Jedro

Tožnici utemeljeno očitata prvemu sodišču, da v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru prvega toženca in o nasprotni tožbi v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ni napravilo nobene dokazne ocene oziroma izpodbijana sodba v tem delu o odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov.

Ker prvi toženec ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe se šteje, da je v tem delu umaknil nasprotno tožbo zoper drugo tožnico.

Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi opozorilo, da bo moralo prvo sodišče izdelati dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in se argumentirano opredeliti do vseh pomembnih trditev pravdnih strank. Ker v ponovljenem postopku ta napotila pritožbenega sodišča niso bila upoštevana, je pritožbeno sodišče sklenilo, da se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točkah I., III/1., III/2. ter III/4., v prvem odstavku V. točke in v VI. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. V ostalem delu (glede pritožbe zoper točko III/3. ter zoper drugi in tretji odstavek V. točke izreka sodbe) se pritožba zavrže. III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je v združeni zadevi obravnavalo tožbo in nasprotno tožbo. Pritožbeno sodišče označuje kot tožeči stranki A. A. in B. B., kot toženi stranki pa C. C. in družbo D. d. o. o. 2. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (I. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo plačilo drugi tožnici v znesku 20.000 EUR z obrestmi, kot je to razvidno iz II. točke izreka. Ugotovilo je obstoj terjatve prve tožnice proti prvemu tožencu (točka III/1.) in obstoj terjatve prvega toženca proti prvi tožnici (točka III/2.). Ugotovilo je še, da terjatev prvega toženca proti prvi tožnici za plačilo zamudnih obresti od zneska 20.000 EUR od 30. 4. 2012 do plačila ne obstaja (točka III/3.), nato pa izreklo pobot terjatev, kot je to razvidno iz točke III/4. izreka izpodbijane sodbe. Prvemu tožencu je naložilo še plačilo v korist prvi tožnici v znesku 21.100 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot je to razvidno iz IV. točke izreka sodbe. Po nasprotni tožbi je odločilo, da sta tožnici (prav: toženki po nasprotni tožbi) nerazdelno dolžni plačati prvemu tožencu (prav: prvemu tožniku po nasprotni tožbi) 36.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (prvi odstavek V. točke izreka), v preostalem delu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi (drugi in tretji odstavek V. točke izreka). Odločilo je še, da pravdne stranke nosijo svoje pravdne stroške (VI. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožujeta tožnici, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter zavrne pobotni ugovor tožene stranke in zahtevek po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. Tožnici se pritožujeta zoper I., III., V. in VI. točko izreka sodbe. Navajata, da je izpodbijana sodba v odločitvi o pobotnem ugovoru in nasprotni tožbi popolnoma neobrazložena. Sodba nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako nima razlogov o številnih ugovorih tožnic, poleg tega pa tudi nima nobene obrazložene dokazne ocene. Prvo sodišče je najprej prepisalo navedbe iz nasprotne tožbe, nato pa je te navedbe dobesedno prepisalo v delu obrazložitve, v katerem bi moralo pojasniti svojo odločitev. Odločitev prvega sodišča je arbitrarna. Gre za kršitev ustavne pravice tožeče stranke do poštenega sojenja. Navedeno se ni zgodilo prvič, zato tožnici predlagata, da se v primeru razveljavitve sodbe zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku. Materialnopravno zmotna je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko. Kot razlog za takšno odločitev je prvo sodišče navedlo, da druga toženka ni prejela are po predpogodbah. To ne drži. V obeh dogovorih o ari je zapisano, da sta prodajalca oba toženca in da kupovalka daje aro prodajalcema. Določen je bil način plačila are, in sicer z nakazilom na račun prvega toženca, ki je aro prejel v imenu obeh prodajalcev. Prodajalca solidarno odgovarjata za svoje obveznosti. Tožnici v nadaljevanju podrobno pojasnjujeta, zakaj je tudi druga toženka pasivno legitimirana za zahtevke tožnic. Pobotni ugovor prvega toženca je neutemeljen, ne glede na to pa je prvo sodišče tudi določilo napačno metodologijo pobota. Izrek po nasprotni tožbi v V. točki je nejasen in nerazumljiv. Prvo sodišče se tudi ni opredelilo glede specifične procesne situacije v zvezi z zahtevo tožnic, da prvi toženec predloži bančne izpiske za svoje račune, kar mu je prvo sodišče tudi naložilo, vendar pa prvi toženec te obveznosti ni izpolnil. Te okoliščine prvo sodišče ni upoštevalo v skladu z 227. členom ZPP. Tožnici sta ugovarjali, da je predpogodba med tožencema in E. E. fiktivna, kar sta podrobno obrazložili. V pritožbi obširno razlagata, glede na izvedene dokaze, zakaj je ta predpogodba navidezna. Prvo sodišče se o tem sploh ni opredelilo in ni napravilo nobene dokazne ocene. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka je treba izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljaviti. V nadaljevanju opozarjata na neverodostojnost prvega toženca. Navajata še ostale razloge za neutemeljenost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

4. Toženca nista odgovorila na vročeno pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Prvo sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic zoper drugo toženko, ker je zavzelo stališče, da je aro po predpogodbah prejel le prvi toženec in zato druga toženka ni pasivno legitimirana (27. točka obrazložitve). Tožnici utemeljeno grajata navedeno odločitev prvega sodišča. Iz dogovorov o ari z aneksom je razvidno, da sta oba toženca nastopala kot prodajalca nepremičnin (kot njihova solastnika) ter da se je vsaka tožnica dogovorila s tožencema, da jima (obema) da aro, pri čemer je bil zgolj način plačila are dogovorjen tako, da tožnici aro izročita prvemu tožencu oziroma jo nakažeta na njegov transakcijski račun. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu I Cp 410/2017 res omenilo, da je aro prejel le prvi toženec, vendar je bilo to navedeno le v povezavi z vprašanjem, ali gre za solidarno obveznost tožencev do tožnic. Tožnici v pritožbi izpostavljata še ostala dejstva, ki govorijo v prid zaključku, da sta plačane zneske are izročila obema prodajalcema, o teh dejstvih pa se prvo sodišče v dokazni oceni ni opredelilo. Glede na ugotovljene okoliščine sicer ni mogoče pritrditi stališču tožnic, da gre za solidarno obveznost tožencev, saj ta iz sklenjenih dogovorov ne izhaja in je za takšen primer tudi zakon ne določa. Ugotovljene okoliščine kažejo, da gre za deljive obveznosti tožencev. Prvo sodišče bi zato moralo ugotoviti, kako se te obveznosti delijo med tožencema (drugi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo I. točko izpodbijane sodbe in zadevo (tudi v tem delu) vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje.

7. Tožnici utemeljeno očitata prvemu sodišču, da v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru prvega toženca in o nasprotni tožbi v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ni napravilo nobene dokazne ocene oziroma da izpodbijana sodba v tem delu o odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo izpodbijano sodbo tudi v tem (v izreku sklepa opredeljenem) delu, vključno s stroškovno odločitvijo prvega sodišča (VI. točka izreka) in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje, saj teh postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti (354. člen ZPP). Ker je treba o vtoževani terjatvi in o terjatvi, ugovarjani v pobot, odločiti hkrati oziroma z eno (celovito) odločbo, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo prvega sodišča tudi v točki III/1. izreka.

8. Tožnici sta podali tehtne trditve o tem, zakaj menita, da je predpogodba med tožencema in E. E. navidezna in zato nična. Prvo sodišče se v tem pogledu sploh ni ukvarjalo s presojo teh trditev tožnic in izvedenih dokazov ter je pri „utemeljevanju“ tega dela sodbe zgolj prepisalo trditve tožencev, ki se nanašajo na pobotni ugovor in nasprotno tožbo. To izhaja iz 35. do 49. točke obrazložitve („izjemo“ predstavlja le 44. točka obrazložitve, ki se nanaša na zavrnilni del sodbe o zahtevku po nasprotni tožbi, kar pa ni predmet vsebinskega preizkusa pritožbe).

9. Prvo sodišče je v točki III/3. izreka sodbe ugotovilo, da terjatev prvega toženca proti prvi tožnici za zamudne obresti od zneska 20.000 EUR od 30. 4. 2012 do plačila ne obstaja. Prva tožnica v tem pogledu ne more imeti pravnega interesa za pritožbo, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (četrti odstavek 343. člena in 352. člen ZPP).

10. Enako velja glede pritožbe zoper drugi in tretji odstavek V. točke sodbe. Pritožba ima delno prav glede očitka o nejasnosti izreka v V. točki izpodbijane sodbe. Ker je v uvodu V. točke izreka navedeno, da gre za odločitev po nasprotni tožbi, je pritožbeno sodišče štelo, da je v tem delu (točneje le v drugem in tretjem odstavku V. točke) prvo sodišče z besedo tožnici označilo tožečo stranko po nasprotni tožbi (C. C. in družbo D. d. o. o.), z besedami prvotožena stranka in drugotožena stranka pa toženki po nasprotni tožbi (A. A. in B. B.). Ker je bil v tem delu zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen, tožnici (kot pritožbeno sodišče označuje A. A. in B. B.) tudi v tem obsegu nimata pravnega interesa za pritožbo, zato jo je pritožbeno sodišče tudi v tem delu zavrglo kot nedovoljeno. Pri tem nima nobenega pomena očitna napaka prvega sodišča v tretjem odstavku V. točke sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek (po nasprotni tožbi) v delu, v katerem „tožnici“ (C. C. in družba D. d. o. o.) zahtevata plačilo 33.312 EUR z obrestmi od „druge toženke“ (B. B.). Navedeni znesek je po nasprotni tožbi zahtevala le druga toženka D. d. o. o. 11. Pritožbeni očitek o nejasnosti izreka v V. točki se tako lahko nanaša le na prvi odstavek V. točke izreka izpodbijane sodbe. Glede na prej povedano je prvo sodišče v tem delu očitno napačno označilo pravdni stranki, saj je z besedo tožnici poimenovalo toženki po nasprotni tožbi, z besedama prvotožena stranka pa prvega tožnika po nasprotni tožbi. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev v prvem odstavku V. točke sodbe, izdaja popravnega sklepa ni aktualna.

12. V zvezi z nasprotno tožbo pritožbeno sodišče še dodaja, da prvo sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, in sicer ni odločilo o delu zahtevka prvega toženca (C. C.) zoper drugo tožnico (B. B.) v višini 6.093 EUR z zamudnimi obrestmi. Ker prvi toženec glede tega ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe se šteje, da je v tem delu umaknil nasprotno tožbo zoper drugo tožnico.

13. Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi v sklepu I Cp 410/2017 opozorilo, da bo moralo prvo sodišče izdelati dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in se argumentirano opredeliti do vseh pomembnih trditev pravdnih strank. Ker v ponovljenem postopku ta napotila pritožbenega sodišča niso bila upoštevana (kot je pojasnjeno v predhodnem delu obrazložitve tega sklepa), je pritožbeno sodišče sklenilo, da se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).