Jedro

Drži vložnikovo stališče, da načelo enakega varstva pravic (22. člen URS) od sodišča zahteva, da v oceno utemeljenosti suma vključi tudi osumljenčev zagovor. Ugotavljanje utemeljenosti suma ni mehanicistično opravilo, saj mora sodišče na podlagi osumljenčevega zagovora in vsebine do tedaj zbranih dokazov oceniti, ali je podana več kot polovična verjetnost, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, to svojo oceno pa mora tudi razumno obrazložiti. Presoja utemeljenosti suma pa ne vključuje presoje verodostojnosti zagovora in spoznavne vrednosti izvedenih dokazov (vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi), saj je takšna dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku. Navedena atomistična in holistična dokazna ocena temelji na kvalitetnejši spoznavni metodi, ki zahteva predhodno izvedbo formalnih dokazov v okviru kontradiktornega dokaznega postopka in se torej kvalitativno razlikuje od presoje utemeljenosti suma v zgodnejših fazah kazenskega postopka, v katerih sodišče sklepa na podlagi neformalnih dokazov (dokaznih virov).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 37941/2023 z dne 31. 5. 2023 zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivih dejanj po tretjem odstavku 173. člena in po drugem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredila pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 37941/2023 z dne 7. 6. 2023 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

2. Osumljenčev zagovornik je zoper izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena ZKP ter kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor odpravi. Prvič podrejeno predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in vrne v novo odločanje, drugič podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke posredovalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do izjave kot elementa načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Preiskovalni sodnici in zunajobravnavnemu senata očita, da sta svoj sklep o obstoju utemeljenega suma oprla izključno na podatke, s katerimi je državni tožilec utemeljeval predlog za odreditev pripora, navedbe obrambe o nekoherentnosti oškodovankinih izjav pa sta zavrnila s posplošenim odgovorom, da sodišče v tej fazi postopka ne opravlja vsebinske presoje nasprotujočih si dokazov. Vložnik izpostavlja neskladja v oškodovankini izjavi, ki je glede dogodka, ki naj bi zgodil le dva dneva pred podajo ustne kazenske ovadbe, najprej izjavila, da je do posilstva prišlo v baraki, le dve uri pozneje pa, da je do dogodka prišlo v avtomobilu. Kot izkustveno neprepričljivo ocenjuje tudi oškodovankino izjavo, da jo je obdolženec v štirih letih posilil najmanj stokrat, čeprav oškodovanka o tem ni ničesar povedala niti leto dni mlajši sestri, s katero sta spali v isti sobi.

6. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je razvidno, da je sodišče sklep o obstoju utemeljenega suma oprlo zlasti na oškodovankino izjavo ob informativnem razgovoru in ob sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki je v obliki povzemanja predloga državnega tožilca podrobno povzeta tudi v razlogih izpodbijanega sklepa.1 Iz nje v vsebinskem smislu izhaja podroben opis vrste spolnih ravnanj, ki naj bi jih oškodovanka utrpela v obdobju štirih let, ko naj bi osumljenec oškodovanko ob domala vsaki priložnosti, ko sta bila sama, silil v spolne odnose ali jo otipaval po intimnih predelih, pri tem pa naj bi osumljenec za dosego svojih ciljev uporabljal tudi grožnje in silo. Sodišče je ob naslonitvi na navedbe državnega tožilca v razlogih sklepa navedlo tudi, da iz zapisnika o oškodovankini izjavi izhaja opažanje policistke o veliki pretresenosti oškodovanke, iz razgovora policistov z oškodovankinim prijateljem B. B. pa, da mu je oškodovanka preko socialnega omrežja že na začetku zaupala, da je bila spolno zlorabljena. To naj bi sicer pozneje zanikala, vendar mu je dan pred prijavo to ponovno zaupala, zato ji je svetoval, naj obvesti policijo.

7. Drži vložnikovo stališče, da načelo enakega varstva pravic (22. člen URS) od sodišča zahteva, da v oceno utemeljenosti suma vključi tudi osumljenčev zagovor. Ugotavljanje utemeljenosti suma ni mehanicistično opravilo, saj mora sodišče na podlagi osumljenčevega zagovora in vsebine do tedaj zbranih dokazov oceniti, ali je podana več kot polovična verjetnost, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, to svojo oceno pa mora tudi razumno obrazložiti. Presoja utemeljenosti suma pa ne vključuje presoje verodostojnosti zagovora in spoznavne vrednosti izvedenih dokazov (vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi), saj je takšna dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku.2 Navedena atomistična in holistična dokazna ocena temelji na kvalitetnejši spoznavni metodi, ki zahteva predhodno izvedbo formalnih dokazov v okviru kontradiktornega dokaznega postopka in se torej kvalitativno razlikuje od presoje utemeljenosti suma v zgodnejših fazah kazenskega postopka, v katerih sodišče sklepa na podlagi neformalnih dokazov (dokaznih virov).3

8. Obrazložitev, ki jo vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep, je razumna in v tej fazi postopka ustreza kriterijem presoje utemeljenosti suma kot temelja za odreditev pripora. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da je sodišče pri presoji utemeljenosti suma upoštevalo tudi osumljenčev zagovor,4 za katerega je očitno ocenilo, da v tej fazi postopka ni omajal utemeljenosti suma. Vložnik z navedbami o nekoherentnosti dela oškodovankine izjave5 in njeni izkustveni neprepričljivosti po vsebini meri na dokazno oceno oškodovankine izjave, ki pa je v tej fazi postopka preuranjena. Obenem vložnik z nadaljnjimi navedbami o izvotljenosti pravice do izjave in vztrajanju pri tem, da bi sodišče moralo opraviti vsebinsko presojo verodostojnosti zbranih dokazov, načenja vprašanje primernosti ureditve odločanja o priporu, ki pa ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Vložnik v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zunajobravnavnemu senatu neutemeljeno očita, da je pri presoji osumljenčeve ponovitvene nevarnosti izhajal iz obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine, kar naj bi z naštevanjem vrst in števila okoliščin razodevalo inkvizicijsko naravo odločanja. Pri navedeni presoji namreč ne gre za ugotavljanje dejstev po vnaprej določenih formalnih dokaznih pravilih (ta so bila značilna za t. i. inkvizitorni kazenski postopek), pač pa gre za opredelitev vsebinskih okoliščin, ki jih mora sodišče ugotavljati na podlagi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

10. Neutemeljena je tudi vložnikova navedba, da sodišče ni navedlo nobene konkretne okoliščine, ki bi kazala na osumljenčevo ponovitveno nevarnost, in da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ne more hkrati služiti kot podlaga za priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, so namreč že po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP predvidene kot tiste objektivne okoliščine, ki naj jih sodišče ugotavlja pri presoji ponovitvene nevarnosti, zato za presojo osumljenčeve ponovitvene nevarnosti predhodna (ne)kaznovanost ni odločilna.6 Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da vložnikovo sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi Ostendorf proti Nemčiji7 ni v relevantni zvezi s tu obravnavano zadevo, saj je šlo v citirani sodbi za odvzem prostosti z namenom preprečitve neposredno grozečega izgreda, ne pa za odločanje o ponovitveni nevarnosti v zvezi z domnevno že izvršenim kaznivim dejanjem.

11. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče obstoj osumljenčeve ponovitvene nevarnosti prepoznalo zlasti v okoliščinah teže dejanja in osumljenčeve domnevne vztrajnosti, saj naj bi oškodovanko spolno zlorabljal kar štiri leta (vse od njenega dvanajstega leta starosti) in to celo večkrat tedensko, pri čemer naj bi se posluževal sile in groženj, zaradi česar je sodišče presodilo, da nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom od odreditve pripora.8 S tem je smiselno odgovorilo tudi na vložnikovo navedbo, da bi se osumljenec lahko preselil k znancu.

12. Končno vložnik ne more uspeti niti s pavšalno trditvijo, da sodišče v zvezi z obstojem koluzijske nevarnosti zgolj špekulira o možnih variantah vplivanja na oškodovanko, ne navede pa nobene konkretne okoliščine, ki bi vodila k temu zaključku. Sodišče je obstoj nevarnosti, da bi osumljenec vplival bodisi na oškodovanko bodisi na njeno mamo, tako da bi se kot privilegirani priči odrekli pričanju ali da bi bilo njuno pričanje izkrivljeno, ugotovilo na podlagi posebnega razmerja med osumljencem in oškodovanko, ki je njegova pastorka, ter na podlagi oškodovankine izjave, iz katere izhaja, da se osumljenca močno boji in da naj bi ji v preteklosti že grozil, med drugim tudi s tem, da bo pobil vse domače, če komu pove za njegova dejanja.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

14. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Točke 2, 11 in 12 razlogov prvostopenjskega sklepa in točka 5 razlogov drugostopenjskega sklepa. 2 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 51613/2020 z dne 12. 11. 2020, XI Ips 3780/2016-170 z dne 10. 3. 2016, XI Ips 11586/2015-241 z dne 24. 4. 2015 in številne druge. 3 Prim. npr. G. Klun, 169. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem – 1. knjiga, Lexpera: GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1028. 4 Osumljenčev zagovor je (sicer skopo) povzet v 1. točki razlogov prvostopenjskega sklepa. 5 Iz vsebine očitka je razvidno, da se vložnikova navedba o protislovnosti oškodovankine izjave nanaša le na zadnjega iz vrste očitanih dogodkov. 6 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 48/2009 z dne 11. 6. 2009 in I Ips 50/2008 z dne 21. 2. 2008. 7 Sodba Ostendorf v. Germany, no. 15598/08 z dne 7. 3. 2013. 8 Točke 4, 13 in 15 prvostopenjskega sklepa in točka 6 drugostopenjskega sklepa.