Jedro

Tožena stranka je podala predlog za obnovo postopka prepozno, saj ga ni podala v roku tridesetih dni od dneva, ko je mogla navesti sodišču nova dejstva oz. predložiti nova dokazila (čl. 396/1-6 ZPP). Zato je predlog za obnovo postopka utemeljeno zavržen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep z dne 3. 12. 2014, s katerim je predlog za obnovo postopka tožene stranke z dne 12. 11. 2014 zavrglo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za obnovo postopka. Navaja, da je tožeča stranka predlagala obnovo postopka na podlagi obvestila ZPIZ z dne 23. 10. 2014, da je odločba o zavrnitvi priznanja statusa zavarovanca toženi stranki za obdobje od 8. 11. 2010 do 4. 7. 2011 postala pravnomočna. Sodišče je predlog za obnovo zavrglo kot prepoznega, ker je tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) odločbo ZPIZ prejela že v mesecu juniju 2014, predlog za obnovo pa je vložila po izteku 30-dnevnega roka. Stališče sodišča ni pravilno. Res je tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) odločbo ZPIZ z dne 9. 6. 2014 prejela v mesecu juniju 2014 in bila prepričana, da bo zavarovanec zoper odločbo vložil pritožbo. Tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) je zato ves čas preverjala pri ZPIZ-u, večkrat tudi urgirala glede vprašanja, ali je zoper odločbo vložena pritožba oz. ali je odločba pravnomočna. Tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) je 27. 10. 2014 prejela odgovor ZPIZ-a, da zavarovanec pritožbe ni vložil ter da je odločba z dne 9. 6. 2014 pravnomočna. Šele pravnomočna odločba ZPIZ predstavlja novo pravno dejstvo, na podlagi katerega se lahko predlaga obnova postopka. V kolikor bi tožeča stranka predlagala obnovo postopka na podlagi nepravnomočne odločbe ZPIZ-a, bi sodišče predlog zavrnilo. Tožeča stranka lahko samo v ponovljenem postopku doseže spremembo izvršilnega naslova in prepreči, da bi zavarovanec (tožena stranka) o prejetem nadomestilu od RS Slovenije, Zavoda za zaposlovanje za isto obdobje prejel še plačilo prispevkov in plačo tožeče stranke. Tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) ni mogla predvidevati, da je toženec (pravilno: tožnik) prejemnik nadomestila s strani zavoda, ker se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženki zaposlil drugje, v spornem obdobju pa naj bi toženec (pravilno: tožnik) šel na delo v tujino. V kolikor se predlogu za obnovo ne ugodi, toženec (pravilno: tožnik) za obdobje od 8. 11. 2010 do 4. 7. 2011 ohrani prejeto plačo in prispevke od tožeče stranke (pravilno: tožene stranke), ravno tako ohranja nadomestilo, ki ga je v tem obdobju prejel od zavoda, poleg tega pa naj bi po informacijah sodelavcev delal še v tujini. Zavrnitev predloga pomeni, da tožencu (pravilno: tožniku) dopustimo prejemanje dohodkov v spornem obdobju.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi zoper zavrženje predloga za obnovo skoraj dosledno navaja, da vlaga pritožbo tožeča stranka (tožnik), čeprav gre dejansko za pritožbo tožene stranke (toženca), pri čemer iz postopka jasno izhaja, da je odvetnik A.A. pooblaščenec tožene stranke, prav tako pa iz prve strani pritožbe jasno izhaja, da jo vlaga tožena stranka. Tako je sodišče štelo navedeno za očitne pisne pomote in obravnavano pritožbo kot pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka je podala predlog za obnovo postopka 12. 11. 2014 zoper pravnomočno odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 203/2011 z dne 12. 5. 2011 in vsebinsko uveljavljala predlog za obnovo po 10. točki 394. člena ZPP, ki sicer določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločitev, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. ZPP v 2. odstavku 395. člena ZPP izredno določa, da zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, se sme dovoliti obnova samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, prav tako pa se obnova lahko vloži v tridesetih dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oz. nova dokazila, kot to določa 6. točka 1. odstavka 396. člena ZPP.

Tožena stranka navaja, da se je z dejstvom, da je tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost seznanila šele 27. 10. 2014, ko je s strani ZPIZ-a prejela obvestilo o pravnomočnosti odločbe z dne 9. 6. 2014. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila odločba ZPIZ-a izdana že 9. 6. 2014 in odpremljena oz. odposlana naslovnikom 11. 6. 2014, med naslovniki pa je navedena tudi tožena stranka, predlagatelj obnove postopka. Tako je tožena stranka prejela odločbo najkasneje konec junija 2014 in ne šele 27. 10. 2014, kot to navaja v predlogu za obnovo postopka. Iz predložene fotokopije odločbe z dne 9. 6. 2014 namreč izhaja, da je le-ta postala pravnomočna že dne 1. 7. 2014. Glede na to, da je tožena stranka podala predlog za obnovo postopka dne 12. 11. 2014, kot to izhaja iz poštne pošiljke, je podala predlog za obnovo prepozno, glede na to, da bi ga morala podati v roku trideset dni od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oz. nova dokazila. Neupoštevno je pritožbeno navajanje, da ji je rok začel teči šele ob prejemu odgovora ZPIZ-a, da zavarovanec ni vložil pritožbe ter da je odločba z dne 9. 6. 2014 postala pravnomočna. Tožena stranka bi namreč ob potrebni skrbnosti do tega podatka, kolikor bi ga imela za pomembnega, lahko prišla pravočasno. Če bi sledili toženi stranki, bi namreč lahko predlagatelj obnove postopka sam prilagajal tek začetka roka za obnovo s tem, kdaj bi opravil poizvedbe, kar pa ni mogoče. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 2. točke 365. člena ZPP.