Jedro

Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti (trajne hude tri dni, občasne hude tri tedne, lahke pet tednov, občasno lahke še danes ob naporih ter nevšečnosti: štiri dnevna hospitalizacija, trikratni kontrolni pregled, nošenje mavca tri tedne na levi nogi in dva tedna na desni nogi istočasno je 1.000.000,00 SIT, za sekundarni strah ne more biti večja kot 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 40 letnega tožnika, ki težko dalj časa stoji na levi nogi in težko dalj časa hodi po neravnem terenu in težko počepa in ne zmore športnih aktivnosti, ki zahtevajo obremenitve stopal in gležnjev, sposoben pa je za svoje delo, ne more biti višja kot 2.500.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku M. M. znesek 2.011.993,00 SIT ter drugi tožnici Mo. M. znesek 287.383,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od te sodbe dalje na roke odvetnika D. S. ter poravnati pravdne stroške v znesku 750,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar je zahtevala tožeča stranka več je bilo zavrnjeno.

Zoper sodbo se je pritožil M. M. glede zavrnjenega dela zahtevka nad prisojenim zneskom 2.011.993,00 SIT do višine 6.000.000,00 SIT. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni točno ugotovilo dejanskega stanja kar se tiče intenzivnosti in trajanja fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter tudi ne glede primarnega strahu. Odmera odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 1.000.000,00 SIT je prenizka, prenizko je tudi ocenjena odškodnina za zmanjšanje življenskih aktivnosti v višini 2.500.000,00 SIT, glede na izvedeniško mnenje. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni občutil primarnega strahu, ker je bil zaradi pretresa možganov brez zavesti. Prezrlo je samo dejstvo dogodka, ki je povzročil največji strah, ko je preko črte avtoceste letel po zraku na njega avto in to v trenutku, ko še ni bil poškodovan in je vse lahko ocenjeval. Primarni strah v situaciji kot je bila je zato absolutno podan. Pri zavesti ni bil šele tedaj, ko je avto že padel nanj in ga dejansko poškodoval. Pred tem pa je bila situacija zanj kar se tiče strahu več kot grozljiva. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tudi ta primarni strah ovrednotiti in prisoditi tožniku odškodnino tako kot mu je priznalo odškodnino za sekundarni strah v višini 300.000,00 SIT, ki je po njegovem mnenju tudi prenizek.

Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da primerno poveča odškodnino ali pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo razpravo in razsojo ter na novo odmeri tudi stroške zastopanja, pri čemer naj se stroški pritožbe, ki pa jih ne zaznamuje, računajo kot nadaljnji pravdni stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev po 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da se tožnik dogodka ni spominjal in se ga tudi ni mogel ustrašiti. Da se tožnik samega neposrednega dogodka ne spominja, izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. S., pa tudi tožnik sam je zaslišan izpovedal, da se spominja šele dogodkov po nesreči. O tem kar se navaja v pritožbi, da naj bi bil v strahu, ko je pred nezgodo letel po zraku na njega avto, tožnik ni izpovedal. Rekel je le, da težko govori o strahu, saj je strah nekaj, kar pričakuješ in se bojiš, nesreče pa ni pričakoval, kar pa se zgodi in ne pričakuješ pa je to šok, zaradi katerega pa pravi, da se tudi ne spominja dogodkov, oziroma se jih spominja šele po nesreči. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ne gre odškodnina za primarni strah. Pri tem pripominja, da tudi če bi se tožnik dejansko ustrašil oziroma utrpel strah, ko je videl leteti avtomobil na njega, je pravno upošteven in pravno zavarovan strah le tisti, ki poruši njegovo notranje ravnovesje. Tega pa tožnik niti ni zatrjeval, še manj pa kakorkoli dokazal, zato mu odškodnina iz naslova primarnega strahu ne gre.

Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo oz. določbo 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ko je ob upoštevanju izvedeniškega mnenja dr. S., ki sta ga pravdni stranki sprejeli in mu pritožnik tudi v pritožbi ne oporeka, glede na zadobljene telesne poškodbe, zaradi katerih je prestajal bolečine in nevšečnosti in bolečine občasno kot lahke čuti še danes ob naporih, pravilno prisodilo odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT. Tudi odškodnina za sekundarni strah je po mnenju pritožbenega sodišča v višini 300.000,00 SIT zadosti visoko odmerjena glede na intenziteto in trajanje sekundarnega strahu. Enako pa je tudi z odškodnino za zmanjšanje življenskih aktivnosti v višini 2.500.000,00 SIT glede na ugotovljene težave, zaradi katerih ima tožnik duševne bolečine. Odškodnina zanje v tem znesku je povsem primerna ob upoštevanju dejstva, da je tožnik še vedno sposoben za svoje delo in da kljub občasnim bolečinam, ni v celoti izključen iz športnega dogajanja, saj se še vedno občasno ukvarja s športom, čeprav ima zato naslednji dan bolečine, vendar pa očitno te niso tako hude, da bi mu bilo to onemogočeno. Po oceni pritožbenega sodišča je tako določena odškodnina za posamične oblike nepremoženjske škode kot celotno tovrstno škodo v skladu z vsemi okolnostmi tožnikovega primera kot tudi s podobnimi primeri. Za pravilno uporabo materialnega prava v tem primeru 200. in 203. čl. ZOR pri določanju odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode mora sodišče ne le individualizirati zadoščenja, ki naj bi ga predstavljala odškodnina, ampak mora odmero odškodnine umestiti tudi v nujne okvire, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje, ter po drugi strani upoštevati splošno stanje na področju odškodninskega prava, ki se odraža z odmerjanjem vseh odškodnin v državi.

Ker je prisojena odškodnina primerna tako ugotovljenim okoliščinam na strani tožnika, kot tudi primerljiva z odškodninami za podobne primere drugim oškodovancem in je torej v skladu s sodno prakso, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP, ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno od odmerjene odškodnine odštelo že plačani znesek s strani tožene stranke.

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. list RS št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. list SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.