Jedro

Nesprejemljivo je stališče, da mora delodajalec (oziroma kasneje v sodnem sporu sodišče) kot relevantno obdobje, v katerem mora delavcu invalidu ponuditi ustrezno delovno mesto, ki ustreza njegovim omejitvam (na to pa vezati presojo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti), upoštevati le obdobje od prejema mnenja Komisije in ne obdobja od prejema dokončne odločbe o invalidnosti delavca. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu je torej lahko pomembno tudi postopanje delodajalca že po tem, ko se seznani z dokončno invalidsko odločbo, iz katere izhaja pravica invalida do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Nasprotno stališče bi onemogočalo presojo postopkov delodajalca s stališča eventualnih zlorab.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas pri toženi stranki od 1. 2. 2017 dalje, ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je toženka podala tožnici dne 9. 12. 2016), prijavo v zavarovanje, obračun nadomestila plače ter izplačilo zneska 13.450,14 EUR.

2. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 18. 3. 2016 v zvezi z odločbo z dne 25. 7. 2016 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami. Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) je dne 1. 12. 2016 ugotovila obstoj podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je toženka tožnici dne 9. 12. 2016 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ker ji te pogodbe ni mogla zagotoviti. Sodišče prve stopnje je v razlogih za zavrnitev zahtevka obrazložilo, da je za presojo tožničinih navedb o možnosti zaposlitve na drugem ustreznem delu relevanten le čas od prejema mnenja Komisije do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je 8. in 9. 12. 2016, in ugotovilo, da tožena stranka takrat ni imela na voljo prostega sistemiziranega delovnega mesta, na katerega bi lahko zaposlila tožnico. Ne glede na takšno stališče je sodišče ugotovilo tudi, da toženka vse od dokončne odločbe ZPIZ-a o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti, in sicer od 27. 7. 2016, do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, 9. 12. 2016, ni imela prostega sistemiziranega delovnega mesta. Edino prosto sistemizirano delovno mesto je bilo delovno mesto receptorja IV, kamor pa je toženka premestila drugo invalidko, katere odločba ZPIZ-a je postala dokončna še pred izdajo odločbe tožnici. Tej delavki je toženka najprej poskušala prilagoditi delovno mesto, vendar se je to kasneje izkazalo za neustrezno, zaradi česar jo je premestila na drugo ustrezno delovno mesto receptorja IV. Tožnica tudi sicer ni izpolnjevala pogojev usposobljenosti za delovno mesto receptorja IV.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s tem, da je relevantno obdobje za presojo dolžnosti toženke, da tožnici ponudi ustrezno delovno mesto, le obdobje od prejema mnenja Komisije do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se nato strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi v času od dokončne odločbe ZPIZ-a o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti zanjo ni imela ustreznega prostega delovnega mesta in presodilo tudi, da je toženka pri zasedbi prostega delovnega mesta receptor IV pravilno dala prednost drugi invalidki, R. Z., katere odločba je postala dokončna že pred odločbo tožnice, in da toženka za R. Z., ki ji je že pred tem poskušala prilagoditi delovno mesto serviserke, vendar neuspešno, ni bila dolžna sprožiti novega postopka ugotavljanja pravic iz naslova invalidnosti, temveč ji je lahko ponudila drugo ustrezno delovno mesto.

4. V pravočasnem predlogu za dopustitev revizije tožnica najprej izraža nestrinjanje s stališči sodišč druge in prve stopnje, da mora delodajalec preveriti možnost prerazporeditve delavca invalida šele od prejema mnenja Komisije in ne že od dokončnosti odločbe ZPIZ-a o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Navaja namreč, da Komisija le potrdi, da pri delodajalcu ni prostega delovnega mesta; zato ni logično, da bi delodajalec delavcu šele takrat pričel iskati morebitno ustrezno zaposlitev. V zvezi s tem postavlja prvo vprašanje. Meni tudi, da delavka R. Z. ni imela prednosti pri zasedbi delovnega mesta receptorja pred tožnico, saj so tej delavki najprej poskušali prirediti delovno mesto, kasneje pa bi morala toženka „pokreniti postopek priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja“ in zato ni bila dolžna iskati novega delovnega mesta za R. Z., temveč za tožnico. Sprašuje se, ali je treba za delavca invalida, ki mu je bilo po dokončni odločbi že prilagojeno novo delovno mesto in dela na tem delovnem mestu ne more opravljati, sprožiti postopek novega priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja pred zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, kadar obstaja možnost prezaposlitve drugega invalida na to isto delovno mesto.

5. Predlog ni utemeljen.

6. V zvezi s prvim vprašanjem, ki se nanaša na to, v katerem obdobju mora delodajalec preverjati možnost prezaposlitve delavca invalida po dokončni odločbi ZPIZ-a o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, predlog utemeljeno nasprotuje stališčem sodišč druge in prve stopnje, da to obdobje zajema le čas od prejema mnenja Komisije do odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v konkretnem primeru 8. 12. in 9. 12. 2016), saj je povsem jasno, da je delodajalec dolžan delavcu iskati in če ima, zagotoviti drugo ustrezno zaposlitev že po prejemu dokončne odločbe ZPIZ-a o ugotovitvi delavčeve invalidnosti s pravico do prerazporeditve na drugo ustrezno delovno mesto. Nesprejemljivo je stališče, da mora delodajalec (oziroma kasneje v sodnem sporu sodišče) kot relevantno obdobje, v katerem mora delavcu invalidu ponuditi ustrezno delovno mesto, ki ustreza njegovim omejitvam (na to pa vezati presojo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti), upoštevati le obdobje od prejema mnenja Komisije in ne obdobja od prejema dokončne odločbe o invalidnosti delavca. Sodišče druge stopnje se v tej zvezi tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 334/2009 z dne 9. 6. 2011. Takšno stališče iz te sodbe ne izhaja, saj se nanaša le na vprašanje seznanitve z razlogom za odpoved in s tem tekom roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Mnenje Komisije ni upravni akt in zoper mnenje ni posebnega sodnega varstva. Mnenje predstavlja le procesno predpostavko za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je pravilnost ugotovitve Komisije podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga sproži invalid.1 Nasprotno stališče (kot sta ga zavzeli sodišči druge in prve stopnje) bi pomenilo, da lahko delodajalec kljub dokončni odločbi ZPIZ-a o ugotovljeni invalidnosti delavca (s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo) čaka s ponudbo zaposlitve na drugem ustreznem delu, mu nove zaposlitve ne zagotovi, na sicer prosto delovno mesto, ki odgovarja pogojem in omejitvam iz invalidske odločbe, zaposli nekega drugega delavca ipd., in šele potem, ko nima več drugega ustreznega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudil invalidu, zahteva mnenje Komisije, po pridobitvi mnenja pa temu odpove pogodbo o zaposlitvi. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu je torej lahko pomembno tudi postopanje delodajalca že po tem, ko se seznani z dokončno invalidsko odločbo, iz katere izhaja pravica invalida do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Nasprotno stališče bi onemogočalo presojo postopkov delodajalca s stališča eventualnih zlorab.

7. Kljub temu pa navedeno napačno stališče sodišč druge in prve stopnje ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj sta sodišči kljub takšnemu stališču (in v nasprotju s takšnim stališčem) ugotovili tudi, da toženka vse od dokončne odločbe ZPIZ-a o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve, do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zanjo ni imela prostega sistemiziranega delovnega mesta. Zato navedeno napačno stališče ne bi moglo imeti za posledico ugodnejše odločitve za tožnico.

8. Obenem revizijsko sodišče ne ugotavlja utemeljenih razlogov za dopustitev revizije (v skladu s 367.a členom ZPP) glede drugega vprašanja, ki ga je tožnica zastavila v predlogu. V zvezi s tem vprašanjem tožnica tudi sicer ni navedla vseh okoliščin in ni konkretno utemeljila, v čem naj bi bila presoja sodišč druge in prve stopnje napačna oziroma ni pojasnila, s čim konkretno naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo na področju invalidskega in pokojninskega zavarovanja (katero določbo tega prava naj bi nepravilno uporabilo), ker v primeru delavke R. Z. ni začela novega postopka priznanja drugih pravic iz invalidskega zavarovanja za to delavko.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče predlog zavrnilo kot neutemeljen.

10. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Glej npr. odločbe VS RS I Up 306/2014 z dne 8. 4. 2015, VIII Ips 57/2014 z dne 19. 5. 2014, VIII Ips 326/2009 z dne 24. 1. 2011 itd.