Jedro

Izpodbija se lahko vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo take pravne posledice, ki zmanjšujejo ali preprečujejo upnikovo pravico, da se poplača iz dolžnikovega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za prekinitev postopka, zavrglo tožbo in tožnici naložilo v plačilo 2.891,40 EUR pravdnih stroškov toženca.

2. Tožeča stranka izpodbija sklep v celoti in iz vseh v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je podala pravna naziranja glede vsebine in obstoja terjatve do P. S., do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pač pa navedlo zgolj, da je to terjatev opredelila „na podlagi 255. do 260. člena OZ“. Zaključek, da med tožnico in P. S. ni bilo upniško – dolžniškega razmerja, je zmoten. Neposlovna obligacijska razmerja nastanejo z nastopom določenega skupka pravnih dejstev, neodvisno od volje udeležencev teh razmerij že na podlagi zakona. Dolžniško – upniško razmerje med tožnico, P. S. in tožencem je nastalo s trenutkom nastopa skupka pravnorelevantnih dejstev, na podlagi katerih je tožnica pridobila pravico do izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj skladno z določbami 255. do 260. člena OZ.(1) Zakon ji daje neposredno pravico do sodnega varstva direktno zoper tretjo osebo. Ne vzdrži zaključek sodišča, da P. S. ali S. G. nista dolžnika tožnice. Obveznost toženca in P. S. jasno izhaja iz določb 255. do 260. člena OZ, kot obveznost dopustitve, da sklenjena izpodbojna pravna posla v ničemer ne učinkujeta zoper tožnico. V tem postopku zahtevana izpolnitev je pravica, ki jo je pridobila že na podlagi zakona. Primerljiva je s pravico upnika, da od zastavnega dolžnika zahteva plačilo iz vrednosti zastavljenega predmeta. Ne drži, da je P. S. iz naslova izpodbojne pridobitve lahko le „tretja oseba“ v smislu 259. člena OZ. S trenutkom sklenitve izpodbojnega pravnega posla je namreč P. S. sama postala dolžnica napram tožnici in je tožnica upravičena zahtevati in sodno uveljavljati svojo pravico do poplačila iz premoženja P. S. Obremenitev s hipoteko ne predstavlja nadaljnjega prenosa koristi, kar pa ne pomeni, da sklenitev pogodbe o zastavi ne predstavlja izpodbojno dejanje. Določba tretjega odstavka 259. člena OZ ureja le nadaljnji prenos, ne pa tudi drugih možnih oblik pravnega dejanja, katerega posledica je zmanjšanje vrednosti prejete koristi, zaradi katere upnik ne more več doseči poplačila svoje terjatve. Zakon nikjer ne določa, da v primeru drugih možnih oblik pravnih dejanj, ki zmanjšujejo premoženje dolžnika, izpodbijanje ni dopustno. Razlaga, kakršno ponuja sodišče prve stopnje, bi omogočila vsem dolžnikom, da se v celoti izognejo učinkom določb 255. do 260. člena OZ. Ne gre za varstvo bodočih terjatev, saj so vse tožničine terjatve že nastale in zapadle. Terjatve do P. S. in S. G. so zapadle s sklenitvijo izpodbojnih dejanj, torej s sklenitvijo darilne pogodbe z dne 11. 3. 2009, posojilne pogodbe z dne 6. 3. 2009 in notarskega zapisa z dne 18. 3. 2010. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi prvostopenjsko odločbo in zadevo vrne v ponovno obravnavo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na trditve tožeče stranke se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 255., 257. in tretjega odstavka 259. člena OZ kot materialnopravna izhodišča za razsojo. Svoja stališča je zadostno obrazložilo in odgovorilo je na relevantne trditve pravdnih strank, tako da je mogoč preizkus izpodbijanega sklepa. Razlogi sklepa so sicer deloma materialnopravno zmotni, vendar to ne onemogoča preizkusa pravilnosti odločitve. Procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

6. V nadaljevanju povzeto, za razsojo relevantno dejansko stanje že na prvi stopnji ni bilo sporno in ga tudi pritožba ne izpodbija: teče postopek po tožbi tožnice zoper L. K. za plačilo 154.398,00 EUR s pripadki, ker naj bi L. K. zlorabila družbo L. d. o. o. za oškodovanje svojih upnikov (zadeva Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1662/2009); L. K. in toženec sta 6. 3. 2009 sklenila pogodbo, s katero je toženec L. K. posodil 120.000,00 EUR, posojilojemalka pa se je zavezala, da mu bo zagotovila ustanovitev hipoteke na nepremičnini parc. št. 1/18 k. o. X (v nadaljevanju Posojilna pogodba); nato je navedeno nepremičnino L. K. z darilno pogodbo z dne 11. 3. 2009 prenesla na svojo hčer P. S. (v nadaljevanju Darilna pogodba); Darilna pogodba je bila zemljiškoknjižno realizirana 13. 3. 2009; P. S. je podarjeno nepremičnino 18. 3. 2010 obremenila z ustanovitvijo hipoteke v korist toženca kot posojilodajalca po Posojilni pogodbi.

7. Materialnopravno pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da P. S. ni dolžnica tožnice v smislu 255. člena OZ. V tem postopku želi tožnica doseči neučinkovanje hipoteke, ustanovljene na nepremičnini parc. št. 1/18 k. o. X za zavarovanje posojila, ki ga je dal toženec L. K. (120.000,00 EUR s pripadki), do višine terjatve 154.398,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 dalje, to je terjatve, ki naj bi jo imela do L. K. Ali obstoji terjatev tožnice do L. K. je sporno, o tem se odloča v pravdi II P 1662/2009. Dolžnica, katere pravno dejanje bi lahko tožnica izpodbijala v primeru oškodovanja nje kot upnice, je L. K., saj tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje z obstojem terjatve, ki naj bi jo imela do nje. P. S. pa je „tretja oseba“, na katero je morebitna tožničina dolžnica L. K. neodplačno prenesla svojo nepremičnino.

8. Prav ima pritožba, da je dolžnikovo pravno dejanje širok pojem. Izpodbija se lahko vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo take pravne posledice, ki zmanjšujejo ali preprečujejo upnikovo pravico, da se poplača iz dolžnikovega premoženja. L. K. je zmanjšala svoje premoženje z darilom P. S. – tretji, ki je nato podarjeno nepremičnino obremenila s hipoteko v korist toženca. Ustanovitev hipoteke na podarjeni nepremičnini je v okoliščinah konkretnega primera tako pravno dejanje, ki se ga lahko izpodbija s tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Z ustanovitvijo hipoteke je P. S. prenesla določeno korist, ki jo je pridobila z Darilno pogodbo, na toženca. Korist je v možnosti obremenitve nepremičnine. Zaradi ustanovitve hipoteke v korist toženca se tožnica, katere terjatev (če jo ima) je zapadla pred toženčevo, ne bo mogla (v celoti) poplačati, ker bo imel toženec kot upnik L. K. prednost pri poplačilu dolga. Višje sodišče še dodaja, da ker je nepremičnina obremenjena za zavarovanje od toženca prejetega posojila, gre za odplačno pravno dejanje.

9. P. S. je kot tretji pasivno legitimirana za tožbo za izpodbijanje Darilne pogodbe. Če pa tretji odtuji pridobljeno korist, se vloži tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zoper pridobitelja odtujene koristi. Eden ob objektivnih pogojev za paulijansko tožbo po 255. členu OZ je zapadla terjatev upnika. Čeprav v tem postopku tožnica tožbe za izpodbijane dolžnikovih pravnih dejanj ni uperila zoper Darilno pogodbo, ki sta jo sklenili L. K. in P. S. (tožba s tako vsebino se obravnava v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2558/2010), je vprašanje, ali je L. K. dolžnica tožnice predhodno vprašanje tudi (postopek v zadevi II P 2558/2010 je prekinjen do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka P 1662/2009-II - priloga B16) v tem postopku. Tožnica bi lahko s tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj na podlagi določbe tretjega odstavka 259. člena OZ dosegla neučinkovitost hipoteke, ustanovljene za zavarovanje posojila, ki ga je dal toženec L. K., ob pogoju, da je L. K. dolžnica tožnice. Stališče prvostopenjskega sodišča, da se v postopku P 1662/2009-II ne rešuje predhodno vprašanje, je zmotno, vendar pa to ne vpliva na odločitev.

10. Rok za vložitev tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj proti tožencu teče od vknjižbe lastninske pravice P. S. po Darilni pogodbi, to je od 13. 3. 2009. Ker je bila tožba vložena 16. 8. 2012, torej več kot tri leta po realizaciji darilne pogodbe v zemljiški knjigi, so iztekli vsi roki iz 257. člena OZ za vložitev tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Zavrnitev predloga za prekinitev tega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja v pravdi II P 1662/2009 na pravilnost odločitve tako ni vplivala.

11. Rok za vložitev tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je prekluziven, ima materialnopravni temelj in naravo (257. člen OZ). Ker po izteku roka pravica za vložitev tožbe preneha po materialnem pravu, je tožbeni zahtevek neutemeljen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti, ne pa zavreči tožbo.(2) Zaradi prepovedi reformacije in peius (359. člen ZPP) pa višje sodišče ne more poseči v odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami Op. št. (2): Gl. komentar dr. A. Galiča k 110. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba leta 2005, stran 453 – opomba 1267