Jedro

V skladu z določbami ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, ne glede na vrsto dohodka in na način izplačila, ki jih je le-ta pridobila v davčnem letu, razen tistih, ki so iz obdavčenja izrecno izvzeti. Kot pravilno ugotavlja že pritožbeni organ, je bila tožnici izplačana odkupna vrednost enot premoženja kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence, ki se po določbah ZKDPZJU zagotavlja v skladu z določbami o dodatnem prostovoljnem pokojninskem zavarovanju, ki ga ureja zakon, ki ureja dodatno pokojninsko zavarovanje in ne v skladu z ZPSPID, kot se neskladno s podatki upravnih spisov in povsem neizkazano zatrjuje v tožbi. S sklicevanjem na določbo 3. točke 32. člena ZDoh-2, po kateri se dohodnine ne plača (izključno) od odkupne vrednosti, izplačane v skladu z ZPSPID, tožnica že zato ne more biti uspešna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožnici za leto 2015 odmeril dohodnino v znesku 7.509,28 EUR in ji naložil plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v znesku 2.199,05 EUR, v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica ugovarjala zoper informativni izračun dohodnine, da je davčni organ navedbe tožnice preveril ter da je na podlagi svojih podatkov in podatkov tožnice, ob upoštevanju drugega dohodka pod oznako 6300 v višini 11.076,96 EUR in plačane akontacije od tega dohodka v višini 2.769,24 EUR, tožnici odmeril dohodnino na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju (ZDavP-2), ki se nanašajo na odmero dohodnine.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-01-1388/2016 z dne 27. 6. 2017 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi, obenem pa dopolni njene razloge, za katere ugotavlja, da so pomanjkljivi. V zvezi s pritožbenim ugovorom neutemeljene vključitve zneska 11.076,96 EUR osnovo za izračun dohodnine, ugotavlja, da je navedeni znesek tožnici izplačala A. kot odkupno vrednost enot premoženja kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence in pri izplačilu odtegnila davek v višini, upoštevani v izpodbijani odločbi. Izplačila odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb pa so v skladu z 9. točko 105. člena ZDoh-2 obdavčena kot drugi dohodki. Davek, ki je bil po stopnji 25% plačan ob izplačilu dohodka, ni davek od premoženja, kot zmotno meni (pri)tožnica, temveč gre za akontacijo dohodnine, kot je tožnici v obračunu izplačila pojasnil že izplačevalec.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči o višini dohodnine tožnice za leto 2015 brez upoštevanja zneska 3.822,40 EUR in zneska 11.076,96 EUR v dohodninsko osnovo, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Po navedbah tožbe se je tožnica z dnem 1. 1. 2015 starostno upokojila, zato v tem letu ni več prejemala dohodkov z oznako 1101, ki so zato v izpodbijani odločbi v znesku 3.822,40 EUR napačno vključeni v davčno osnovo. Znesek 11.076,96 EUR pa je bil tožnici ob prenehanju funkcije okrožne sodnice na sodišču B. zaradi starostne upokojitve izplačan kot odkupna vrednost enot premoženja kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb. Ob izplačilu je bila odtegnjena akontacija dohodnine v višini 2.769,24 EUR, čeprav se v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDoh-2 dohodnina od tega zneska ne plača. 6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami opozarja, da je tožnica s pritožbo ugovarjala le znesku 11.076,96 EUR in gre zato pri navedbah v zvezi z dohodkom iz naslova plač, nadomestila plače in povračil stroškov v zvezi z delom v znesku 3.822,40 EUR za nedovoljeno tožbeno novoto.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev skladna z zakonom (ZDoh-2). Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, ki jih vsebujeta izpodbijana in drugostopenjska davčna odločba, in jih zato sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

9. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še poudarja, da so v skladu z določbami ZDoh-2 z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, ne glede na vrsto dohodka in na način izplačila, ki jih je le-ta pridobila v davčnem letu, razen tistih, ki so iz obdavčenja izrecno izvzeti. Med temi, iz obdavčenja izvzetimi dohodki, izplačilo dohodka, kakršen je obravnavani, ni navedeno, oziroma je celo izrecno navedeno kot obdavčljivo med drugimi dohodki. Kot pravilno ugotavlja že pritožbeni organ, je bila tožnici izplačana odkupna vrednost enot premoženja kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence, ki se po določbah Zakona o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence (v nadaljevanju ZKDPZJU) zagotavlja v skladu z določbami o dodatnem prostovoljnem pokojninskem zavarovanju, ki ga ureja zakon, ki ureja dodatno pokojninsko zavarovanje in ne v skladu z Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (v nadaljevanju ZPSPID), kot se neskladno s podatki upravnih spisov in povsem neizkazano zatrjuje v tožbi. S sklicevanjem na določbo 3. točke 32. člena ZDoh-2, po kateri se dohodnine ne plača (izključno) od odkupne vrednosti, izplačane v skladu z ZPSPID, tožnica že zato ne more biti uspešna.

10. Obdavčitvi dohodkov z oznako 1101 (plače, nadomestila plače in povračila stroškov v zvezi z delom) tožeča stranka, ne da bi navedla razloge, prvič nasprotuje šele v upravnem sporu. Ker gre za navedbe, ki predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, jih sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 ni vsebinsko presojalo.

11. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.