Jedro

Sodna praksa je doslej večkrat obravnavala in se izrekla glede vprašanja razporeditve trditvenega in dokaznega bremena v primeru, kadar je oškodovanec sopotnik v enem od v prometni nesreči udeleženih vozil, zavarovalnica pa ugovarja, da ni dolžna plačati škode zaradi prirejene (nameščene, fingirane) prometne nesreče. Tako mora tožnik trditi in dokazati nastanek zavarovalnega primera, medtem ko je trditveno in dokazno breme, da gre za „nameščeno“ prometno nesrečo, na strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5.837,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2012 do plačila.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja, da je ugotovitev glede poškodbe sodišče oprlo zgolj na izpovedbo priče J. B., vendar pa je izpovedba te priče pomanjkljivo in netočno povzeta. Drugače izhaja iz izpovedbe tožnika in priče T. V., izpovedbi te priče pa sodišče neutemeljeno odvzema verodostojnost. Tudi sicer izpovedbe priče J. B. sodišče ni v celoti povzelo in se do delov izpovedbe te priče ni opredelilo. V nasprotju z listino v spisu in izpovedbo priče T. V. je protispisno ugotovilo, da naj bi se tožnik poškodoval v taekwondo borbi, čeprav tega ni potrdila niti priča J. B. niti izvedenec. Iz obrazložitve sodbe ni razbrati, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do ugotovitve, da se je tožnik poškodoval na tekmovanju v S., čeprav poškodba ni bila zabeležena, pa bi morala biti. Dokazne ocene ni mogoče preveriti. Za utemeljitev odločitve sodišče selektivno upošteva izpovedbo priče J. B., medtem ko glede izpovedb tožnika, prič T. V., D. B. in S. J., zaključi, da so neiskrene, nelogične, izkustveno nesprejemljive in da so vnaprej dogovorjene. Sodba podrobno obravnava okoliščine, ki niso pravno relevantne za obravnavani škodni dogodek, poleg tega pa niso tako hudo različne, kot jih opisuje sodišče. Sicer pa tiste okoliščine, ki sta jih tožnik in priča D. B. enako izpovedala, opredeljuje kot naučene, razhajanja, ki pa niti niso bistvena glede nastanka škodnega dogodka, pa opredeljuje kot neprepričljiva, kar ne predstavlja obrazložene dokazne ocene. Sodišče je odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, vendar to mnenje ne daje podlage za ugotovitev sodišča, da se je tožnik poškodoval v borbi na taekwondo-ju. Skopa ugotovitev izvedenca, da so takšne poškodbe pri taekwondo-ju „možne“, ne pomeni, da gre za verjetno izkazani dogodek za več kot 50 % oz. s stopnjo prepričljivosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik od tožene zavarovalnice zahteva plačilo nepremoženjske in premoženjske škode za telesne poškodbe v prometni nesreči 16. 5. 2009 v L., v kateri je bil udeležen kot sopotnik v osebnem vozilu. Nezgodo je povzročil tožnikov oče D. B. kot voznik osebnega vozila, ki je bilo takrat pri toženi stranki obvezno zavarovano proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam. Tožena stranka zavrača odškodninsko odgovornost s trditvijo, da ni z zadostno verjetnostjo izkazano, da je do škodnega dogodka prišlo v okoliščinah in na način, kot trdi tožnik, pa tudi sicer da ni izkazana vzročna zveza med telesnimi poškodbami tožnika in škodnim dogodkom. Podrejeno pa ugovarja tožbenemu zahtevku tudi po višini.

5. Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). Sodna praksa je doslej večkrat obravnavala in se izrekla glede vprašanja razporeditve trditvenega in dokaznega bremena v primeru, kadar je oškodovanec sopotnik v enem od v prometni nesreči udeleženih vozil, zavarovalnica pa ugovarja, da ni dolžna plačati škode zaradi prirejene (nameščene, fingirane) prometne nesreče(1). Po določbi 944. člena OZ je odgovornost zavarovalnice izključena v primeru, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Tako mora tožnik trditi in dokazati nastanek zavarovalnega primera (torej da je prišlo do prometne nesreče, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke, nastanek in obseg škode), medtem ko je trditveno in dokazno breme, da gre za „nameščeno“ prometno nesrečo, na strani tožene stranke. Tožena stranka je dvom o poškodbi tožnika v prometni nesreči 16. 5. 2009 podala že v odgovoru na tožbo, z utemeljitvijo, da udeleženca prometne nesreče nista poklicala policistov, tožnik pa je istega dne sodeloval kot član taekwondo reprezentance na tekmovanju, kjer je pogosta poškodba ravno tista, ki jo je utrpel (udarec v glavo, zlom nosu).

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik poškodb, ki izhajajo iz zdravniškega potrdila (zlom nosnih kosti, udarec v glavo in deformacija nosnega septuma), ni utrpel v prometni nesreči, pač pa na prvenstvu v taekwondo-ju. Po oceni sodišča tožnik ni dokazal, da je do prometne nesreče sploh prišlo, torej ni dokazal zavarovalnega primera. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje tak zaključek oprlo na izpoved priče J. B. ter na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, hkrati pa ugotovilo neskladja v izpovedbah tožnika in priče D. B., kar naj bi vse skupaj zadoščalo za zaključek, da 16. 5. 2009 prometne nesreče sploh ni bilo.

7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi dokazno breme o dokazovanju nameščenosti prometne nezgode v celoti prevalilo na tožnika, ko mu očita, da ni dokazal svojih trditev, da ni bil poškodovan na tekmi teakwondo-ja. Tudi sicer ima pritožba prav, ko graja dokazno oceno kot nesprejemljivo, torej v nasprotju z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ko nadalje očita sodišču protispisnost pri povzemanju izpovedbe priče J. B. ter posledično določena nasprotja v razlogih sodbe, kar predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Izpoved priče J. B., ki je sodeloval kot zdravnik na taekwondo tekmovanjih, prvostopenjsko sodišče v 17. točki obrazložitve najprej ustrezno povzame, med ostalim tudi ugotovi, da se priča ni natančno spomnil, v katerem kraju je tožnika leta 2009 pregledal, kar šteje za razumljivo, saj gre za časovno oddaljen dogodek, ki za pričo ni imel bistvenega pomena. Kljub temu pa v nadaljevanju sodišče takšno razmeroma nekonkretizirano izpovedbo priče napačno (protispisno) povzame v zaključek, da je priča kot zdravnik tožnika zaradi sporne poškodbe nosu pregledal na taekwondo tekmi na dan škodnega dogodka, to je dne 16. 5. 2009, da je torej tožnik tega dne na tekmi utrpel poškodbo nosu (20. točka obrazložitve). Vendar pregled zapisnika priče pokaže, da tega ni izpovedal ter da je bil tako glede kraja kot časa negotov, četudi se je spominjal, da je tožnika kot pacienta enkrat pogledal. Nadalje je treba pritrditi pritožbi, da tudi na podlagi zelo posplošenih ugotovitev o možnem nastanku poškodbe v mnenju izvedenca medicinske stroke sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da se je tožnik 16. 5. 2009 poškodoval na športnem tekmovanju in ne v prometni nesreči. 9. Obrazložitev sodbe sicer vsebuje na videz obširno oceno dokazov, a ta ni skladna z metodičnimi napotki, ki jih zakon daje v določbi 8. člena ZPP. Argumenti sodišča, ko presoja vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, morajo biti prepričljivi in življenjsko sprejemljivi (2). Konkretna obrazložitev odločitve prvostopenjskega sodišča je sprejeta v nasprotju s temi napotki. Glede izpovedi tožnika sodišče ugotavlja, da je do prihoda domov notranje skladna, kasneje pa ne, češ da naj se ne bi skladala z izpovedbo očeta D. B.. Pritožba ima prav, da je sodišče v primerjavi njunih izpovedb izpostavljalo in se sklicevalo na podrobnosti, ki niso odločilne, niti glede na časovno oddaljenost dogodka in izpovedb nerazumne, pri tem pa je po drugi strani njuni izpovedbi v tistem delu, v katerem sta se skladali, štelo ravno tako za neprepričljivi, češ da sta „naučeni“. Takšen kriterij ocenjevanja izpovedb ni logičen in ni razumen. Izpovedbo priče T. V. je sodišče prezrlo, češ da iz njene izpovedi izhaja naklonjenost in povezanost s tožnikom kot sotekmovalcem v taekwondo-ju, kar pa ne more biti zadosten argument za oceno neverodostojnosti njene izpovedi. Enako velja za izpoved priče S. J., drugega udeleženca prometne nezgode dne 16. 5. 2009, ki mu sodišče ne verjame, da se s tožnikom in pričo D. B. pred dogodkom niso poznali, češ da so vsi preveč skladno izpovedali, kako je prišlo do prometne nezgode. Dejstvo, da udeleženci prometne nezgode niso poklicali policistov, bi bil lahko indic za fingirano prometno nezgodo, vendar na drugi strani v dokazni oceni sodišče ne bi smelo trditev tožnika in obeh prič (voznikov) zavrniti kot neprepričljive zgolj zato, ker so skladno izpovedali, da policije niso poklicali, ker ni bilo škode oziroma je bila majhna. Takšna ocena verodostojnosti izpovedb prič je nesprejemljiva.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo kršitev ni moglo odpraviti samo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nato o zadevi ponovno odločiti na podlagi vestne, skrbne in argumentirane presoje vseh izvedenih dokazov, ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena na strani tožeče oziroma tožene stranke.

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Npr. odločbe VS RS II Ips 27/2012, II Ips 145/2011, II Ips 45/2011, II Ips 450/2010. Op. št. (2): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar Jana Zobca k 8. členu.