Jedro

Subjekt (MT) za tožnika ni opravil storitev, na katere se nanaša sporni račun. Glede na to, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da storitve po izstavljenem računu niso bile opravljene, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Ker po omenjenem obstoj subjektivnega elementa tožnika v zadevi ni odločilen, se sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, da se tožniku neupravičeno očita vedenje, da sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost (krivda ali nepošteno poslovanje).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 1. 2008 dodatno odmeril razliko davka na dodano vrednost za davčno obdobje januar 2008 v znesku 5.854,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 410,15 EUR (točka I. 1. izreka), pri čemer morajo biti odmerjeni davek in obresti plačani na račun, ki ga navaja davčni organ (točka I. 2. izreka), tožnik mora neplačane davčne obveznosti, navedene pod točko I. izreka plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe, po poteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Iz III. točke izreka izhaja, da se zahteva tožnika za povrnitev stroškov v višini 850,00 EUR zavrne, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ ter iz VI. točke izreka izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 1. 2008 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 4. 8. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

Z DIN se je preverjala upravičenost tožnika do odbitka DDV po prejetem računu številka 67/2007 z dne 31. 12. 2007 za dela na objektu A., ki ga je izdal B. d.o.o. Iz uradnih podatkov davčnega organa je razvidno, da je podjetje B. d.o.o. t. i. „missing trader“, kar pomeni, da podjetje nima poslovnih prostorov, nima zaposlenih, ne predlaga nobenih davčnih obračunov, ne obračunava in plačuje DDV, odgovorna oseba ni dosegljiva, ne razpolaga z nobeno dokumentacijo, skratka je nedelujoče podjetje in obstaja samo na papirju. S tem pa obstaja dvom o verodostojnosti računa, ki ga je to podjetje izdalo za opravljene gradbene storitve, glede na to, da ne deluje in da nima tehničnih in kadrovskih pogojev za delovanje.

Tožnik je uveljavljal pravico do vstopnega DDV po računu 67/2007 z dne 31. 12. 2007, ki ga je izdala B. d.o.o., ki se glasi na: izdelava prebojev iz in v salon, obnova ometov in beljenje, obnova talnih ploščic cca 400 m2, popravilo lesenega slepega stropa, obnova izolacije s tervolom, zamenjava 42 kos plošč armstrong v stropu, demontaža hladilnih naprav in obnova instalacij (vodovodnih), popravilo sanitarij (vodovod, kanalizacija) in odvoz odpadnega materiala. Storitve po navedenem računu so zaračunane v višini 29.270,00 EUR (znesek brez DDV), 20 % DDV pa v višini 5.854,00 EUR. Tožnik si je za obračunani DDV v znesku 5.854,00 EUR povečal znesek vstopnega DDV, ki se sme odbiti v tem obdobju.

Tožnik je v postopku povedal, da so v novembru in decembru 2007 iskali izvajalca za vzdrževalna dela na objektu A. Podjetje B. d.o.o. je bilo nadomestna izbira, ker so bili drugi ponudniki zasedeni. V zvezi z navedenim poslom je nekdo prišel, z njim je bil ustno dogovorjen obseg dela. Kasneje je prišla ekipa delavcev (3 do 4 delavci), dela so opravljali dva tedna v času od 8.00 do 16.00 ure. Tožnik ni preverjal, za koga navedeni delavci delajo, zanj je bil osnoven dogovor, ki ga je sklenil z B. d.o.o. Po zaključku del je bil opravljen prevzem, ogled in dogovorjena cena storitev, po pošti so 18. 1. 2008 prejeli račun, v začetku februarja (5. 2. 2008) so ga plačali na TRR.

Davčni organ je v postopku ugotovil, da je tožnik s podjetjem B. d.o.o. posloval v letu 2007, od tega podjetja je 18. 1. 2008 prejel račun št. 67/2007 z dne 31. 12. 2007 za opravljene gradbene storitve. Za navedene storitve je tožnik prejel le račun, vse podrobnosti v zvezi z izvedbo del so bile dogovorjene ustno. Tožnik za delavce, ki so opravljali gradbene storitve, ni ugotavljal za katero podjetje delajo, zanj je bilo pomembno predvsem, da je bilo delo opravljeno v dogovorjenem obsegu in času. Pri tem se pojavlja vprašanje same časovne usklajenosti opravljenih gradbenih storitev in dvom o ekonomski upravičenosti opravljenih storitev, dvom o verodostojnosti gradbenih storitev, ki naj bi jih opravilo podjetje B. d.o.o. Iz računa, ki ga je izstavilo podjetje B. d.o.o., je kot datum opravljanja storitev naveden datum 31. 12. 2007. Podjetje C. d.o.o. je tožniku za izdelavo in montažo na objektu D. (torej za dela na istem naslovu) izstavilo račun št. 406/2007 z dne 15. 11. 2007. Tožnik je od podjetja E. d.o.o. prejel 2. 11. 2007 račun, izdelava temeljev na objektu v D. Drugih prejetih računov, ki naj bi se nanašali na gradbene storitve na objektu D., tožnik v letu 2007 ni imel. Časovna neskladnost se kaže zlasti na dejstvu, da so bili temelji, streha in zasteklitev prehoda med objektoma narejeni v novembru 2007, datum opravljenih storitev, ki naj bi jih opravil B. d.o.o., pa je 31. 12. 2007. Za izdelavo temeljev je tožnik plačal 11.040,51 EUR, vrednost alu zasteklitev prehoda med objektoma in polna streha je znašala 4.450,00 EUR, B. d.o.o. pa je za svoje gradbene storitve na istem objektu zaračunalo 29.270,00 EUR.

Davčni organ je opravil DIN DDV pri B. d.o.o. za obdobje od 1. 7. 2007 do 31. 8. 2008. Ugotovljeno je bilo, da na registriranem naslovu ..., B. d.o.o. nima poslovnih prostorov ter da na sedežu podjetja le-ta dejansko ne opravlja dejavnosti. Odgovorna oseba ni bila dosegljiva in se ni odzvala na vabilo davčnega organa o predložitvi poslovnih knjig in dokumentacije. Davčni organ ji je dne 17. 11. 2008 izdal odločbo o prenehanju identifikacije za namene DDV. Družba B. d.o.o. nima sredstev, znanja in ne zaposlenih delavcev, ki bi storitve lahko opravili, iz transakcijskih računov ni razvidno, da bi plačevali storitve kakršnimkoli podizvajalcem ali dobaviteljem, prav tako tudi ne obstoja nikakršna dokumentacija o poslovnih odnosih s podizvajalci oziroma dobavitelji. Družba B. d.o.o. je v obdobju od julija 2007 do junija 2008 oddajala obračune DDV-O, vendar so bili nepopolni, glede na to, da v njih ni izkazana večina obdavčenega prometa glede na prilive, ki so razvidni iz poslovanja na transakcijskih računih. Pravna oseba je poslovala na način, ki nedvoumno kaže, da gre za neplačujoči gospodarski subjekt, ki je izdajal račune z namenom utaje DDV. Iz pridobljenih podatkov je bilo namreč razvidno, da so poslovne aktivnosti družbe omejene le na poslovanje s transakcijskimi računi, to je plačilu sredstev in takojšnjih dvigih teh sredstev. Zavezanec za davek B. d.o.o. je bil registriran kot zavezanec za DDV, izdajal je račune z obračunanim DDV, ki pa ga ni plačeval. Omenjeni zavezanec ni vodil poslovnih knjig in davčnih evidenc, nima zaposlenih delavcev, kar nedvomno izkazuje, da omenjeno podjetje ni imelo namena resnično poslovati in plačevati davčne obveznosti. Davčni organ ugotavlja, da omenjeni zavezanec zaračunane dobave blaga in storitev v obdobju od julija 2007 do junija 2008 sam dejansko ni mogel opraviti oziroma ni predložil nikakršnih dokazov, ki bi potrjevali, da je dejansko opravljal zaračunano dejavnost. Na podlagi navedenih dejstev je davčni organ ugotovil objektivne okoliščine in družbo B. d.o.o. opredelil kot družbo tipa „missing trader“.

Račun, ki ga je izdal B. d.o.o. tožniku, je bil izstavljen za navidezne pravne posle, tožnik pa je z uveljavljanjem vstopnega DDV po tem računu, sodeloval pri davčni utaji. Zato se tožniku na novo ugotovi davčna obveznost iz naslova DDV za januar 2008 in sicer tako, da se ne upošteva za 5.854,00 EUR vstopnega DDV, izkazanega na prejetem računu od B. d.o.o. Davčni organ se sklicuje na Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: Šesta direktiva) ter na sodbe Evropskega sodišča, med drugim sodbo Sodišča Evropske Skupnosti št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva) z dne 6. 7. 2006, na podlagi katere se prejemnikom fiktivnih računov ne prizna pravica do odbitka DDV, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da posluje z missing traderjem. S tem pa tudi pri tožniku ni nastala pravica do odbitka vstopnega DDV po določilih 62. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1) v obsegu, določenem v 63. členu ZDDV-1. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Ni sporno, da je tožnik prvostopnemu organu predložil zgolj račun in nobene druge dokumentacije, ki bi dokazovala dejansko izvršitev poslov navedenih na računu. Tožnik ni predložil nobenih verodostojnih knjigovodskih listin, iz katerih bi bilo jasno in nedvoumno razvidno, da mu je s spornim računom zaračunane storitve v resnici opravila prav družba izdajateljica računa. Davčni zavezanec, ki uveljavlja vstopni DDV mora razpolagati z računom ali drugo vsebinsko enakovredno listino (izdano v skladu z 81. členom do 84. členom ZDDV-1), ki odraža resnično opravljeno dobavo (1. odstavek 67. člena ZDDV-1, točka a) s strani tistega, ki je izdal račun, pri čemer mora slednji prav tako biti identificiran za namene DDV. Čeprav obveznost obračuna (izstopnega) DDV (pri dobavitelju) nastane že z izdajo računa in načeloma takrat nastane tudi pravica do odbitka DDV, pa sme davčni zavezanec uveljaviti odbitek DDV šele, ko prejme listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo. Da kupec oz. prejemnik računa ni upravičen do vstopnega DDV že samo zato, ker bi razpolagal s prejetim računom, je odločilo tudi Sodišče Evropske skupnosti, npr. v sodbi v zadevi C-342/87 z dne 13. 12. 1989, v kateri je zavzelo stališče, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji ali če promet blaga oz. storitev (še) ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

V 77. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2) je določeno, da se praviloma poslovni dogodki dokazujejo z verodostojnimi listinami, po določilu 76. člena ZDavP-2 mora zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Uveljavljanje posameznih dogodkov in njih posledice v poslovnih knjigah in v davčnih obračunih se utemeljuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, ki morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno - Slovenski računovodski standardi (Uradni list RS, št. 116/05 – 75/06, dalje SRS) 21.1. Iz listine (spornega računa), katerega kopija se nahaja v upravnem spisu, je jasno razvidno, da ta listina ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine. Opis dogodkov je na tej listini tako nenatančen, da na njegovi podlagi vsebinskega preizkusa dogodkov, ki naj bi jih račun odražal, sploh ni mogoče opraviti. Na tem računu je kot datum opravljene storitve navedeno „31. 12. 2007“. Glede na navedbo del in zaračunani znesek ni mogoče, da bi bila vsa ta opravila izvršena v enem dnevu, in to prav zadnji dan leta. Tožnik ni predložil nobene druge listine, iz katere bi bilo vsaj približno mogoče ugotoviti kdaj naj bi bila dela resnično opravljena. Na opisanem računu je večina del navedena povsem pavšalno, večinoma celo brez navedb točnega obsega (npr. količina, ipd.), kar pri takšnih delih ni običajno. Račun se ne sklicuje na nobeno drugo listino in ne odraža poslovnega dogodka verodostojno, niti ni mogoče zatrjevati (kot to poskuša tožnik v pritožbi), da bi bil to običajen način poslovanja v tej stroki. Tožniku tako ni mogoče priznati davčnih posledic (vstopnega DDV) poslovnih dogodkov, za katere tožnik ne more verodostojno dokazati, da so mu bile opravljene prav s strani osebe, ki mu je izdala sporni račun.

Ugotovitve o poslovanju in davčnem obnašanju tožnikovega „dobavitelja“, ki ga je prvostopni organ opredelil kot „missing traderja“ so po stališču drugostopnega organa le ena od okoliščin, s katero je prvostopni organ utemeljeval, da gre v konkretnih primerih za davčne zatajitve. Tožniku ni bil priznan konkretni vstopni DDV zgolj ali predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost opravljenih storitev s strani tistega, ki je izstavil račun.

Tožnik v tožbi navaja razloge, zaradi katerih se z navedeno odločitvijo ne strinja. Povzema ugotovitve davčnega organa, iz katerih izhaja, da so bila dela po spornem računu opravljena. Davčni organ nadalje navaja, da je nepomembno dejstvo od kdaj naprej naj bi bilo podjetje B. d.o.o. t.i. „missing trader“. Tožnik meni, da je dokazno breme, da storitve po spornem računu naj ne bi opravilo podjetje B. d.o.o., na davčnem organu in ne na davčnemu zavezancu – tožniku. Za tožnika je bistvenega pomena v zadevi podatek od kdaj naprej se podjetje B. d.o.o. smatra kot „missing trader“. Glede na dejstvo, da je davčni organ pričel podjetje B. d.o.o. preiskovati šele v avgustu 2008, ko je uvedel davčni postopek in glede na dejstvo, da podjetje takrat že ni poslovalo, je mogoče sklepati, da je davčni organ navedeno podjetje pričel preiskovati prepozno. Glede navedbe davčnega organa, da je bilo dokazano, da je navedeno podjetje za davčno obdobje 1. 7. 2007 do 30. 6. 2008 oddajalo obračune DDV, ki pa so bili nepopolni, tožnik meni, da gre le za domneve, ki nimajo pravne podlage. Izpodbija tudi navedbe davčnega organa, da navedeno podjetje ni poravnavalo svoje obveznosti do svojih dobaviteljev oziroma podizvajalcev ter da podjetje naj ne bi oglaševalo svojih prostih kapacitet in dejavnosti, ki naj bi jo opravljalo. Zaključki davčnega organa, da je omenjeno podjetje neplačujoči gospodarski subjekt, ne temeljijo na dokazih. Navedeno podjetje je leta 2007 v bilanci stanja prijavilo 15.677 EUR sredstev in v bilanci uspeha kar 1.044.843,00 EUR prihodkov in je tako normalno poslovalo vse do julija 2008. Nedokazana je trditev davčnega organa, da je sporni račun fiktiven. Tožnik je že v pripombah na zapisnik pojasnil, da je ob naročilu storitev omenjenemu podjetju preveril v registru podjetij AJPES in na strani DURS, ali je omenjeno podjetje zavezanec za DDV. Sklenitev pogodbe za opravljanje navedenih del (adaptacije) ne zahteva noben zakon. Vse ugotovitve davčnega organa, da je predmetni račun fiktiven, slonijo na domnevah, saj davčni organ ni bil sposoben pridobiti davčne dokumentacije podjetja B. d.o.o. Davčni organ zahteva dokaze, da je storitve opravilo podjetje B. d.o.o. Tožnik trdi, da se je dogovarjal z navedenim podjetjem, ki je storitve tudi izvedlo in izstavilo račun, tožnik pa je vse pošteno plačal. V zvezi s tem tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje svoje žene, ki je zaposlena pri tožniku in mu vodi računovodstvo.

Tožnik je že v pripombah na zapisnik dokazoval, da je vrstni red izvršenih del tak, kot je resnično bil, čeprav davčni organ v zapisniku trdi, da tožnik ni mogel najprej narediti steklenega prehoda (podjetje C. d.o.o.) in šele nato gradbena dela podjetja B. d.o.o. V pripombah na zapisnik je tožnik obrazložil kako so se dela vrstila in zakaj v takem vrstnem redu. Tožnika zanima zakaj se davčni organ ni pozanimal, kako je tožnik našel druga dva izvajalca (E. d.o.o. in C. d.o.o.), s katerima tudi ni imel gradbene pogodbe, pač pa le izvršena dela in izstavljen račun. Ker v ZDDV-1 ni določbe o solidarnem plačilu DDV, nima davčni organ nikakršne pravne podlage, da zahteva od tožnika plačilo davka, ki ga je že plačal. Tožnik tudi trdi, da je podjetje B. d.o.o. tožnikov račun v obračun zajelo, torej je država davek po navedenem računu (v znesku 5.854,00 EUR) enkrat že dobila.

Tožnik navaja argumente, iz katerih izhaja, da so bile vse zaračunane storitve tudi dejansko opravljene. Podjetje B. d.o.o. je v mesecu decembru cca 14 dni opravljalo gradbena dela in na računu je bilo zapisano, da so dela izvršena 31. 12. 2007 (zato, da se ve, da so dela opravljena v letu 2007). To je tožnik pojasnil tudi davčni inšpektorici. Ker je tožnik naredil med dvema samostojnima objektoma (tožnikov bivši salon in objekt, kjer je bil prej najemnik „F.“) prehod, je bilo treba narediti v obeh fasadah luknje za prehod ter popraviti notranji omet okrog prebojev. S tem sta oba objekta postala povezana v celoto. Ker je bil prostor, kjer je bil F., še poln, so delavci demontirali hladilnike, jih odpeljali v tožnikovo skladišče, popravili vodovodno in elektro inštalacijo ... Nato so zamenjali vse poškodovane talne ploščice, zamenjali so tudi armstrong plošče v stropu, ponekod je bila poškodovana tudi izolacija v stropu nad armstrong ploščami in leseni del stropa (tudi to so sanirali). Po končanih delih so ves prostor prebelili in počistili za seboj ves odpadni material. V zvezi z navedenimi dejstvi tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje svoje žene ter priče G.G. ter ogled na kraju samem ter izvedenca gradbene stroke. Tožnik trdi, da davčni organ nima pravne podlage od tožnika terjati plačilo DDV po izpodbijani odločbi, ker mu ni dokazal krivde ali nepoštenega poslovanja. Trdi tudi, da omenjeno podjetje v letu 2007 ni moglo biti „missing trader“.

Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo prvostopnega organa odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe iz tožbe in vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih, razvidnih iz izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz navedene odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa, za katerega prvostopni organ ugotavlja, da ga je izdal t. i. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma tudi t. i. „missing trader“. Prvostopni organ ugotavlja, da storitve s strani omenjenega subjekta po navedenem računu niso bile opravljene, čemur pritrjuje tudi drugostopni organ, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Prvostopni organ tožniku očita tudi obstoj subjektivnega elementa oziroma vedenje, da sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost. Tožbeni ugovori, s katerimi tožnik utemeljuje, da v obravnavani zadevi ne gre za navidezne posle, so po presoji sodišča neutemeljeni.

Okoliščina, ki jo davčna organa (prvostopni in drugostopni organ) očitata tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede storitev od navedenega subjekta - „missing traderja“ oz. „neplačujočega gospodarskega subjekta“, ki naj bi jih le – ta opravil po spornem računu za tožnika, in za katere oba davčna organa ugotavljata, da ni izkazano, da jih je le - ta tudi v resnici opravil za tožnika. Tožniku davčna organa očitata neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS, kar pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da bi omenjeni subjekt tudi v resnici opravil tožniku zaračunane storitve.

Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek obeh davčnih organov, da omenjeni subjekt za tožnika ni opravil storitev, na katere se nanaša sporni račun. Glede na to, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da storitve po izstavljenem računu niso bile opravljene, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Ker po omenjenem obstoj subjektivnega elementa tožnika v zadevi ni odločilen, se sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, da se tožniku neupravičeno očita vedenje, da sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost (krivda ali nepošteno poslovanje).

Bistveno v zadevi je namreč vprašanje, ali je tožnik izkazal, da je storitve po spornem računu opravil prav omenjeni subjekt – izdajatelj računa. Ugotovitev, na kateri temelji ocena davčnega organa, da je omenjeni račun, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka, fiktiven, izhaja iz okoliščin, na podlagi katerih je davčni organ ugotovil, da je izdajatelj računa neplačujoči gospodarski subjekt, prav tako pa tožnik v postopku ni predložil nobene dokumentacije, s katero bi dokazal, da je omenjeni subjekt res opravil storitve za tožnika.

Ker tožnik v postopku ni predložil nobene dokumentacije, s katero bi dokazal, da je omenjeni subjekt res opravil storitve za tožnika, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bile navedene storitve dejansko opravljene prav s strani navedenega subjekta in da je slednji v letu 2007 uspešno posloval ter da ni dokazano, da je navedeni subjekt neplačujoči gospodarski subjekt, predvsem pa, da ni dokazano od kdaj naprej naj bi bil navedeni subjekt neplačujoči gospodarski subjekt. Tožnik bi namreč v postopku moral dokazati, da je storitve po spornem računu opravil izdajatelj računa, saj je dokazno breme na tožniku, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (62. člen ZDDV-1). Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Zgolj izdan račun še ne daje pravice do odbitka DDV, ampak mora biti izkazano, da so bile storitve res opravljene s strani izdajatelja računov, česar pa tožnik ni izkazal. Kot že omenjeno, je dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, na strani zavezanca za davek (prvi in tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložena listina (tj. račun) odraža resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve (da listina odraža resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Pravilno je sklicevanje obeh davčnih organov na SRS, v skladu z določili 2. odstavka SRS 28.45. je dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami, v skladu z določilom 2. odstavka SRS 21.1. morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Takih listin pa tožnik v postopku ni predložil. Iz navedenega razloga, so za zadevo nepomembni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, kakšen je bil vrstni red omenjenih del kot tudi tožnikovo sklicevanje na druga dva izvajalca (E. d.o.o. in C. d.o.o.), saj se izpodbijana odločba na njiju ne nanaša. Na odločitev v zadevi tudi ne vpliva zatrjevanje tožnika, ki meni, da je B. d.o.o. po navedenem računu plačal DDV (izstopni DDV), kot tudi ne tožnikovo pojasnjevanje o tem, kako naj bi dela, ki so predmet spornega računa, potekala. V delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot tožena stranka, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.