Jedro

Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom časa, je takrat začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe na sodišče (čl. 204/3 ZDR). Tožnik je tožbo vložil več kot dve leti kasneje po poteku roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, zato sodnega varstva ne more uveljavljati, ne po tej določbi ne na podlagi 54. člena ZDR. S potekom prekluzivnega roka pravica zahtevati sodno varstvo preneha, zato se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas in da je s potem časa zakonito prenehala. Ker je bila tožnikova tožba vložena prepozno, jo je bilo potrebno na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik uveljavljal nezakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 10. 2009 in da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama ni nehala veljati dne 31. 10. 2010, temveč še traja; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 10. 2010, zato mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice izhajajoč iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2009, oziroma iz dela in po delu tudi od 1. 11. 2010 dalje; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 1. 11. 2010 dalje obračunati in izplačati plačo, ki jo bi prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje, zmanjšano za tromesečna nadomestila prejeta pri Zavodu za zaposlovanje A., ter mu izplačati regres za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013 ter za morebitna nadaljnja leta, kolikor bo trajal postopek pred sodiščem, v višini vsakoletnega zneska, kot bi ga prejel, če bi delal, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakoletnega datuma izplačila regresa dalje; da mu za čas od 1. 11. 2010 vpiše delovno dobo oziroma prijavi v matično evidenco ZPIZ ter od bruto prejemkov za tožnika odvede ustrezne davke in prispevke; in da mu povrne stroške tega postopka.

Zoper navedeni sklep vlaga tožnik pravočasno laično pritožbo. Sklep izpodbija iz pritožbenega razloga kršitev določb ZPP, ker se sodišče ni prepričalo, kdaj je bil tožnik sposoben reagirati na nezakonito prenehanje delovnega razmerja in tega dejanskega stanja ni ugotavljalo. Pritožbenemu sodišče predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, v katerem bo postavilo izvedenca, ki bi ugotovil, kdaj je bil tožnik sposoben reagirati na nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ali je bil tožnik v 30-dnevnem zakonskem roku od dneva prenehanja delovnega razmerja zdravstveno, predvsem pa psihofizično sposoben razumeti posledice prenehanja delovnega razmerja. V tožbi je navedel, kdaj se je bil sposoben zavedati posledic nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato je tudi predlagal, da se sodišče v to okoliščino prepriča na način, da postavi izvedenca ustrezne medicinske stroke. Temu predlogu sodišče ni sledilo, temveč je tožbo zavrglo, ne da bi se prepričalo oziroma raziskalo, ali ima tožnik zdravstvene težave z boleznijo, ki mu onemogoča, da bi poiskal ustrezno pravno pomoč. Tožnik je pričakoval ugodno rešitev spora predvsem iz razloga, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom, saj se že na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Soglasje za odpoved glavni obravnavi je razumel kot možnost sodišča, da uporabi 15. točko 270. člena ZPP, ki določa, da med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo ima predsednik senata pravico odločati o postavitvi izvedenca. V primeru, da bi sodišče sledilo njegovemu predlogu za postavitev izvedenca, bi to lahko storilo brez razpisa glavne obravnave. Sodišče prve stopnje pa je tožbo zavrglo po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR, ker se prekluzivni rok ne more podaljšati. Tožnik se v pritožbi sklicuje na sodno prakso (VDSS, Pdp 1143/2011 z dne 20. 5. 2011), ki razveljavlja tovrstne odločitve sodišča prve stopnje iz razloga, ker sodišče ni postavilo izvedenca, da bi v zadostni meri raziskalo odločilna dejstva.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavni zadevi je tožnik transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas uveljavljal več kot 2 leti po prenehanju delovnega razmerja, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas (morda) sklenjena v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo tožnika zaradi uveljavitve transformacije, na podlagi določil 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Ta določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta obe stranki skladno navajali, da sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 10. 2009 (A1) in sicer od dne 1. 11. 2009 dalje za čas enega leta in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 10. 2010. Ker je torej tožniku delovno razmerje prenehalo s potekom časa z dne 31. 10. 2010, je takrat začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe na sodišče. Za začetek tega 30-dnevnega roka za tožbo iz 3. odstavka 204. člena ZDR je pomembno vedenje delavca, da mu preneha veljavnost pogodbe o zaposlitvi, kar pa med strankama ni sporno. To je, da mu je delovno razmerje prenehalo s potekom časa z dne 31. 10. 2010. Tožnik je predmetno tožbo vložil dne 24. 7. 2013, torej več kot dve leti kasneje po poteku roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, zato sodnega varstva ne more uveljavljati; ne po tej določbi in tudi ne na podlagi 54. člena ZDR. S potekom prekluzivnega roka pravica zahtevati sodno varstvo preneha, kar pomeni, da se šteje, kot da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas in da je s potem časa tudi zakonito prenehala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba vložena prepozno in jo je na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) zavrglo.

Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, ki ga je tožnik predlagal, saj je sodišče prve stopnje na podlagi 24. člena ZDSS-1 stranki opozorilo na možnost odpovedi glavni obravnavi. Tožnik in tožena stranka sta se v postavljenem 15-dnevnem roku izrecno pisno odpovedali glavni obravnavi (list. št. 18 - 20) in tožnik je še izrecno zapisal, da razume, da bo sodišče o njegovem tožbenem zahtevku odločalo na podlagi spisovnih podatkov (tožbe in odgovora na tožbo ter listin, ki sta jih pravdni stranki dostavili sodišču). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo brez glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je za odločitev v predmetni zadevi pomembno zdravstveno stanje delavca ob prenehanju delovnega razmerja, to je 31. 10. 2010. Tožnik v tožbi ni niti zatrjeval, da bi imel zdravstvene težave že pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma ob prenehanju delovnega razmerja, temveč prav nasprotno, da so se njegove zdravstvene težave začele pojavljati po prenehanju delovnega razmerja, pri čemer tudi ni konkretiziral kdaj so se težave pričele in za te navedbe predložil dokaze (npr. zdravniško dokumentacijo). Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR presodilo, da je tožniku 30-dnevni rok za tožbo pričel teči najkasneje 1. 11. 2010 in da je bila zato tožba vložena po izteku tega roka. Tako sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati vsebinskih ugovorov tožnika, saj mora sodišče paziti na prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR po uradni dolžnosti, in tako v primeru, ko stranka zamudi rok za vložitev tožbe, zavreči tožbo.

Sklicevanje tožnika na sodbo VDSS opr. št. Pdp 143/2011, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da rok za vložitev tožbe ne more začeti teči z vročitvijo odpovedi poslovno nesposobni osebi oziroma osebi, ki je bila sicer poslovno sposobna, pa nima sposobnosti razsojanja, ni ustrezna, saj gre za popolnoma drugačno dejansko stanje, saj iz navedb tožnika in predloženih dokazov ne izhaja, da tožnik ob prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, ni imel sposobnosti razsojanja.

Pritožbeno sodišče na ostale vsebinske pritožbene navedbe ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve pravno neupoštevne. Tudi ni mogoče upoštevati dopolnitev pritožbe tožnika, ki je bila vložena dne 3. 1. 2014, to je po poteku pritožbenega roka in v katerem je tožnik priložil obvestilo zdravnika z dne 12. 12. 2013, saj je bila vložena dopolnitev prepozno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.