Jedro

Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži tujčev delodajalec, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s tujčevim pooblastilom, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prošnjo za tujca vložila tožeča stranka kot delodajalec. Zgolj s tem dejanjem pa ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z navedeno zakonsko določbo dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola je z odločbo, št. 214-1622/2020-13 z dne 28. 5. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), zavrnila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za A. A., rojenega ... 1973 v kraju ..., državljana Kosova (v nadaljevanju tudi: tujec), ter odločila, da v tem postopku posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka prošnjo zavrnila, ker je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (6. alineja prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju: ZTuj-2).

2. Zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo tožeča stranka (A., s.p.) iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se A. A. izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo ter da toženki naloži v plačilo stroške tega postopka.

3. Toženka je sodišču poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo, ter v vlogi z dne 13. 9. 2021 sodišče opozorila, da je prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, skladno z zakonom, vložila tožeča stranka, stranka v postopku pa je bil tujec, to je A. A. K I. točki izreka:

4. Tožba ni dovoljena.

5. Po določbi prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Oseba, ki navedenega statusa v upravnem postopku ni imela, postopka v upravnem sporu ne more začeti.

6. V postopku izdaje izpodbijane odločbe se je odločalo o prošnji A. A. za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo kot dovoljenja, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Nosilec pravice, o kateri se je odločalo, je bil tako tujec in ta je bil stranka konkretnega upravnega postopka. Stranka v upravnem postopku je namreč oseba, ki ima sposobnost biti stranka v materialno-pravnem smislu, to pa ima tisti, ki je nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Stvarno legitimacijo daje materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist (42. člen Zakona s splošnem upravnem postopku, ZUP).

7. Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži tujčev delodajalec, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s tujčevim pooblastilom, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prošnjo za tujca vložila tožeča stranka kot delodajalec. Zgolj s tem dejanjem pa ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z navedeno zakonsko določbo dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca.1

8. Tožeča stranka pa ni aktivno legitimirana za vložitev obravnavane tožbe niti v smislu stališč, ki jih je tukajšnje sodišče zavzelo v sklepu, št. III U 125/2016 z dne 11. 5. 2016, v primeru, ko je bil delodajalec v upravni postopek pritegnjen že pred izdajo tam izpodbijane odločbe, ki je bila delodajalcu tudi vročena, saj je bila prošnja za izdajo enotnega dovoljenja zavrnjena iz razloga na strani delodajalca. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila pritegnjena v postopek in ji izpodbijana odločba tudi ni bila vročena, saj je bila prošnja za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v obravnavanem primeru zavrnjena iz razloga na strani tujca in ne iz razlogov na strani tožeče stranke.

9. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke A., s.p. zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da po tem zakonu ne more biti stranka.

K II. točki izreka:

10. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Primerjaj npr. sodbo in sklep Upravnega sodišča RS, št. III U 226/2012 z dne 3. 9. 2013, in sklep, št. I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015.