Jedro

Splošni pogoji so del zavarovalne pogodbe, zato so del pogodbenega materialnega prava, pogodbeno pravo pa je potrebno pri realizaciji pravic in obveznosti upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba v točki 2. spremeni tako, da se glasi: " Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 38,06 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka ".

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su 72/2009-14 z dne 19. 3. 2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.412,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2006 dalje do plačila (točka 1) ter tožniku naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 51,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 2).

3. Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo v celoti ter uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je glede teka zastaralnega roka zmotno oprlo na splošne pogoje o nezgodnem zavarovanju NE 23. Čas nastanka škode, ki jo tožnik vtožuje, ni istoveten s časom samega škodnega dogodka, zaradi česar bi naslovno sodišče moralo ugotoviti, kdaj je nastala nova škoda. Objektivni oziroma subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za novo škodo ni mogel pričeti teči, preden je škoda nastala oziroma je tožnik izvedel za škodo. V kolikor bi splošni pogoji za nezgodno zavarovanje, ki jih je kot močnejša pogodbena stranka pripravila tožena stranka, določali drugače, bi bili v nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožnik je izkazal novo škodo v obliki hujšega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga je utrpel leta 2005, tožba pa je bila vložena v letu 2007, zato terjatev ni zastarala. Nepravilna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj tožena stranka ni specificirala materialnih stroškov, zato ni razvidno, kaj je zajeto v takšnem pavšalnem znesku.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Pritožba konkretno ne navaja procesnih kršitev, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa po uradnem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne prereka izhaja: * da je delodajalec dolžnika s toženo stranko sklenil zavarovalno pogodbo za kolektivno nezgodno zavarovanje zaposlenih po zavarovalni polici št. 57835; * da je imel tožnik prometno nezgodo dne 21. 11. 1998, iz katere izvirajo škodne posledice, ki so bile predmet nezgodnega zavarovanja; * da je tožena stranka tožniku izplačala zavarovalnino za 8 % invalidnost po točki 191 A tabele invalidnosti NE 93 dne 29. 3. 2000. 7. Iz police o nezgodnem zavarovanju (B1) izhaja, da so Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb (NE 93 - glej B2; v nadaljevanju splošni pogoji) sestavni del pogodbe o nezgodnem zavarovanju oseb. Iz določbe drugega odstavka 14. člena splošnih pogojev izhaja, da se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje zboljšalo ali poslabšalo. Če to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje ob poteku tega roka in po njem določi stopnja invalidnosti. Iz pogodbene določbe izhaja, da je končni rok za ugotovitev stopnje invalidnosti, ko preteče tri leta od škodnega dogodka. Od takrat dalje začnejo teči zastaralni roki. Končni rok za ugotavljanje dokončnega zdravstvenega stanja zavarovanca, po katerem se določi stopnja invalidnosti, je točno določen in od takrat dalje zavarovanec lahko uveljavlja zavarovalnino po splošnih pogojih in v skladu z zavarovalno polico.

8. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) iz katere izhaja, da terjatve iz nezgodnega zavarovanja zastarajo v roku treh let, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zainteresirana oseba dokaže, da ni vedela, da je zavarovalni primer nastopil, začne zastaranje teči od dneva, ko je za to izvedela, v vsakem primeru pa terjatev pri nezgodnih zavarovanjih zastara v roku petih let, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Do zavarovalnega primera je prišlo v letu 1998, zato prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnikova terjatev po sklenjeni zavarovalni pogodbi za nezgodno zavarovanje nastala najkasneje dne 22. 11. 2001, ko so pretekla tri leta od nezgode, zato je subjektivni zastaralni rok začel teči 1. 1. 2002 in se je iztekel najkasneje 2. 1. 2005, do dneva vložitve tožbe dne 8. 6. 2007 pa se je iztekel tudi objektivni petletni zastaralni rok iz drugega odstavka 357. člena OZ. Terjatev tožnika je bila ob vložitvi tožbe dne 8. 6. 2007 zastarana, zato je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati splošnih pogojev. Splošni pogoji so del zavarovalne pogodbe, zato so del pogodbenega materialnega prava, pogodbeno pravo pa je potrebno pri realizaciji pravic in obveznosti upoštevati. S splošnimi pogoji je določeno, pod kakšnimi pogoji in v kakšni višini mora tožena stranka plačati zavarovalno vsoto, predvsem pa iz splošnih pogojev izhaja, kdaj je zadnji rok za določitev stopnje invalidnosti, od katere je odvisna višina zavarovalnine vsote, ki jo je zavarovalnica dolžna plačati zavarovancu (tožniku). Pogodbeni stranki bi se lahko dogovorili tudi drugače, kot določajo splošni pogoji, vendar takšnega dogovora tožeča stranka ne zatrjuje. Določbe splošnih pogojev niso nejasne kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Njihov namen je mogoče opredeliti po razlogovalnem pravilu prvega odstavka 82. člena OZ in ker ne gre za nejasna določila o splošnih pogojih, tudi ni moč uporabiti določbe 83. člena OZ, ki določa, če je pogodba sklenjena v naprej tiskani vsebini, ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Voljo zavarovalnice izražajo splošni pogoji, h katerim je prostovoljno pristopil tožnik, splošni pogoji pa tudi niso v nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi.

10. Pritožba je utemeljena le v delu, ki se nanaša na priznanje pravdnih stroškov toženi stranki. Tožena stranka ni opredeljeno navedla materialnih stroškov, zato znašajo ti stroški 2 % od skupne vrednosti priznanih pravdnih stroškov (31,72 EUR), kar predstavlja 6,34 EUR. Priznani stroški tožene stranke znašajo 38,06 EUR.

11. Glede odločitve o pravdnih stroških je bila pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v navedenem delu sodbo prvega sodišča spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem delu pa sodbo potrdilo, saj pritožba ni bila utemeljena (353. člen ZPP).

12. Ker je bila pritožba utemeljena le glede pravdnih stroškov, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari, tožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka.