Jedro

Kadar je že iz vloge za priznanje azila in prosilčeve izjave, ki je priloga vloge, razvidno, da je vloga očitno neutemeljena, v takoimenovanem pospešenem postopku tudi ni treba zasliševati prosilca za azil o vsebinskih razlogih, ki jih je navajal v vlogi, za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.11.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003, UPB-1) zavrnila kot očitno neutemeljeno vlogo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje se je strinjalo z utemeljitvijo tožene stranke, da v obravnavani zadevi obstojijo razlogi za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji po tako imenovanem pospešenem postopku po določbah 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je bila tožnikova prošnja očitno neutemeljena, saj je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov in je iz njegove prošnje tudi očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje. Meni, da bi ga moralo sodišče prve stopnje zaslišati. Če bi ga zaslišalo, bi se dejansko stanje razjasnilo do te mere, da bi se lahko ugotovilo, da se je zaradi neustrezne zaščite državnih organov v Makedoniji čutil resno ogroženega, da je obstajalo nenehno maltretiranje in strah, zaradi česar je moral pobegniti.

Azilni postopek je tekel pomanjkljivo in šele z zaslišanjem na sodišču bi se te pomanjkljivosti sanirale. Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ker ga ni zaslišalo, čeprav je to v tožbi predlagal, je storjena bistvena kršitev določb ZPP in je že zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča obstojijo utemeljeni razlogi, da je tožena stranka lahko zakonito obravnavala prošnjo po določbah 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, torej v tako imenovanem pospešenem postopku. Po navedeni določbi ZAzil lahko pristojni organ za odločanje o azilu takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil); ali če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Vsak prosilec za azil v Republiki Sloveniji mora namreč na podlagi določbe predzadnje alinee 2. odstavka 63.b člena ZAzil med drugimi podatki za vložitev prošnje za azil priložiti tej prošnji tudi svojo izjavo. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v svoji izjavi, ki jo je priložil k prošnji za azil, navedel, da je v Republiki Sloveniji bil na podlagi delovne vize od oktobra 2003 do 10.4.2004. Tedaj je odšel ilegalno na delo v Italijo, od koder pa se je vrnil v Makedonijo zaradi očetove bolezni. Ko je uredil vse, kar je bilo potrebno v zvezi s tem storiti, se je vrnil v Slovenijo, in sicer zaradi tega, ker naj bi ga v Makedoniji vseskozi maltretirali albanski sosedje, ker je bil predčasno na urjenju za pripadnika policijskih enot, imenovanih "levi". Pomoč makedonske policije je zahteval le enkrat, ko mu je nek sosed v trgovini grozil z nožem. Tedaj je policija napravila zapisnik, vendar se po tožnikovi izjavi ni nato zgodilo ničesar.

Po presoji pritožbenega sodišča je že iz podatkov tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za azil očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu, kot se ga v skladu z določbami ZAzil zahteva za priznanje azila. To preganjanje mora biti trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Preganjanje je definirano kot trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi zaščitila posameznike pri kršenju ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti (James C. Hathaway: The Law of refugee status, 1991). V obravnavanem primeru pa je makedonska policija takoj reagirala, pa čeprav le z zapisnikom, drugih zatrjevanih maltretiranj pa tožnik ni prijavil. Ker so tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajali zgolj ekonomski razlogi za tožnikov prihod v Republiko Slovenijo, obstajajo tudi razlogi za tako imenovani pospešeni postopek oziroma skrajšani postopek, v katerem pa tožnika ni bilo treba zaslišati. Prosilec za azil je po določbi 3. odstavka 24. člena ZAzil dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati z organom, pristojnim za odločanje o azilu. Zlasti mora prosilec za azil predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za postopek. Na podlagi podatkov, ki jih da prosilec ob vlogi, razpoložljivih dokazov in morebitnih listin ali potrdil ter izjave prosilca, organ presodi, ali lahko odloči že na podlagi teh dokazov v skrajšanem postopku, kjer prosilca ni niti treba zaslišati, ali pa bo treba izvesti celotni ugotovitveni postopek. Če iz navedenih podatkov izhaja, da je prosilčeva prošnja očitno neutemeljena, organ lahko odloči na podlagi pooblastila 2. odstavka 35. člena ZAzil takoj in tožbo zavrne, ne da bi prosilca za azil zaslišal. Ob tem organ ne presoja okoliščin, pomembnih za priznanje azila, saj tudi ne odloča vsebinsko o prošnji za azil. Sodišče ob morebitni tožbi zaper tako procesno odločitev pristojnega organa v sodnem postopku presoja, ali so obstajali pogoji za uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, ne presoja pa tudi pogojev za priznanje azila in zato tudi samo ne zasliši prosilca o pogojih za priznanje azila.

V obravnavanem primeru je, kot je bilo že navedeno, že iz tožnikove vloge za azil in njegove izjave ob tej vlogi tudi po presoji pritožbenega sodišča izhajalo, da tožnikova prošnja očitno ni utemeljena. Ob podaji prošnje za priznanje azila in izjave pa je tožnik imel, kot izhaja iz upravnih spisov in tega niti ne zanika, zagotovljeno tudi varstvo njegovih pravic do azila. Bil mu je zagotovljen prevajalec, v svojem jeziku pa je bil opozorjen tudi na pravice, ki jih ima po ZAzil. Zato tudi pritožbena navajanja o kršitvah ZPP (pravilno ZUS) zaradi opustitve zaslišanja tožnika na sodišču, ki ga je v tožbi le posredno predlagal, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.