Jedro

Zaradi varstva koristi otroka si mora sodišče aktivno in po potrebi inovativno ter prožno prizadevati, da otroku na ustrezen način predstavi možnost, da v postopku sodeluje, in koristi, ki jih utegne imeti od svoje aktivne udeležbe. Čeprav je sodišče prve stopnje s pomočjo organov, ki so z dekleti opravljali razgovore, posredno ugotavljalo njihovo voljo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na starost deklet pri nadaljnjem odločanju o stikih nujno, da sodišče prve stopnje stori razumne ukrepe, da bi se o volji, željah in morebitnih zadržkih deklet glede stikov neposredno osebno prepričala tudi razpravljajoča sodnica.

Odraščajočih otrok ni mogoče brezpogojno siliti v stike, temveč je nujno slišati in skrbno pretehtati (četudi ne nujno tudi vselej upoštevati) mnenje otroka o tem, s kom, kdaj, kakšne in kako pogoste stike želi imeti.

Starši so si dolžni aktivno prizadevati, da se otroci udeležijo stikov, vendar pa taka dolžnost ne velja, če so stiki za otroke ogrožajoči. Če bi se namreč izkazalo, da hčere stike z očetom utemeljeno odklanjajo zaradi očetovega psihičnega nasilja, potem odklanjanje takih stikov ne more pomeniti ogrožanja otrok. In posledično tudi materi ni mogoče naložiti, da otroke k takim stikom spodbuja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v I. do IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

_Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:_

1. Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki imata skupne štiri hčere: A., ki bo decembra stara 17 let, B. je stara 15 let, dvojčici C. in D. pa 13 let. Sodišče je leta 2016 razvezalo zakonsko zvezo, odločilo o varstvu in vzgoji otrok (ki jih je zaupalo v varstvo in vzgojo materi – predlagateljici), preživnini ter stikih. Leta 2020 je mati vložila predlog za spremembo stikov in za izdajo začasne odredbe v zvezi s stiki. V postopku je sodišče izdalo (in nato razveljavilo) več začasnih odredb, stranki (predvsem nasprotni udeleženec) vlagata številne vloge in predloge.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog nasprotnega udeleženca izdalo začasno odredbo, s katero je predlagateljici (materi) naložilo, da je dolžna otroke »pripraviti na stike oziroma dekleta spodbuditi k stikom z očetom […] dekleta naj tudi spodbudi, da si za stike z očetom pripravijo potrebne šolske potrebščine ter pripomočke za prostočasne dejavnosti« (I. točka izreka); določilo denarno kazen za primer kršitve, veljavnost začasne odredbe in nesuspenzivnost sklepa (II. do IV. točka izreka); zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za obravnavo D. v zvezi z domnevno osebnostno motnjo (V. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano) in odločilo, da se odločitev o stroških začasne odredbe pridrži do končne odločitve v zadevi (VI. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano).

_Pritožbeni postopek:_

3. Zoper zanjo neugodni del sklepa (I. do IV. točka izreka) se pritožuje predlagateljica in med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje dejstva, ki jih je navajala v vlogi z dne 11. 2. 2022, povzelo pavšalno oziroma iz konteksta. Dekleta imajo vsaka svoje popoldanske dejavnosti v različnih dnevih v tednu, ki pa jih je težko časovno prilagoditi očetovim željam, da v času stikov le-teh ne bi imele. Dekleta navajajo, da so ob stikih pri očetu dejansko z njim bolj malo, saj se on večinoma zadržuje v svoji pisarni, ker naj bi imel veliko dela. Sodišče se ni izjasnilo oziroma je prezrlo več navedb predlagateljice, med drugim o tem, da je nasprotni udeleženec izkoriščal položaj močnejšega in postavljal pogoje, ko ga je predlagateljica prosila za zamenjavo prevozov, torej ni le mati tista, ki si je (le enkrat) podaljšala čas z dekleti. Siljenje bolnega otroka, da v času, ko je bolan, hodi na stik k očetu, je neprimerno in ni v interesu bolnega otroka. Dekleta se odtujujejo od očeta zaradi njegovega obnašanja do njih, njegovega pogostega vpitja in nekontroliranega vedenja, kar je predlagateljica navajala tudi v dosedanjih vlogah. Opisala je, na primer, dogodek, ko je nasprotni udeleženec D. dobesedno rinil v avtomobil in s takšnim obnašanjem povzročil, da je od njega pobegnila ter vsa premražena pozimi tavala po K., kar je sodišče prav tako prezrlo.

4. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Začasno odredbo v družinskih postopkih (159. in nadaljnji členi Družinskega zakonika1) sodišče izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju, na razvoju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v določenih primerih začasna odredba, kakršno je izdalo sodišče (da se materi naloži, da otroke pripravi na stike in jih spodbuja k stikom z očetom), lahko potrebna za preprečitev ogrožanja otrok. Dejstvo je, da je mogoče stike sabotirati tudi s pasivnimi ravnanji, z opustitvijo potrebnih spodbud in/ali z dopuščanjem, da otroci brez upravičenega razloga stike odklanjajo oziroma se jim izogibajo.

8. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da mati ne konkretizira, na kakšen način si prizadeva, da bi se stiki med očetom in hčerami izvedli in da mati dejansko ne navaja oziroma niti ne zatrjuje, da bi si za to sploh prizadevala (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz spisa je razvidno, da se problem stikov vleče že ves čas. Mati je že mnogokrat zatrjevala, da hčere stike z očetom odklanjajo, in navajala razloge, zakaj jih odklanjajo.

9. V postopkih zaradi varstva pravic in koristi otrok mora sodišče upoštevati tudi preiskovalno načelo, kolikor je to potrebno zaradi varstva koristi otrok (primerjaj 95. člen Zakona o nepravdnem postopku2), zato je uporaba pravila o trditvenem in dokaznem bremenu kot v klasičnem pravdnem postopku lahko problematična. Predlagateljica je že v vlogi z dne 11. 2. 2022 (redna št. 113) in nato še v vlogi z dne 21. 2. 2022 (redna št. 116) navedla številne razloge, zakaj dekleta odklanjajo stike z očetom. Tudi, ko se te navedbe očisti za odločitev v konkretni zadevi nerelevantnih trditev (npr. o tem, kakšne nezgode so se dekletom pripetile pred več leti), je mogoče te navedbe predlagateljice strniti v tezo, da predlagateljica niti s pasivnim niti z aktivnim ravnanjem ne preprečuje stikov, temveč dekleta stike z očetom odklanjajo po lastni volji in to iz utemeljenih razlogov. Poleg tega je predlagateljica v vlogi z dne 3. 11. 2021 (redna št. 91) med drugim navedla, da ves čas močno prepričuje dekleta, da morajo iti k očetu in da je to za njih koristno, vendar zaman, ker dekleta (nekoliko poenostavljeno) stike odklanjajo. Poleg tega je opozorila tudi, da gre za dekleta, stara od 12 do 16 let, zato je potrebno pretehtati njihovo jasno izraženo voljo.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več navedb in ugovorov predlagateljice, s katerimi je nasprotovala izdaji izpodbijane začasne odredbe,3 s čimer je kršilo njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 v zvezi z 42. členom ZNP-1), kar bi že samo po sebi lahko narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

11. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje narekujejo tudi drugi, nemara še tehtnejši razlogi. Štiri hčerke udeležencev postopka so bile v času izdaje izpodbijanega sklepa stare 16 let in pol (A.), 15 let (B.) ter malo manj kot 13 let (C. in D.). ZNP-1 določa, da lahko otrok, ki je dopolnil 15 let ter je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, v postopku samostojno opravlja procesna dejanja (primerjaj drugi odstavek 45. člena ZNP-1), poleg tega DZ in ZNP-1 določata tudi, da mora sodišče upoštevati tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok (ne glede na starost) izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (primerjaj 143. in 158. člen DZ ter 96. člen ZNP-1). Ker je temeljno in najpomembnejše načelo vseh sodnih postopkov v zvezi z mladoletnimi otroki varstvo koristi otroka, je treba otroka upoštevati in obravnavati kot subjekt, kolikor je to mogoče in primerno: če je otrok (ne glede na starost) dovolj zrel, da razume pomen in posledice postopka in če izrazi željo za sodelovanje. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je lahko zrelost in sposobnost razumevanja različna glede na vprašanje, ki se v določenem trenutku v postopku obravnava (pri manj zapletenih in usodnih vprašanjih, npr. glede izvrševanja stikov, je verjetno prag zrelosti nižji kot pri bolj dolgoročnih vprašanjih, npr. izbiri poklica, trajni selitvi v tujino ipd.). Zaradi varstva koristi otroka si mora sodišče aktivno in po potrebi inovativno ter prožno prizadevati, da otroku na ustrezen način predstavi možnost, da v postopku sodeluje, in koristi, ki jih utegne imeti od svoje aktivne udeležbe. Gotovo so primeri, ko se sodišče ne sme zadovoljiti z enkratnim formalnim, tipskim dopisom.

12. Iz spisa je razvidno, da je sodišče vabilo k sodelovanju v postopku v smislu 45. člena ZNP-1 doslej vročilo le najstarejši hčeri (A.), ki je (prek matere oziroma njene pooblaščenke) sodišču sporočila, da bi v postopku sodelovala, vendar ne želi prejemati pošte sodišča in se hoče čim manj vpletati v konflikt staršev (izjava na naroku 13. 5. 2021, list. št. 118). Ostalih deklet sodišče v postopek ni povabilo in tako ni imelo možnosti neposredno ugotavljati, ali sta glede na svojo starost (v času odločanja pritožbenega sodišča sta stari 13 let) morda tudi C. in D. sposobni razumeti pomen postopka in bi želeli v postopku sodelovati. B. sodišče mora obvestiti o postopku in jo povabiti že glede na drugi odstavek 45. člena ZNP-1. 13. Sodišče prve stopnje je sicer pooblastilo za izvedbo razgovorov z dekleti več organov (varuha človekovih pravic, zagovornika otrokovih pravic in center za socialno delo), ki so razgovore (večkrat) opravili in zapise posredovali sodišču.5

14. Čeprav je sodišče prve stopnje s pomočjo organov, ki so z dekleti opravljali razgovore, posredno ugotavljalo njihovo voljo, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na starost deklet pri nadaljnjem odločanju o stikih nujno, da sodišče prve stopnje stori razumne ukrepe, da bi se o volji, željah in morebitnih zadržkih deklet glede stikov neposredno osebno prepričala tudi razpravljajoča sodnica. Če bi se izkazalo, da dekleta ne želijo hoditi na sodišče, je treba pretehtati, ali obstajajo druge možnosti, da se razpravljajoča sodnica z dekleti pogovori na manj formalen način, na primer v prostorih CSD.

15. Novejša sodna praksa v zvezi s stiki starejših otrok, ki se že približujejo polnoletnosti, poudarja, da odraščajočih otrok ni mogoče brezpogojno siliti v stike, temveč je nujno slišati in skrbno pretehtati (četudi ne nujno tudi vselej upoštevati) mnenje otroka o tem, s kom, kdaj, kakšne in kako pogoste stike želi imeti.6 Zato naj sodišče prve stopnje vprašanje, ali neizvajanje oziroma pasivno oviranje izvajanja stikov pomeni ogrožanje otrok, pretehta tudi s tega vidika.

16. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju o tem, ali mati res neutemeljeno ne spodbuja deklet dovolj k stikom, pretehtati in se kritično opredeliti do vseh navedb predlagateljice, zakaj dekleta stike odklanjajo, in predloženih dokazov; med drugim je v spisu lastnoročna izjava A. z dne 27. 1. 2022, ki govori o incidentu, ko je D. očetu (pozimi in ponoči) pobegnila in tavala po K.; v spisu je tudi izjava zagovornice otrok E. E. z dne 29. 1. 2022, ki se tudi tiče domnevno nasilnega očetovega ravnanja. O teh dveh listinah oziroma izjavah sklep nima nobenih razlogov, zato je najmanj preuranjen zaključek sodišča (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da četudi se oče poslužuje neprimernih vzgojnih ukrepov, to ni razlog, zaradi katerega bi bila mati oproščena svoje dolžnosti prizadevanja.

17. V izhodišču je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da so si starši dolžni aktivno prizadevati, da se otroci udeležijo stikov, vendar pa taka dolžnost ne velja, če so stiki za otroke ogrožajoči. Pri tem je treba ločiti in v dokaznem postopku ugotoviti, ali gre zgolj za ravnanja, postopke in vzgojne metode očeta, ki pri hčerah niso priljubljene, ali pa je očetovo ravnanje na stikih táko, da je za hčere ne le subjektivno neprijetno, temveč tudi objektivno škodljivo. Ni nujno, da gre za fizično D.rno oziroma ogrožajoče ravnanje, lahko bi šlo tudi za psihično nasilje. V zvezi s tem je predlagateljica med drugim navajala (v pritožbi in že poprej v vlogah), da je oče prepričan, da ne dela nobenih napak, da govori dekletom, da so razvajena, da jih obtožuje, da so razvajene princeske, kar jih bo privedlo v droge in kriminal ipd., prav tako je navedla tudi (vloga z dne 21. 2. 2022), da nasprotni udeleženec težko kontrolira jezo, da je bil sam kot otrok deležen fizičnega in čustvenega nasilja s strani svojih staršev, ki so ga pretepali s pasom ali palico brez znanega razloga in da je predlagateljici priznal, da so iz njega in sorojencev starši napravili čustvene invalide. Ni nujno, da je vse to (ali karkoli od tega) res, vendar bi se moralo sodišče prve stopnje ustrezno opredeliti tudi do teh navedb (pa se ni). Če bi se namreč izkazalo, da hčere stike z očetom utemeljeno odklanjajo zaradi očetovega psihičnega nasilja, potem odklanjanje takih stikov ne more pomeniti ogrožanja otrok. In posledično tudi materi ni mogoče naložiti, da otroke k takim stikom spodbuja.

18. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijanemu sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (o nekaterih ugovorih predlagateljice, ki bi se lahko izkazali za bistvene), poleg tega dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev zadeve (3. točka 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Napotki za nadaljnje delo so vsebovani že v prejšnjih odstavkih. Pritožbeno sodišče le pripominja, da bo sodišče prve stopnje poplavo nasprotujočih si vlog, navedb in predlogov obeh strank bržkone najlažje obvladalo tako, da bo neposredno zaslišalo oziroma se neformalno pogovorilo z dekleti (če bodo dekleta razgovor s sodiščem odklanjala, jih k temu seveda ni mogoče siliti), kar bo nujno potrebno tudi za končno odločitev v zadevi.

19. Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje še naslednje. Glede popoldanskih dejavnosti v različnih dnevih v tednu, ki jih je težko časovno prilagoditi očetovim željam, je treba upoštevati, da so stiki namenjeni predvsem koristim otrok in šele nato koristim oziroma željam staršev. V vseh razmerjih med starši in (mladoletnimi) otroki je prvo vodilo korist otroka, zato so starši dolžni koristim otrok podrediti svoje interese in koristi.7 Zato je treba na ustrezen način uravnotežiti službene in druge neodložljive obveznosti očeta z željami in potrebami deklet po zunajšolskem udejstvovanju. Morda bi se stiki lažje uskladili z dejavnostmi, če bi imel oče stike s posameznimi hčerami ob različnih dnevih. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je siljenje bolnega otroka, da v času, ko je bolan, hodi na stik, neprimerno in ni v interesu bolnega otroka; tako izvajanje »stikov zaradi stikov« utegne kvečjemu povečati odpor deklet do stikov (in posredno očeta). Iz razlogov sodišča prve stopnje (»če bolezen otroka ne bi bila izgovor, da se stik ne izvede ...« – 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) je razvidno, da se mati morda neutemeljeno sklicuje (izgovarja) na bolezen hčera. Tudi če je to res, pa ni ustrezna rešitev, da se (resnično in akutno) bolne otroke sili, da se v bolnem stanju selijo od enega k drugemu staršu zaradi izvajanja stika.8 Vsekakor pa je treba tudi materi položiti na srce, da mora hčere vzgajati v odgovorne ljudi in da je spodbujanje hospitalizma ter simulantstva skrajno slaba vzgojna popotnica za odraslo življenje.

20. Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ. 2 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 3 Pritožba izpostavlja med drugim navedbe o tem, da je nasprotni udeleženec izkoriščal položaj močnejšega in postavljal pogoje, ko ga je predlagateljica prosila za zamenjavo prevozov, torej ni le mati tista, ki si je (le enkrat) podaljšala čas z dekleti; da se dekleta odtujujejo od očeta zaradi njegovega obnašanja do njih, njegovega pogostega vpitja in nekontroliranega vedenja; da je B. peljala na obšolsko dejavnost (ples na svili) zato, ker je oče izjavil, da je on ne bo vozil; dogodek, ko je D. pobegnila očetu in tavala po K. 4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 5 Pritožbeno sodišče mora na tem mestu opozoriti, da so dekleta ob priliki razgovora na CSD 28. 12. 2020 izjavila, da ne želijo, da se starša seznanita z vsebino razgovora, v posledici česar je sodišče odločilo, da se staršem vpogled ne dovoli (sklep z dne 11. 1. 2021), kar je pravilno in v skladu z zakonom (četrti odstavek 96. člena ZNP-1 in 178. člen DZ). Vendar je v spisu še več zapisov o razgovorih z otroki oziroma njihovih izjav (npr. na redni št. 103a), za katerih ustrezno varovanje tajnosti (še) ni poskrbljeno. Glede na to, da so otroci v postopku izjavili, da ne želijo, da se njihove izjave oziroma zapisi razgovorov z njimi dajejo na vpogled staršem, mora ta njihova odločitev veljati tudi za druge tovrstne izjave v postopku, do izrecnega preklica oziroma nedvoumne drugačne izjave s strani otrok (glede razgovora 2. 3. 2021 so dekleta izjavila, da se z njim lahko seznani starša – zapis na redni št. 29, česar pa se ne sme posploševati na vse nadaljnje razgovore). Zato naj v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje poskrbi za ustrezno tajnost navedenih izjav skladno s četrtim odstavkom 96. člena ZNP-1 in (smiselna uporaba) 178. členom DZ. 6 Glej npr. sklepe VSL IV Cp 2631/2016 z dne 23. 11. 2016, IV Cp 1055/2021 z dne 14. 7. 2021 in IV Cp 1240/2017 z dne 15. 6. 2017, katerega evidenčni stavek se glasi: »Medtem ko je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, predvsem naloga ustreznih organov, mora sodišče pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja;« sodbi VSL IV Cp 2188/2015 z dne 23. 9. 2015 in IV Cp 216/2019 z dne 21. 2. 2019 ter številne druge odločbe. 7 Primerjaj sklep VSL IV Cp 424/2022 z dne 6. 4. 2022. 8 V primeru nalezljive bolezni bi bilo tako vztrajanje ne le škodljivo za otroke, temveč tudi ogrožajoče za širši krog oseb in v nasprotju s prisilnimi predpisi.