek o tem, da je v izpodbijani sodbi prišlo do nasprotovanj med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem, da sta pravdni stranki v spis vložili dve različni verziji istega dokumenta - predloga obračuna. Listina, ki jo je predložila tožeča stranka (priloga A19 spisa) se glasi na vrednost 1.018,09 EUR in nima predloženega izračuna odbitkov, medtem ko se dokaz tožene stranke (priloga B9) glasi na znesek 1.495,96 EUR in vsebuje dodatno postavko D - odbitki. Tako je sodišče napačno sklepalo, da je tožeča stranka s predložitvijo te listine priznala vse odbitne postavke in ni nasprotovala v pobot uveljavljeni terjatvi. Zaradi razlik v vrednosti po obeh dokumentih je tako še vedno sporna višina terjatev obeh pravdnih strank, saj je vprašljiva ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka privolila v predlog končnega obračuna del toženke z dne 2. 3. 2011. 9. Končno je potrebno slediti pritožbeni argumentaciji, da je za sestavo končnega obračuna izvedenih del pristojna tožeča stranka kot podjemnik in ne tožena stranka kot naročnik, zaradi česar je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožeča stranka sprejela končni obračun toženke (341. člen ZPP). Posledično je ostalo dejansko stanje v zadevi nerazčiščeno in je potrebno dokazni postopek dopolniti (340. člen ZPP).

10. V sled navedenemu je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede višine terjatev pravdnih strank ter se opredeliti do razlik v predloženih listinah A19 in B9. Glede tega naj sodišče prve stopnje ponovno preuči svojo odločitev o obsegu priznanih dejstev s strani tožeče stranke ter po potrebi dopolni dokazni postopek za ugotovitev višine vtoževane in pobotne terjatve.

11. Ker je sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).