Jedro

Tožnika sta tožbeni zahtevek na ugotovitev svoje solastninske pravice utemeljevala s priposestovanjem. Uveljavljala sta ga zoper dve toženki, pri čemer njuna trditvena podlaga ni izključevala možnosti različnih odločitev o zahtevkih vsakega od tožnikov proti vsaki od toženk. Tožnika sta torej navadna, ne pa enotna sospornika v smislu določbe 196. člena ZPP, zato se pravica do revizije presoja ločeno za vsakega od njiju.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika, vsak do ene polovice, solastnika celotne parcele št. 612/45 k.o. ... in točno opisanega dela parcele št. 612/46 iste k.o., ter naložilo toženkama, da morata dovoliti tožnikoma izposlovati pri pristojni geodetski službi odmero tistega dela parcele št. 612/46 k.o. ..., na katerem imata lastninsko pravico, ter jima izstaviti listino, sposobno za vknjižbo tega dela parcele št. 612/46 in celotne parcele št. 612/45 k.o. ... v njuno korist, za vsakega do ene polovice. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča, ki sta jo v ugodilnem delu izpodbijali obe toženki, potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila druga toženka M. J.. Uveljavljala je revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev z revizijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave).

5. Revizija ni dovoljena.

6. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR oziroma prej 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP to vrednost navesti že v tožbi. Če tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago (objektivna kumulacija), ali če uveljavlja zahtevke zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), se na podlagi določbe drugega odstavka 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7. Tožnika sta tožbeni zahtevek na ugotovitev svoje solastninske pravice utemeljevala s priposestovanjem. Uveljavljala sta ga zoper dve toženki, pri čemer njuna trditvena podlaga ni izključevala možnosti različnih odločitev o zahtevkih vsakega od tožnikov proti vsaki od toženk. Tožnika sta torej navadna, ne pa enotna sospornika v smislu določbe 196. člena ZPP, zato se pravica do revizije presoja ločeno za vsakega od njiju. Vrednost spornega predmeta, ki sta jo za zahtevka obeh zoper obe toženki navedla v skupnem znesku, znaša 1.900.000 SIT, kar glede na vsebino in procesno naravo njunih zahtevkov odpade na oba po enakih delih. To pa pomeni, da vrednost spornega predmeta za nobenega od njiju ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Toženki taki opredelitvi vrednosti spornega predmeta nista oporekali, zato pravne posledice navedbe prenizke vrednosti spornega predmeta zadenejo tudi njiju: nista sta si zagotovili pravice do revizije.

8. Ker je revizija druge toženke nedovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).