Jedro

Tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in regresa za letni dopust, saj glede teh dveh terjatev obstaja dolžnost obračuna davkov (dohodnine) in prispevkov za socialno varnost. Tožnik ni upravičen do bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od obeh bruto zneskov, temveč je tožena stranka dolžna po obračunu in odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II, III, IV in V izreka, tako da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 4.528,52 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudni obrestmi od 1. 2. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta v višini 343,94 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudni obrestmi od 1. 2. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati neizplačani del regresa za leto 2010 v višini 511,90 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.281,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. “ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: - plačati odpravnino za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v višini 15.638,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 dalje do plačila (točka I izreka), - plačati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 4.528,52 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 dalje do plačila in od bruto zneska odvesti vse davke in prispevke (točka II izreka), - plačati odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta v višini 343,94 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 dalje do plačila in od bruto zneska odvesti davke in prispevke (točka III izreka), - plačati neizplačan del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 511,90 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila in od bruto zneska odvesti davek pristojnim državnim institucijam (točka IV izreka), - plačati stroške postopka v znesku 1.281,00 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (točka V izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi z 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti tožene stranke ter njenega pooblaščenca, saj je bila s tem toženi stranki odvzeta pravica in možnost obravnavanja. Navaja, da je tožeča stranka dejansko z zamikom prejemala plačo, vendar razlog ni bil na njeni strani, saj naročil za delo enostavno ni bilo. O problemih je sproti in ažurno obveščala tožečo stranko in vse ostale delavce. Delavci so kljub težki situaciji plačo prejemali. Tožena stranka si je vendarle pridobila naročilo, a so ji tožeča stranka in ostali prevzeti delavci s svojim ravnanjem, ko so izredno odpovedali pogodbe o zaposlitvi, povzročili škodo, saj tožena stranka zaradi tega ni mogla izpolniti naročila pogodbenemu partnerju iz Nemčije. To škodo je tožena stranka uveljavljala s pobotnim ugovorom, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo in sicer iz razloga, ker ni bil dovolj konkretiziran. Sodišče prve stopnje bi toženo stranko moralo, po njenem pričakovanju, pozvati, da pobotni ugovor konkretizira, kar je sicer nameravala storiti na naroku za glavno obravnavo. Ta možnost ji je bila odvzeta, saj je sodišče prve stopnje odločilo v njeni nenavzočnosti, s tem pa ni samo bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ampak je v posledici tega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter ji s tem omogoči obravnavanje pred sodiščem.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo deloma napačno odločitev.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo skladno s 5. odstavkom 282. člena ZPP glede na stanje spisa, kar je predlagala tožeča stranka. Tožena stranka je prejela vabilo na narok, v katerem je bila na posledice izostanka opozorjena. Vabilo za narok dne 13. 11. 2012 ob 10.00 uri je bilo pooblaščencu in zakonitemu zastopniku tožene stranke vročeno 9. 10. 2012 (l. št. 44). Sodišče prve stopnje je opravičili in prošnji za preložitev naroka zakonitega zastopnika in pooblaščenca tožene stranke prejelo na dan, ko je bil narok razpisan, zato je upravičeno štelo, da je prošnja za preložitev prepozna, odsotnost pa ni opravičena. Iz poškodbenega lista (l. št. 46) ne izhaja, da se zakoniti zastopnik tožene stranke iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti naroka, zato razlog za neudeležbo na naroku ni opravičljiv. Prav tako pa tudi ni opravičljiv razlog pooblaščenca tožene stranke (na isti dan razpisana naroka v drugih zadevah na Okrožnem sodišču v Mariboru in Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni), saj bi si lahko zagotovil substituta. S tem ko je sodišče odločilo po stanju spisa, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot mu v pritožbi očita tožena stranka. Skladno z zakonom ji je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar te možnosti ni izkoristila.

Tožena stranka v pritožbi sama priznava, da je tožnik prejemal plačo z zamikom, to pa je razlog iz 4. alinee 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po katerem je tožnik, potem ko je delodajalca predhodno pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tako je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in tožnik je skladno z 2. odstavkom 112. člena ZDR upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta za leto 2010. Tožnik pa je upravičen tudi do polnega zneska regresa za letni dopust za leto 2010, saj je skladno s 131. členom ZDR dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, do konca meseca junija tekočega koledarskega leta izplačati regres za letni dopust. Tožnik je v letu 2010 pravico do letnega dopusta pridobil, zato je upravičen do celotnega regresa oziroma do izplačila razlike med prejetim zneskom iz naslova regresa in polnim zneskom regresa, določenim v dodatku št. 5 h Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije.

Zakon o prispevkih za socialno varstvo (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami, ZPSV) v 3. členu določa, da se prispevki obračunavajo in plačujejo iz bruto plač oziroma bruto nadomestil plač ter od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, razen tistih, ki so izrecno določeni v tem zakonu (npr. odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, ...). V skladu z določbo 3. alineje 5. odstavka 3. člena ZPSV je obveznost obračuna in plačila prispevkov za regres za letni dopust podana le glede tistega dela regresa za letni dopust, ki presega 70% povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji. Glede na določbo 8. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS 117/2006 in naslednji) pa je tožena stranka dolžna za tožnika od vseh vtoževanih terjatev odvesti tudi akontacijo dohodnine, saj so dohodki iz zaposlitve obdavčeni z dohodnino v skladu z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.).

Zato je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo bruto vtoževano odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka in bruto odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta, saj glede teh dveh terjatev obstaja dolžnost obračuna davkov (dohodnine) in prispevkov za socialno varnost. Tožnik ni upravičen do bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od obeh bruto zneskov, temveč je tožena stranka dolžna po obračunu in odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.

Ker višina prisojenega zneska regresa za letni dopust ne presega 70% povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji (glede na zapadlost regresa 1. 7. 2010 je relevanten podatek o mesečni plači za maj 2010, ko je povprečna mesečna bruto plača v republiki Sloveniji znašala 1.475,04 EUR), je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati bruto znesek regresa in zanj odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke, saj le-ta ni bil konkretiziran. Tožena stranka je le navedla, da so tožnik in ostali delavci delali malomarno in nekvalitetno, zaradi česar je utrpela posledice in morala plačati odškodnino, vendar tožena stranka po višini tega zneska ni opredelila, zato sodišče utemeljeno ni moglo odločati o pobotnem ugovoru, ki ni bil postavljen po višini.

Odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zamudne obresti od zneska dosojenih stroškov postopka od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, je materialnopravno zmotna, ker je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, po katerem začnejo zakonske zamudne obresti teči šele po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v II., III., IV in V. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in odvesti davke in prispevke od bruto zneska odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in odškodnine zaradi neizrabe dopusta in plačati akontacijo dohodnine, glede regresa za letni dopust pa obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, ter tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Višji zahtevek pa je zavrnilo. Prav tako je odločilo, da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska stroškov postopka začnejo teči po izteku izpolnitvenega roka (5. alinea 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.