Jedro

Tožena stranka je bila na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, pri čemer bi morala dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 10/2 ZEPDSV), ki bi jo morala tožena stranka v primeru zahteve pristojnega organa temu organu tudi predložiti. Če bi tožena stranka spoštovala to svojo z zakonom določeno obveznost, bi z evidenco o izrabi delovnega časa tožnika lahko dokazovala, koliko ur dela je dnevno v vtoževanem obdobju opravil tožnik in koliko ur je opravil preko polnega delovnega časa oziroma v času dela prostih dni. Ker tožena stranka o izrabi delovnega časa tožnika ni vodila nikakršne evidence, je moralo sodišče o obsegu delovnega časa tožnika in o opravljenih urah dela odločiti na podlagi preostalih izvedenih dokazov.

Določba 143. člena ZDR, ki določa časovne omejitve glede opravljanja nadurnega dela, je namenjena varstvu delavca. Če delodajalec te varstvene določbe ne spoštuje in delavcu odreja delo tudi v večjem časovnem obsegu, kot pa to dopušča 143. člen ZDR, mu je dolžan to delo tudi ustrezno plačati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: a) razveljavi v I. točki izreka glede plačila plače za julij 2010 za znesek 625,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za obračun ter plačilo davkov in prispevkov na ta znesek; b) spremeni v I. točki izreka glede plačila plače za junij 2010 tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za izplačilo dela te plače v znesku 24,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za obračun ter plačilo davkov in prispevkov na ta znesek; c) spremeni v III. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, zvišajo na znesek 281,51 EUR (od zneska 181,56 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 46,68 EUR, v 15 dneh po vročitvi te sodbe in sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožniku iz naslova razlike plače za obdobje od maja 2010 do vključno aprila 2011 neto zneske plače, kot so razvidni iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, na posamezne neto zneske pa je dolžna obračunati in plačati obvezne davke in prispevke. Višji zahtevek tožnika iz tega naslova je zavrnilo. V II. točki izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, glaseč se na vračilo zneska 2.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 181,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo. S sklepom se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku v delu, ki se je nanašal na plačilo dobička v višini 8.080,34 EUR in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Sežani.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in mu naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo toženi stranki in A.A., temveč je sledilo izpovedbam tožnika in preostalih prič. Sodišče prve stopnje je ob tem prezrlo, da sta izpovedbi priče B.B. in A.B. v nasprotju. Priče tožnika niso videle, da bi vsak dan delal nadure. Izpovedba priče D.D. ni bila prepričljiva, zelo prepričljiva pa je bila izpovedba priče A.A.. Potrebno je ugotoviti tudi, da je tožnik sam izpovedal, da mu je pri delu občasno pomagal njegov sin. Tožnik je ob tem pojasnil, da takrat, ko je delal njegov sin, sam ni delal. Toženi stranki se zdi nerealno, da bi tožnik opravil toliko nadur, kot jih v postopku zatrjuje. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo priče E.E.. Sodišče prve stopnje je v zvezi z delom tožnika v juniju 2010 ugotovilo, da je v tem mesecu opravil 392 ur dela, prisodilo pa mu je plačilo za 404 ure. Poleg tega je tožnik za delo v juliju 2010 vtoževal znesek 483,20 EUR, sodišče pa mu je za navedeni mesec prisodilo 1.109,10 EUR, s čimer je v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju tudi določeno obdobje odsoten z dela, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnik ni dokazal, da je nadure opravljal s pisnim soglasjem tožene stranke. Toliko nadur, kot jih je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik v spornem obdobju opravil, jih glede na določbe 143. člena Zakona o delovnih razmerjih sploh ne bi smel opraviti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se tožena stranka v pritožbi le pavšalno sklicuje, ni storilo, je pa v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači za julij 2010 delno prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek. V zvezi s preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo plače za junij 2010).

Kot je bilo že ugotovljeno, sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede katere bi bilo mogoče zaključiti, da jo v pritožbi smiselno uveljavlja tožena stranka. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je izpovedbi tožnika, da je v spornem obdobju delal v takem obsegu, kot je bilo to ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, sledilo tudi na podlagi izpovedbe prič D.D., B.B. in A.B. ter F.F., oziroma zakaj glede navedenih dejstev ni verjelo izpovedbi tožene stranke in priči A.A.. A.A. je sicer izpovedala, da je tožnik delal eno izmeno, kar pa ne pomeni, da nadurnega dela ni opravljal (kar so potrdile preostale priče). Razen tega je bila A.A. zaposlena pri toženi stranki le v času od 10. 6. 2010 do konca leta 2010, medtem ko je tožnik plačilo za nadurno delo oziroma za delo ob dela prostih dnevih vtoževal za obdobje od maja 2010 do vključno aprila 2011. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, da priče E.E. ni zaslišalo zaradi ekonomičnosti postopka (navedena priča domnevno prebiva v A., vabilom se ni odzivala oziroma jih ni prevzemala), tako da ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Kolikor pa želi tožena stranka s pritožbenim sklicevanjem na neizvedbo tega dokaza uveljavljati bodisi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, bodisi kršitev določb člena 339/1 ZPP v zvezi s 213. členom ZPP, pa to kršitev uveljavlja prepozno (člen 286.b ZPP).

Glede na dejstvo, da je večina prič pojasnila, da je tožnik delal preko polnega delovnega časa, da je to izpovedal tudi tožnik in da toženec v zvezi s prisotnostjo tožnika na delu ni vodil nikakršne evidence (izpovedba toženca), je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno presojalo pravilnost evidence, ki jo je v zvezi z delom, prebitim na delu pri toženi stranki v vtoževanem obdobju, predložil v spis tožnik. Tej evidenci pa tudi ni sledilo v celoti, temveč je obseg opravljenih ur ugotavljalo upoštevaje preostale izvedene dokaze. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je bila tožena stranka na podlagi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna voditi tudi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, pri čemer bi morala dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 10/2 ZEPDSV), ki bi jo morala tožena stranka, v primeru zahteve pristojnega organa, temu organu tudi predložiti. Če bi tožena stranka spoštovala to svojo z zakonom določeno obveznost, bi z evidenco o izrabi delovnega časa tožnika lahko dokazovala, koliko ur dela je dnevno v vtoževanem obdobju opravil tožnik in koliko od teh ur je opravil v času nadurnega dela oziroma v času dela prostih dni. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka izpovedala, da o izrabi delovnega časa tožnika ni vodila nikakršne evidence, to pa pomeni, da je moralo sodišče o obsegu delovnega časa tožnika in o opravljenih urah dela odločiti na podlagi preostalih izvedenih dokazov.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da si izpovedbi prič B.B. in A.B. nasprotujeta. V izpovedbah navedenih prič namreč ni zaznati nobenega nasprotja, ki bi vplivalo na verodostojnost njunih izpovedb. Prav tako ni mogoče očitati neprepričljivosti izpovedbe priči D.D., ker naj bi povedala, da „misli“, da je tožnik ves čas delal. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da sta bila v času zaslišanja navedenih prič na naroku za glavno obravnavo prisotna tudi tožena stranka in njen pooblaščenec, ki pa na njihove izpovedbe (katerih spornost uveljavljata v pritožbi) nista imela nikakršnih posebnih pripomb. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da mu je v določenem obdobju pomagal tudi njegov sin. Tožnik je sicer dejansko pojasnil, da je nekaj časa v lokalu delal tudi njegov sin, vendar pa iz njegove izpovedbe ne izhaja, da v tem času tožnik ne bi opravljal svojega dela.

Glede na to, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi odsotnost tožnika z dela v vtoževanem obdobju, je pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje glede navedenega nepopolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljen.

Nebistvena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik toliko ur dela, kot jih je opravil pri toženi stranki, glede na določbo 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) sploh ne bi smel opraviti. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik opravil v spornem obdobju takšno število ur dela, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, mu je dolžna tožena stranka te ure opravljenega dela tudi plačati. Določba 143. člena ZDR je namreč namenjena varstvu delavca. Če delodajalec te varstvene določbe ne spoštuje in delavcu odreja delo tudi v večjem časovnem obsegu, kot pa to dopušča 143. člen ZDR, mu je dolžan to delo tudi ustrezno plačati. Nebistvena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožena stranka tožniku dela preko polnega delovnega časa ni pisno odrejala. Ob ugotovitvi, da je tožnik delo, v obsegu kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi dejansko opravil, se tožena stranka plačilu za opravljeno delo ne more izogniti z navedbo, da tožniku tega dela ni pisno odredila.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na prekoračitev tožbenega zahtevka za izplačilo neto plače za julij 2010 ter obračun in plačilo predpisanih dajatev na to neto plačo. Iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 18. 8. 2011 izhaja, da je tožnik za julij 2010 vtoževal neto plačo v višini 483,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2010 do plačila, ter obračun in plačilo obveznih prispevkov in davkov na ta neto znesek, medtem ko mu je sodišče prve stopnje za navedeni mesec prisodilo neto plačo v znesku 1.109,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2010 (in obračun ter plačilo obveznih terjatev na navedeni neto znesek). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče upoštevaje 357. člen ZPP v tem delu v pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje za izplačilo neto plače za julij 2010 za znesek 625,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2010 do plačila in za obračun ter plačilo davkov in prispevkov na navedeni znesek. Prav tako je delno utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači za junij 2010. Iz podatkov spisa in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik za junij 2010 upravičen do plačila za 392 opravljenih ur dela, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo plačo, kot da bi v navedenem mesecu delal 404 ure. Iz tega razloga je tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in (na podlagi določbe 358. člena ZPP) plačo, ki jo je dolžna plačati tožniku tožena stranka za junij 2010 znižalo za 24,39 EUR. Pri tej svoji odločitvi je upoštevalo izračun vrednosti urne postavke za navedeni mesece, ki jo je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno opredelilo sodišče prve stopnje.

Ker razen v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pripadajoči plači tožnika za junij 2010 in julij 2010 pritožba tožene stranke ni bila utemeljena, jo je bilo potrebno v preostalem zavrniti in potrditi nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Ker se je zaradi delne razveljavitve in delne spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, je bilo ponovno potrebno odločiti tudi o pravdnih stroških obeh strank, ki so jima nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniku nastali pravdni stroški v višini 1.146,60 EUR, toženi stranki pa v višini 1.017,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tožbenim zahtevkom tožnik uspel do 34 %, tožena stranka pa do 66 %, zato je dolžan tožnik toženi stranki povrniti 281,51 EUR njenih pravdnih stroškov. Pri odločanju o pravdnih stroških je pritožbeno sodišče upoštevalo pravilno odmerjene in priznane pravdne stroške obeh strank, o katerih je skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) odločalo sodišče prve stopnje.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je dolžan tožnik povrniti tudi del njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeni uspeh tožene stranke znaša 8,7 % z ozirom na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 427,20 EUR, izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007), kar znaša skupaj 536,64 EUR. Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke s pritožbo ji je dolžan tožnik povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 46,68 EUR, v 15 dneh po vročitvi navedene sodbe in sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.