Jedro

Bistvena je ugotovitev sodišč, da sporna pot, na kateri je padla tožnica, ni javna površina, torej za njeno čiščenje ni zadolžena občina oziroma, po pogodbi z občino tožena stranka. Pri tej opredelitvi pa samo lastništvo zemljišča ni odločilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku že drugič zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.900.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožnici nastala ob padcu na poledeneli pešpoti v stanovanjski soseski v ... Tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč ni zavezana k čiščenju in posipanju sporne poti, temveč so za to dolžni poskrbeti stanovalci oziroma upravljalci oziroma krajevna skupnost. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njeni pritožbi. V reviziji navaja, da je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pri tem pa ni navedlo razlogov, zaradi katerih pritožbenih navedb ni sprejelo. Sodišče prve stopnje je le delno upoštevalo mnenje izvedenke urbanistične stroke in tako napačno ugotovilo, da je pešpot, na kateri je padla tožnica, v sklopu skupnega funkcionalnega zemljišča. Izvedenka je pojasnila, da je status zemljišča v stanovanjski soseski neurejen, dejansko pa pot služi za urgenco, požar in intervencijo ter za normalno rabo celotne soseske. Iz mnenja izvedenke tudi izhaja, da je lastnik zemljišča Mestna občina ... in da bo potrebno z lastnikom urediti status tega zemljišča. Normativi v času izdelave izvedenskega mnenja so bistveno drugačni in spremenjena je pravna ureditev statusa zemljišč po sprejetju Stanovanjskega zakona v letu 1991, na kar opozarja izvedenka. Sodišče tega odločilnega dejstva za določitev statusa zemljišča ni upoštevalo. V zemljiški knjigi je kot imetnik pravice uporabe vpisana Občina ..., kar izkazuje njeno lastninsko pravico. Glede tega sodišči prve in druge stopnje nista zavzeli stališča, zaradi česar sodb ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka se je svoje odškodninske odgovornosti zavedala in je tožeči stranki ponudila 500.000,00 SIT odškodnine, vendar je tožnica ni sprejela, ker je bila prenizka. Na te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji smiselno zatrjuje procesne kršitve iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z očitki, da višje sodišče ni podalo razlogov, zaradi katerih je pritožbene navedbe tožeče stranke zavrnilo. Sodba sodišča druge stopnje je obrazložena, v njej so povzete pritožbene navedbe, na katere je sodišče druge stopnje tudi odgovorilo. Glede na pavšalni očitek tožeče stranke revizijsko sodišče na to ne more natančneje odgovoriti. Kolikor pa tožeča stranka navedeno kršitev postopka povezuje z drugimi revizijskimi očitki, je nanje odgovorjeno v nadaljevanju.

Sodišči prve in druge stopnje sta za materialnopravno podlago pravilno uporabili določbe takrat veljavnega Zakona o varstvu okolja (Ur. list RS, št. 32/93 s spremembami, v nadaljevanju ZVO), po katerem je čiščenje javnih površin ter urejanje javnih poti določeno kot obvezna lokalna javna služba, njeno izvajanje pa je dolžna zagotoviti občina (prvi in drugi odstavek 26. člena ZVO). Glede na to je bistvena ugotovitev sodišč, da sporna pot, na kateri je padla tožnica, ni javna površina, torej za njeno čiščenje ni zadolžena občina oziroma, po pogodbi z občino, tožena stranka. Ker status zemljišča ni formalnopravno opredeljen, je sodišče do navedene ugotovitve prišlo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke, ki je pojasnila, kakšen bi bil pravni status zemljišča v skladu s Stanovanjskim zakonom (Ur. list RS, št. 18/91, s spremembami, v nadaljevanju SZ). Omenjeni zakon je namreč že veljal v času škodnega dogodka (decembra leta 1993) in je uvedel pojme funkcionalnega zemljišča in skupnega funkcionalnega zemljišča. Čeprav v soseski, kjer je padla tožnica, funkcionalno zemljišče še ni bilo odmerjeno, je izvedenka upoštevajoč dejansko stanje ugotovila, da je edina možnost opredelitve spornega zemljišča kot skupno funkcionalno zemljišče. Tudi po revizijskih navedbah pot dejansko služi za normalno rabo celotne soseske in tako ustreza kategoriji skupnih funkcionalnih zemljišč v skladu z 9. členom SZ. Ugotovitev, da je pešpot v sklopu skupnega funkcionalnega zemljišča, torej ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Temelji na dejanskem stanju v naravi, pri čemer pa njegova pravna opredelitev v zemljiški knjigi in katastru ne more biti odločilna, saj ni usklajena z veljavno zakonodajo. Ne glede na to pa opredelitev poti tudi po prej veljavni zakonodaji ne bi sodila med javne poti glede na Zakon o cestah (Ur. list SRS, št. 2/88), temveč je šlo za tako imenovano primarno pešpot. Skladno z navedenim tudi revizijski očitek, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali zemljiškoknjižnega stanja, ni utemeljen. Po revizijskih navedbah je v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe vpisana Občina ..., iz česar sledi, da je lastnik zemljišča Mestna občina ... kot naslednica Občine ... Moste . Vendar zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z uveljavljeno zakonodajo, kot tudi ni bilo usklajeno z zakonodajo v času škodnega dogodka (s SZ). Kljub temu pa je bilo treba zemljišče kategorizirati in odgovoriti na vprašanje, ali sodi med javne površine ali ne. Pri tej opredelitvi pa samo lastništvo zemljišča ni odločilno. Dejstvo, da je zemljišče v lasti Mestne občine ... namreč ne pomeni, da ga je zaradi tega mogoče uvrstiti med javne površine. Prav tako pa tudi ne, da je za njegovo čiščenje zadolžena tožena stranka. Navedeno je smiselno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je temu sledilo.

Revizijske navedbe glede novih normativov po sprejetju SZ niso obrazložene. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno uporabili materialno pravo, ki je veljalo v času škodnega dogodka, med drugim tudi SZ, ki je prinesel spremembe na področju statusa zemljišč in uvedel pojma funkcionalnih zemljišč in skupnih funkcionalnih zemljišč. Tako imenovani novi normativi so torej veljali že v času škodnega dogodka.

Navedba, da je tožena stranka že pred vložitvijo tožbe tožeči stranki ponudila plačilo 500.000,00 SIT odškodnine, sodi v dejansko stanje, ki se z revizijo ne more izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejstvo, da se pritožbeno sodišče do tega ni posebej opredeljevalo, pa tudi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, saj je tožeča stranka ta podatek prvič navedla šele v pritožbi, pravilne razloge za neupoštevnost te trditve pa vsebuje že sodba sodišča druge stopnje.

Revizija glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo. Uveljavljani razlogi namreč niso podani, kar velja tudi za razlog, na katerega revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.