Jedro

V postopku poenostavljene prisilne poravnave ni ugovornega postopka proti vodenju postopka prisilne poravnave, temveč lahko upniki proti dolžniku neposredno vložijo predlog za začetek stečajnega postopka. Navedeno pomeni, da upnik s pritožbo ne more izpodbijati sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave z razlogi, ki po svoji vsebini pomenijo razloge za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave.

Razlogi, iz katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, se lahko nanašajo (zgolj) na procesne ovire za vodenje tega postopka oziroma da predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave niso predložene listine iz 1., 3. in 5. točke 2. odstavka 141. člena ZFPPIPP ali izjava dolžnika, sestavljena v obliki notarskega zapisa, da poročilo iz 1. točke 2. odstavka 141. člena tega zakona resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik z navedbami, da Poročilo o finančnem položaju in poslovanju družbe ter Načrt finančnega prestrukturiranja ne odražata dejanskega stanja, saj temeljita na podatkih po stanju na dan 30. 6. 2014. Situacija je bila na dan 31. 12. 2014 bistveno drugačna, tako da ni možnosti za 70% poplačilo. Upnik tudi ne sledi navedbam dolžnika o vzrokih za nastanek insolventnosti ter opozarja, da ni možnosti za to, da bi bila poenostavljena prisilna poravnava potrjena.

Pritožba ni utemeljena.

Za postopek poenostavljene prisilne poravnave (oddelek 4.7 ZFPPIPP) je značilno, da se dolžnik z upniki sam zunajsodno dogovori o prestrukturiranju svojih obveznosti. Temu so prilagojene zakonske določbe: v postopku poenostavljene prisilne poravnave ni sodelovanja upravitelja in ni nadzora nad poslovanjem insolventnega dolžnika. Zaradi tega tudi ni ugovornega postopka proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), temveč lahko upniki proti dolžniku neposredno vložijo predlog za začetek stečajnega postopka. Navedeno pomeni, da upnik s pritožbo ne more izpodbijati sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave z razlogi, ki po svoji vsebini pomenijo razloge za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave.

Razlogi, iz katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, se lahko nanašajo (zgolj) na procesne ovire za vodenje tega postopka (prim. 221.c člena ZFPPIPP) oziroma, da predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave niso predložene listine iz 1., 3. in 5. točke drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP ali izjava dolžnika, sestavljena v obliki notarskega zapisa, da poročilo iz 1. točke drugega odstavka 141. člena tega zakona resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prim. 221.d člen ZFPPIPP). Tega pa pritožnik ne uveljavlja, kar pomeni, da s pritožbenimi razlogi ne more izpodbiti sklepa sodišča prve stopnje. Upnik je sicer navedel, da naj bi bil namen dolžnika zavlačevanje s postopkom ter izogibanje plačilu obveznosti do upnika, ker pa v zvezi z morebitno zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave ni navedel ničesar konkretnejšega, višje sodišče zgolj pavšalnim očitkom v tem delu ne more slediti.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).