Jedro

Splošni pogoji so sestavni del zavarovalne pogodbe za zavarovanje poklicne odgovornosti. Izključitev nekaterih odškodninskih zahtevkov pa je posledica volje pogodbenih strank, ki sta se s splošnimi pogoji ob sklenitvi pogodbe strinjali (3. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.375,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2019 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki plačati 73,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče zahtevek zavrnilo na osnovi določil posebnih splošnih pogojev iz 2. člena, ki določa, da so izključeni zahtevki: - za znesek (npr. davka, plače, nadomestila...), ki ga oškodovanec na podlagi strokovnjakovega dela, nasveta, navodila ali priporočila ni plačal, pa se je kasneje izkazalo, da bi ga bil moral plačati in - zaradi kršitve izpolnitvenih rokov (npr. če strokovnjak zamudi rok, določan za posamezna opravila), takšnim razlogom pa tožeča stranka nasprotuje.

Glede določila o zamudi rokov navaja, da se določilo zavarovalnih pogojev lahko nanaša le na škodo v obsegu cele pravice, ne pa na opustitve. Gola zamuda vključuje vse tri oblike opustitve (izgubo pravice, golo opustitev in samo zamudo), jih zaobjema. Vsaka opustitev je hkrati tudi zamuda. S tako široko razlago bi se izključile vse opustitve, kar pa gotovo ne more biti prav, ker je v istih pogojih v 1. členu izrecno določeno, da je s pogodbo zavarovana prav opustitev. Izključitve je potrebno razlagati ozko in v škodo tožene stranke, ker ona sestavlja pogoje. Nesporno je, da stranka tožeče stranke ni bila v sistemu DDV, ker ni bilo izjave, ko pa je izjava bila dana, pa je bila v sistemu DDV. Ne moremo govoriti o izgubi pravice.

Glede določila o davkih navaja, da škoda ne izvira iz davka, ker je najem oproščen plačila DDV, ampak izhaja iz popravka obračuna DDV za nazaj. Vendar klavzula na katero se sklicuje sodišče ne pokriva tega, kar se je zgodilo. Celotna obveznost je posledica tega, ker tožeča stranka ni predložila elektronske izjave na FURS. Gre za dve povsem različni situaciji. Splošni pogoji urejajo situacijo, ko bi tožeča stranka podala mnenje ali pa napravila obračune, ipd., pa bi se kasneje izkazalo, da so preveč optimistični in bi država vseeno odmerila davek. Predmetna situacija pa je, da nobenega popravka ne bi bilo potrebno napraviti, če bi tožeča stranka opravila svoje pogodbene obveznosti. Ker pa stranka tožeče stranke ni bila v sistemu DDV, je bila zaradi tega oškodovana. Šlo je za opustitev in ne napačen nasvet. Zato določilo izključitve ne pride v upoštev. Posledično tožeča stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev o stroških.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, stroškov ni priglasila in navedla, da tožeča stranka smiselno postavlja trditev, da naj bi bila izključitev iz: 8. točki 2. odstavka 2. člena pogojev ... nejasna, glede na 1. člen navedenih splošnih pogojev. Tovrstne navedbe so pritožbena novota, saj tožeča stranka do sedaj tega ni trdila in jih sodišče ne sme upoštevati. Določilo druge točke 2. odstavka, 2. člena pogojev ..., se ne navezuje na sankcije za izpolnitev ali neizpolnitev pogodbe, kot to opisuje tožeča stranka tekom pravdnega postopka. Iz omenjene točke povsem jasno izhaja, da so izključeni odškodninski zahtevki za škodo, ki nastane zaradi kršitve izpolnitvenih rokov (npr. če strokovnjak zamudi rok določen za posamezna opravila). Tovrstna ravnanja pomenijo tako hudo kršitev skrbnosti strokovnjaka, da zanjo zavarovalnice ne nudijo zavarovalnega kritja, kar je uveljavljeno v slovenski zavarovalniški praksi. Nejasne so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da škoda ne izvira iz davka. Pritožba ne pojasni, kaj drugega kot davek pa bi ta dajatev lahko bila. V konkretnem primeru se je moral vračati davek, ki zaradi dela tožeče stranke ni bil plačan. Kasneje, ko je to ugotovil FURS, pa je moral biti plačan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka, ki je zavarovanec tožene stranke (po zavarovalni pogodbi za poklicno odgovornost št. ... in št. ... ter za splošno odgovornost št. ...), opravljala računovodske storitve za A. A., in B. B., ki sta v lasti A. A., (-) da je A. A. poslovne prostore oddal v najem B. B., pri čemer sta izbrala možnost obračuna DDV, za kar je tožeča stranka pri FURS-u za B. B. pridobila tudi registracijo za DDV, (-) da bi tožeča stranka morala na FURS posredovati elektronsko izjavo, (-) da je FURS leta 2018 ob davčnem pregledu ugotovil, da ne razpolaga z elektronsko izjavo, ki jo je tožeča stranka nemudoma posredovala FURS-u, (-) za obdobje od 1. 9. 2013 do 1. 2. 2018 so morali popraviti obračun DDV, tako za najemodajalca kot najemnika, (-) najemodajalec je moral za navedeno obdobje zmanjšati odbitke DDV od nakupa nepremičnine, skupaj z obrestmi. (-) Sporno med pravdnima strankama je, ali za navedeno strokovno napako tožeče stranke obstoji zavarovalno kritje po kateri izmed zavarovalnih pogodb, oziroma ali gre za neplačilo davkov oz. za zamudo. (-) Materialno pravno podlago za odločitev predstavljajo določbe zavarovalnih pogodb o zavarovanju poklicne odgovornosti in določila 131. Obligacijskega zakonika (OZ), ki v prvem odstavku določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, 239. do 246. člena OZ ter 948. do 965. člena OZ, ki urejajo premoženjsko zavarovanje. (-) Na podlagi navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov sodišče ugotavlja, da vtoževani znesek predstavlja zavarovalnino na podlagi pogodbe o poklicnem zavarovanju, plačilu katere je tožena stranka nasprotovala, ker ne gre za primer po navedeni zavarovalni pogodbi, čemur je sodišče sledilo. (-) Pravdni stranki sta imeli v obdobju od 28. 6. 2017 do 28. 6. 2018 sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje splošne odgovornosti po polici št. ..., ki po prepričanju sodišča ne ureja zavarovalnega kritja vtoževane škode. (-) Tožeča stranka je imela pri toženi stranki sklenjeno tudi zavarovanje poklicne odgovornosti s finančno računovodskega področja, po polici št. ... za čas od 28. 6. 2017 do 28. 6. 2018 (priloga A2) ter št. ... za čas od 28. 6. 2018 do 28. 6. 2019 (priloga B1), obe po Splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti za čiste premoženjske škode ... . (-) V 1. točki prvega člena splošnih pogojev je naveden obseg zavarovalnega kritja, ki zajema škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih naročniki uveljavljajo proti zavarovancu zaradi napačnih ravnanj (storitev ali opustitev) strokovnjaka pri opravljanju njegove poklicne dejavnosti, ki je navedena na polici in ima za posledico čisto premoženjsko škodo. (-) Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da navedeno zavarovanje poklicne odgovornosti ureja poslovno odškodninsko odgovornost tožeče stranke do njenih strank. (-) Iz določb 10. člena splošnih pogojev izhaja, da zavarovalni primer nastane v trenutku, ko zavarovalnica prvič prejme odškodninski zahtevek s strani tretje osebe, pri čemer se za odškodninski zahtevek šteje tudi obvestilo zavarovanca zavarovalnici, da je prejel odškodninski zahtevek. (-) Upoštevaje navedeno, je za prvi pogoj zavarovalnega kritja relevanten čas prejema odškodninskega zahtevka, ki ga je tožena stranka od tožeče stranke prejela 10. 1. 2019 (priloga A20). (-) Sodišče je utemeljenost vtoževanega zahtevka presojalo na podlagi zavarovalne pogodbe za poklicno odgovornost, po polici št. ..., ki je bila sklenjena za čas od 28. 6. 2018 do 28. 6. 2019. (-) Iz določb 2. člena splošnih pogojev izhajajo izključitve oz. kdaj zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov, kateri odškodninski zahtevki so izključeni iz zavarovanja. (-) V 6. točki drugega odstavka 2. člena je navedeno, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki za znesek (npr. davka, plače, nadomestila, ...), ki ga oškodovanec na podlagi strokovnjakovega dela, nasveta, navodila ali priporočila ni plačal, pa se je kasneje izkazalo, da bi ga moral plačati, v 8. točki pa odškodninski zahtevki zaradi kršitve izpolnitvenih rokov (npr. če strokovnjak zamudi rok, določen za posamezna opravila). (-) Tožeča stranka bi v zvezi z izbrano možnostjo obračuna DDV morala na FURS elektronsko posredovati tudi izjavo, katere pa ni poslala. (-) Ko je FURS v letu 2018 opazil, da z navedeno elektronsko izjavo ne razpolaga, kar je bila opustitev tožeče stranke, je ta napako takoj popravila in na FURS oddala elektronsko izjavo, vendar je za obdobje od 1. 9. 2013 (od začetka najema) do 1. 2. 2018 (do poprave napake s strani tožeče stranke) FURS zahteval popravo obračunov tako za najemodajalca kot za najemnika, od najemodajalca pa še, da se za navedeno obdobje ustrezno in sorazmerno zmanjšajo odbitki DDV od nakupa nepremičnine in opreme, skupaj z obrestmi, tako popravek odbitka vstopnega DDV za navedeno obdobje znaša 10.135,77 EUR. (-) Tožeča stranka je navedeno napako A. A. priznala in mu nakazala znesek v višini 10.135,77 EUR (priloga A19), povračilo tega pa zahteva na podlagi zavarovalne pogodbe od tožene stranke. (-) Na podlagi določb Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1, ki je veljal v relevantnem obdobju, iz 2. točke 44. člena izhaja, da je plačila DDV oproščen najem oz. zakup nepremičnin (vključno z leasingom), v 45. členu pa je urejena pravica do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami, po določbah katerega se lahko davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2. točki 44. člena tega zakona, dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine - davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji, pri čemer če davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo davčnemu organu predložita vsak svojo izjavo v elektronski obliki. (-) Iz določb 78. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost izhaja, da davčna zavezanca svoji izjavi, sestavljeni za namene drugega odstavka 45. člena ZDDV-1, predložita davčnemu organu v elektronski obliki prek sistema eDavki na obrazcu DDV, do zadnjega delovnega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. (-) Iz določb 63. člena ZDDV-1 pa izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, pri čemer pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen). (-) Sodišče tako ni sledilo navedbam tožeče stranke, da v obravnavanem primeru negre za neplačilo davkov, ker bi naj bili vsi plačani (DDV se je obračunal, odvajalin na drugi strani plačeval in odbijal). (-) Iz navedenega izhaja, ker tožeča stranka v obdobju od 1. 9. 2013 do 1. 2. 2018 FURS, ko njeni pogodbeni stranki, za katere je opravljala računovodske storitve pri najemnem razmerju nista izbrali možnosti oprostitve plačila DDV (2. točka 44. člena ZDDV-1), ampak možnost obračuna DDV, po kateri bi tožeča stranka o navedenem morala FURS predložiti elektronsko izjavo (45. člen ZDDV-1), pri čemer pa so bile nepremičnine, ki jih je A. A. oddal v najem B. B. predhodno nabavljene in opremljene z odbitkom DDV (62. in 63. člen ZDDV-1), je tako zaradi neoddanih izjav, ki sta bili pogoj za izbrano opcijo »obračun DDV", bilo potrebno popraviti obračune DDV. (-) Tožeča stranka je namreč sama navajala, da je za vso navedeno obdobje FURS zahteval, da se popravijo obračuni tako za najemodajalca kot najemnika, od najemodajalca pa še, da se za vse obdobje ustrezno in sorazmerno zmanjšajo odbitki DDV od nakupa nepremičnine in opreme, skupaj z obrestmi ter da je bil ta popravek (ob nakupu sredstev) DDV le posledica izostale izjave. (-) Tudi iz zapisnikov FURS št. DT ... z dne 25. 7. 201S in št. DT ... z dne 25. 7. 2018, ki se nanašata na obravnavano zadevo, izhaja, da je bil pri zavezancih za davek opravljen postopek nadzora davka na dodano vrednost. (-) Nenazadnje pa je zakoniti zastopnik tožeče stranke C. C., zaslišan na naroku dne 25. 10. 2021, ki je sicer zatrjeval, da ne gre za davčni dolg, tudi potrdil, da je tožeča, stranka zaradi izostale izjave FURS morala popravljati obračune odbitka DDV, saj je šlo za prenehanje pravice do odbitka vstopnega DDV pri zavezancu oz. je stranki v določenem obdobju prenehala določena ugodnost. (-) Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da vtoževani znesek predstavlja popravo obračunanega DDV, kar predstavlja znesek iz naslova davka, tako pridejo v poštev določbe 6. točke drugega odstavka 2. člena splošnih pogojev, da gre za znesek iz naslova davka, ki ga oškodovanec na podlagi strokovnjakovega dela ni plačal, pa se je kasneje izkazalo, da bi ga moral plačati. (-) Sodišče tudi ni sledilo navedbam tožeče stranke, da ni podan pogoj kršitve izpolnitvenih rokov po 8. točki drugega odstavka 2. člena splošnih pogojev, katere naj ne bi oddala prepozno, saj ni nobenih rokov ter je ni oddala, tako gre za neizpolnitev. (-) Iz že navedenih zapisnikov FURS izhaja, da je v Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost v 78. členu določeno, da je izjava predložena še pravočasno, če je predložena do zadnjega delovnega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. (-) Prav tako iz zapisnika izhaja ugotovitev, da sta bila obrazca za izjavo po 45. členu ZDDV-1 za najem spornih nepremičnin, davčnemu organu preko eDavkov predložena 26. 4. 2018, pogodbi pa sta bili sklenjeni in začeli veljati 1. 9. 2013, torej sta bili obe izjavi predloženi po predpisanem roku in jih ni mogoče upoštevati kot pravočasno predloženi. (-) Po prepričanju sodišča iz navedenega izhaja, da v kolikor želita davčna zavezanca, ki opravljata transakcije, za katere je sicer določena oprostitev DDV v 2. točki 44. člena ZDDV-1, uveljavljati obračun DDV, morata davčnemu organu predložiti vsak svojo izjavo v elektronski obliki, ki je pravočasna, če je predložena do zadnjega delovnega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek, čemur tožeča stranka niti ni oporekala. (-) Nenazadnje je zakoniti zastopnik tožeče stranke na naroku 25. 10. 2021 potrdil, da je bila izjava prepozna iz vidika obravnavanja najemnega razmerja „od trenutka sklenitve do takrat", v vsakem primeru pa se ta izjava lahko da kadarkoli. (-) Upoštevaje, da se vtoževani znesek nanaša na obračun DDV za obdobje pred danima izjavama na FURS, je tožeča stranka zamudila rok ter je posledično prišlo do kršitve izpolnitvenih rokov v skladu z 8. točko drugega odstavka 2. člena splošnih pogojev. (-) Ker sta v obravnavanem primeru podana izključitvena razloga po 6. točki in 8. točki drugega odstavka 2. člena Splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti za čiste premoženjske škode ... - splošni pogoji (priloga A4), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe za zavarovanje poklicne odgovornosti, sklenjene med tožečo stranko in pravno prednico tožene stranke - po polici št. ... (priloga A2), zavarovalno kritje ni podano, zato sodišče ni presojalo ostalih pogojev, ki morajo biti podani v primeru poslovne odškodninske odgovornosti in je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

6. Presoja pritožbenega sodišča: Glede pritožbenih navedb o zamudi rokov, tožeča stranka vidi tri možnosti opustitve, prva je izguba pravice, druga je gola opustitev in tretja je sama zamuda. Tožeča stranka meni, da se določilo zavarovalnih pogojev lahko nanaša le na prvo obliko, ne pa na tretjo obliko opustitve, ker tretja oblika vključuje (zaobjame) vse tri oblike in je vsaka opustitev tudi zamuda. S tako široko razlago pa bi se izključile čisto vse opustitve, kar ni prav, saj je v prvem členu istih pogojev izrecno določeno, da je s pogodbo zavarovana prav opustitev, izključitve pa je potrebno razlagati ozko in v škodo tožene stranke, ki je pogoje sestavila. Nesporno je, da stranka tožeče stranke ni bila v sistemu DDV, ko ni bilo izjave, ko pa je izjava bila dana, pa je bila v sistemu, zato ne moremo govoriti o izgubi pravice. Pritožba očita napačno uporabo materialnega prava (341. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

7. Kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče v 15. točki izpodbijane sodbe je imela tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti po polici št. ... za čas od 28.6.2017 do 28.6.2018 (v prilogi A2) ter po polici št. ... za čas od 28.6.2018 do 28.6.2019 (v prilogi B1), obe po Splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti za čiste premoženjske škode ... – splošni pogoji (priloga A4). Prva točka prvega člena splošnih pogojev določa, da zavarovanje krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih naročniki uveljavljajo proti zavarovalnici zaradi napačnih ravnanj (storitev in opustitev) strokovnjaka pri opravljanju njegove poklicne dejavnosti, ki je navedena na polici in ima za posledico čisto premoženjsko škodo. Zavarovanje poklicne odgovornosti ureja poslovno odškodninsko odgovornost tožeče stranke do njenih strank. V 2. členu splošnih pogojev so določene izključitve, kdaj zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov oziroma kateri odškodninski zahtevki so iz zavarovanja izključeni, kar je prvostopno sodišče prav tako pravilno pojasnilo v 16. točki izpodbijane sodbe. Med slednjimi so v 8. točki izključeni odškodninski zahtevki zaradi kršitve izpolnitvenih rokov (npr. če strokovnjak zamudi rok, določen za posamezna opravila). Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bila v konkretnem primeru izbrana možnost obračuna DDV, za kar je tožeča stranka za B. B. pri FURS pridobila tudi registracijo za DDV, ob tem pa je v zvezi z izbrano možnostjo obračuna DDV na FURS morala elektronsko posredovati tudi izjavi strank (najemodajalca in najemnika), ki pa je ni predložila. Že iz zapisnikov FURS-a izhaja, da je v Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost v 78. členu določeno, da je izjava predložena pravočasno, če je predložena do zadnjega delovnega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. V konkretnem primeru pa sta bila Obrazca za izjavo po 45. členu ZDDV-1 za najem spornih nepremičnin, davčnemu organu preko eDavkov predložena 26. 4. 2018, medtem ko sta bili pogodbi sklenjeni in začeli veljati 1. 9. 2013, torej sta bili obe izjavi predloženi po predpisanem roku in jih ni mogoče upoštevati kot pravočasno predloženi glede na izbrani način obračuna DDV. Tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke je na naroku 25. 10. 2021 potrdil, da je bila izjava prepozna iz vidika obravnavanja najemnega razmerja „od trenutka sklenitve do takrat", v vsakem primeru pa se ta izjava lahko da kadarkoli. Ker se vtoževani znesek nanaša na popravek obračun DDV za obdobje pred danima izjavama na FURS, je tožeča stranka zamudila rok ter je prišlo do kršitve izpolnitvenih rokov v skladu z 8. točko drugega odstavka 2. člena splošnih pogojev, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče v točkah 17. in 19. izpodbijane sodbe) in zaključilo, da zavarovalno kritje ni podano. Razlaga prvostopnega sodišča ni preširoka, saj temelji na skrbni in prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov (8. členom ZPP) s katero pritožbeno sodišče soglaša. Splošni pogoji so namreč sestavni del zavarovalne pogodbe za zavarovanje poklicne odgovornosti. Izključitev nekaterih odškodninskih zahtevkov pa je posledica volje pogodbenih strank, ki sta se s splošnimi pogoji ob sklenitvi pogodbe strinjali (3. člen OZ).

8. Tožeča stranka v pritožbi smiselno tudi navaja, da je 8. točka drugega odstavka 2. člena splošnih pogojev nejasna glede na prvi člen navedenih pogojev. 83. člen OZ1 res določa, da je nejasna določila v pogodbi potrebno razlagati v korist tiste stranke, ki ni pripravljala oziroma predlagala pogodbenih določil v primerih, ko je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini. Vendar je takšna trditev pritožbena novota in je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj je tožeča stranka ni podala pravočasno, niti ni zatrjevala, da je brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (337. člen ZPP).

9. Glede pritožbenih navedb določila o davkih, tožeča stranka navaja, da škoda ne izvira iz davka, ker je najem oproščen plačila DDV, ampak izhaja iz popravka obračuna DDV za nazaj. Splošni pogoji urejajo situacijo, ko bi tožeča stranka podala mnenje ali napravila obračune ipd., pa bi se kasneje izkazalo, da so preveč optimistični in bi država vseeno odmerila davek. V predmetni situaciji pa nobenega popravka ne bi bilo potrebno napraviti, če bi tožeča stranka opravila svoje pogodbene obveznosti. Ker jih ni, stranka tožeče stranke ni bila v sistemu DDV in je bila oškodovana. Šlo je za opustitev, zato določilo o izključitvi ne pride v upoštev. Tudi v tem primeru tožeča stranka uveljavlja napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP), ki po oceni pritožbenega sodišča prav tako ni podana.

10. Določba 6. točke drugega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, določa, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki za znesek (npr. davka, plače, nadomestila,...), ki ga oškodovanec na podlagi strokovnjakovega dela, nasveta, navodila ali priporočila ni plačal, pa se je kasneje izkazalo, da bi ga moral plačati. Prvostopno sodišče je v 18. točki izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da sta stranki tožeče stranke za kateri je ta opravljala računovodske storitve v obdobju od 1.9.2013 do 1.2.2018 pri najemnem razmerju izbrali možnost obračuna DDV (in ne oprostitve plačila DDV), po kateri bi tožeča stranka morala FURSU predložiti elektronsko izjavo (45. člen ZDDV-1) , ki pa je ni predložila in je zaradi neoddanih izjav, ki sta bili pogoj za izbrano opcijo obračuna DDV, bilo potrebno kasneje opraviti popravo obračunanega DDV, kar po prepričanju prvostopnega sodišča predstavlja znesek iz naslova davka in pride v upoštev določba 6. točke drugega odstavka, drugega člena Splošnih pogojev, ki predstavlja izključitveni razlog. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gre za znesek iz naslova davka, in je materialno pravo pravilno uporabljeno. Z razlogi prvostopnega sodišča v 18. in 20. točke izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema, saj obrazložitev temelji na celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov, drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke niso utemeljene.

11. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

13. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 83. člen OZ glasi: „Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.“