Jedro

Sporni Pravilnik o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja ni nezakonit zato, ker ga nasprotni udeleženec pred sprejemom ni posredoval v mnenje sindikatu oziroma o njegovi vsebini pred sprejemom ni neposredno obvestil delavcev, saj ga uprava nasprotnega udeleženca sprejela isti dan, kot je prišlo do vpisa nasprotnega udeleženca v sodni register, nasprotni udeleženec pa na dan sprejema Pravilnika ni imel zaposlenih delavcev, pa tudi sindikat še ni bil registriran.

Delodajalec z opustitvijo svoje obveznosti posredovanja predloga splošnega akta v mnenje sindikatu (člen 8/1 ZDR) oziroma neposrednega obveščanja delavcev o vsebini splošnega akta iz člena 8/3 ZDR, nedvomno krši svoje zakonske obveznosti, vendar pa ta kršitev ne pomeni avtomatične nezakonitosti tako sprejetega splošnega akta (iz zakona ne izhaja, da bi bil akt iz tega razloga nezakonit, niti da bi bil delodajalec na mnenje sindikata vezan).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo primarni zahtevek predlagatelja za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev Pravilnika o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja z dne 3. 1. 2005 (Pravilnik – 2), ki ga je sprejela s sklepom Uprava A. d.d., ..., sedaj B.. Zavrnilo je tudi podredni predlog predlagatelja za ugotovitev, da so 3. člen, 4. člen, 6. člen, 9. člen, 10. člen, 11. člen, 12. člen – razen 1. odstavka, 13. člen, 14. člen, 15. člen, 17. člen, 20. člen, 21. člen, 22. člen, 23. člen, 24. člen Pravilnika o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja z dne 3. 1. 2005 nezakoniti in se v posledici razveljavijo. Zavrnilo je tudi predlog predlagatelja, da je dolžan nasprotni udeleženec predlagatelju in sospornikom povrniti stroške postopka, pri čemer bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom. S tem sklepom je naložilo predlagatelju, da je dolžan nasprotnemu udeležencu plačati stroške sodnega postopka v višini 5.103,74 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje predlagatelj in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku predlagatelja v celoti ugodi in odloči, da mu je dolžan nasprotni udeleženec povrniti stroške postopka. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, nasprotnemu udeležencu pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila in stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo trditev predlagatelja, da je bil sprejem Pravilnika o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja z dne 3. 1. 2005 (v nadaljevanju Pravilnik) tudi v nasprotju z določbo 42. člena Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, saj Uprava oziroma član uprave ni imel podlage za sprejem tega Pravilnika niti v zakonodaji niti v lastnih aktih in je deloval v nasprotju z akti, ki so veljali v družbi. Nasprotni udeleženec bi ta Pravilnik glede na določbi 8/3 ZDR in 8/4 ZDR v povezavi z 232. členom ZDR lahko sprejel le, če ne bi bilo organiziranega sindikata, pa še takrat le na zborih delavcev in le, če so pravice za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba. Ta Pravilnik je materialno pravo, sodišče bi bilo dolžno ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali gre za pomanjkanje predpostavk glede veljavnosti Pravilnika. Glede na nezakonit sprejem je ta Pravilnik ničen in to bi moralo sodišče ugotoviti z odločbo ter o tem odločiti kot o predhodnem vprašanju (VIII Ips 58/2005). Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec 3. 1. 2005 ni imel zaposlenih delavcev, saj se med dokaznimi listinami v spisu nahajajo kopije delovnih knjižic nekaterih delavcev, iz katerih izhaja, da so bili pri nasprotnem udeležencu zaposleni že 3. 1. 2005. Tudi v primeru, če pri nasprotnem udeležencu ne bi bilo ustanovljenega nobenega sindikata, bi moral nasprotni udeleženec pred sprejemom Pravilnika o njem neposredno obvestiti delavce (člen 8/4 ZDR). Sodišče prav tako ni izvedlo dokaza z poizvedbami na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije oziroma pri drugem organu o tem, koliko je bilo pri nasprotnem udeležencu na dan 3. 1. 2005 zaposlenih delavcev. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki 3. 1. 2005 ni bil organiziran sindikat. Sindikat OOS A. d.d. je bil veljavno organiziran v C. d.d.. Ta sindikat je s svojo dejavnostjo le nadaljeval po oddelitvi A. oziroma kasneje B., saj je s prenosom delavcev prišlo tudi do prenosa sindikalne dejavnosti. V skladu s členom 8 ZDR in členom 208 ZDR je bil to tudi reprezentativni sindikat, saj je imel imenovanega sindikalnega zaupnika oziroma predsednika. To je bila ga. A.A.. To pomeni, da bi moral nasprotni udeleženec Pravilnik posredovati v mnenje sindikatu OOS A. d.d.. Sindikat delavcev zavarovalnice C. d.d. skupaj s svojimi OOS je nesporno obstajal tudi 3. 1. 2005, saj je uprava udeleženca podpisovala z njim kolektivno pogodbo ter anekse. Kontinuiteta sindikata obstaja, saj se je sindikat s 1. 3. 2005 le preimenoval in upravi poslal seznam članov ter statut. Iz dopisa A.A. upravi z dne 15. 3. 2005 natančno izhaja, da sindikat nadaljuje svojo dejavnost v skladu z 209. členom ZDR, ki zagotavlja ohranitev položaja sindikalnim zaupnikom pri prevzemnem podjetju – nasprotnemu udeležencu. Nasprotni udeleženec je nesporno univerzalni pravni naslednik C d.d.. Oddelitev nasprotnega udeleženca ni bila zaključena 3. 1. 2005, temveč že bistveno prej, saj sam vpis v sodni register v tem primeru nima konstitutivnega učinka (poročilo uprave nasprotnega udeleženca z dne 5. 5. 2004). V primeru univerzalnega pravnega nasledstva preidejo vse pravice na pravne naslednike že po samem zakonu in sicer vstopi nova družba (nasprotni udeleženec), nastala z oddelitvijo, v trenutku registracije v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prenosna družba. S prenosom premoženja, dejavnosti in delavcev v posledici oddelitve je nasprotni udeleženec prenesel tudi sindikalno dejavnost skupaj s predsednico sindikata OOS in vsemi člani sindikata, ki so prešli na novo družbo. Glede na to ni bilo potrebno nikakršno ustanavljanje novih sindikatov pri nasprotnem udeležencu, saj je šlo dejansko in nesporno tudi za kontinuiteto sindikalnega delovanja, ob zagotovilu predsednici sindikata o nemotenem nadaljnjem delovanju sindikata pri nasprotnem udeležencu. V skladu s členom 8 in 208 ZDR je bil to tudi reprezentativni sindikat, saj je imel imenovanega sindikalnega zaupnika oziroma predsednika, zato bi moral biti sindikatu Pravilnik posredovan v mnenje. Stališče sodišča prve stopnje je tako tudi v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 328/2006 z dne 13. 2. 2007 ter Direktivo sveta ES št. 2001/23. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za predmetni spor bistveno, ali je predlagatelj reprezentativni sindikat, saj po mnenju prvostopenjskega sodišča lahko le reprezentativni sindikat uveljavlja skupinski interes v skladu z 2. odstavkom 47. člena ZDSS-1. Nesporno dejstvo je, da je bilo 12. 10. 2007 pri predlagatelju včlanjenih 37 delavcev nasprotnega udeleženca, v letu 2008 pa celo 48 članov, zato je v tem času predlagatelj imel status reprezentativnega sindikata pri nasprotnem udeležencu, saj je pokrival 15 % poklica, status reprezentativnosti pa je imel tudi v skladu z določbami 8. in 208. člena ZDR glede na to, da je imel imenovanega sindikalnega zaupnika. Sindikat postane pravna oseba, ko sprejme statut in je izdana odločba o hrambi statuta in preneha le na način in pod pogoji, kot ga določajo ustanovni akti in ZRSin. Glede na število članov predlagatelj izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZRSin v zvezi z 8. členom ZRSin. Predlagatelj meni, da sodišče ni razčistilo dejanskega stanja in da listin, ki so bile vložene v spis, ni pravilno dokazno ocenilo. Prav tako bi se moralo opredeliti do izpovedb prič in jih ovrednotiti ter izvesti vse ostale dokaze, ki bi pripomogli k popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Predlagatelj meni, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sprejeti zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Celotni podredni zahtevek je zavrnilo zgolj na podlagi izjav nekoga, ki je bil glavni pobudnik ter akter nezakonitosti, ki so se dogajale pri nasprotnem udeležencu, ostalih dokazov pa sploh ni ocenjevalo. Predlagatelj meni, da gre tudi za neskladje med izrekom sodbe ter obrazložitvijo, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu, s tem pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka tudi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v sklepu o stroških postopka, saj je to odločitev oprlo zgolj na določbe ZPP, čeprav bi lahko uporabilo tudi določbe ZDSS-1 in vse stroške postopka naložilo v plačilo nasprotnemu udeležencu.

Nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo predlagatelja zoper sodbo sodišča prve stopnje, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe predlagatelja in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

- K pritožbi zoper sodbo Neutemeljen je pritožbeni očitek predlagatelja o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Predlagatelj v pritožbi zatrjuje, da je podano neskladje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, ker naj bi bilo v razlogih o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pavšalnimi navedbami predlagatelja ugotavlja, da zatrjevanega neskladja med izrekom sodbe ter njeno obrazložitvijo ni, prav tako pa v razlogih o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu. S preostalimi pritožbenimi navedbami, s katerimi predlagatelj zatrjuje navedeno bistveno kršitev določb postopka, pa dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa je stvar presoje utemeljenosti pritožbenih navedb v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je v tem kolektivnem delovnem sporu zavrnilo tako primarni kot tudi podredni zahtevek predlagatelja, v katerem je zaradi zatrjevane nepravilnosti pri sprejemanju Pravilnika (A1, A5) predlagal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev celotnega Pravilnika oziroma v katerem je predlagal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev določenih posameznih členov Pravilnika, ker naj bi bili v neskladju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 60/98 in nadalj.), v enem primeru pa tudi z Zakonom o zavarovalništvu (ZZavar; Ur. l. RS, št. 13/2000 in nadalj.). Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je predlagatelj (kljub temu, da 3. 1. 2005, to je v času sprejemanja spornega Pravilnika, ni bil ustanovljen) izkazal tako procesno legitimacijo po členu 47/2 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), kot tudi aktivno legitimacijo za sodelovanje v tem kolektivnem delovnem sporu. Glede na zgornjo ugotovitev o legitimaciji predlagatelja, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, so nebistvene pritožbene navedbe predlagatelja, s katerimi zatrjuje obstoj tako procesne kot tudi aktivne legitimacije, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (člen 360/1 ZPP).

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sprejemanja spornega Pravilnika glede na člen 8 ZDR. Po stališču predlagatelja naj bi bil ta akt nezakonit zato, ker ga nasprotni udeleženec pred sprejemom ni posredoval v mnenje sindikatu (člen 8/1 ZDR), oziroma ker pred sprejemom o vsebini tega akta niso bili neposredno obveščeni delavci (člen 8/4 ZDR). Ob ugotovitvi, da v času, ko je bil ta akt sprejet (3. 1. 2005), pri nasprotnem udeležencu sindikat delavcev finančnih organizacij, sindikat zavarovalstva, osnovna organizacija A. ni obstajal, da nasprotni udeleženec spornega dne sploh še ni imel zaposlenih delavcev in da je že Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 416/2006 z dne 28. 3. 2007 zavzelo stališče, da upoštevanje mnenja sindikata ni bistveni pogoj za veljaven sprejem splošnega akta pri udeležencu, je v celoti zavrnilo primarni zahtevek predlagatelja. Svoje ugotovitve in zaključke je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na njih le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na tiste pritožbene navedbe predlagatelja, ki so odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek predlagatelja, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, da je bil Pravilnik nezakonit tudi zato, ker je bil sprejet v nasprotju z 42. členom Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (A12). V citirani določbi omenjenega pravilnika je navedeno med drugim tudi, da sprejema uprava v skladu s statutom in zakonom tudi pravilnike, ki določajo organizacijo dela po posameznih področjih dela ali glede na veljavne predpise. Razen tega je 51. člen statuta nasprotnega udeleženca (B3) dal upravi pooblastilo za izdajo splošnih in posamičnih aktov s področja delovnih razmerij, sistemizacije delovnih mest in vrednotenja na delovnih mestih. Ker že 8. člen ZDR opredeljuje, da sprejema delodajalec splošne akte, s katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti (člen 8/1 ZDR), v določenih primerih pa tudi splošne akte o pravicah, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo v kolektivnih pogodbah (člen 8/3 ZDR, člen 8/4 ZDR), je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča uprava nasprotnega udeleženca v konkretnem primeru pristojna za sprejem spornega Pravilnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je takšen zaključek sprejelo tudi sodišče prve stopnje, zato so nasprotne pritožbene navedbe predlagatelja, ki se nanašajo na neupoštevanje 42. člena Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, neutemeljene. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe predlagatelja, da je Pravilnik prav iz tega razloga ničen.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sporni Pravilnik ni nezakonit zato, ker ga nasprotni udeleženec pred sprejemom ni posredoval v mnenje sindikatu oziroma o njegovi vsebini pred sprejemom ni neposredno obvestil delavcev. Sporni Pravilnik je uprava nasprotnega udeleženca sprejela 3. 1. 2005, to je isti dan, kot je prišlo do vpisa nasprotnega udeleženca v sodni register oziroma do vpisa prenosa dela premoženja na nasprotnega udeleženca (izpovedba zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca, delni izpisek iz sodnega registra – A3). Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da nasprotni udeleženec na dan sprejema Pravilnika ni imel zaposlenih delavcev. Predlagatelj je sicer dokazoval, da so bili določeni delavci pri nasprotnem udeležencu zaposleni že 3. 1. 2005, kar naj bi izhajalo iz fotokopije delovnih knjižic za tri delavce (A45) in e-maila A.A. z dne 22. 12. 2004 (A46), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi preostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da 3. 1. 2005 pri nasprotnem udeležencu dejansko še ni bilo zaposlenih delavcev. Na podlagi e-maila A.A. z dne 22. 12. 2004 (A46) ni mogoče zaključiti, da so delavci od svojega prejšnjega delodajalca dejansko prešli k nasprotnemu udeležencu že 3. 1. 2005. Ker iz izpovedb zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca ter prič B.B. in A.A. izhaja, da v januarju 2005 delavci sploh še niso vedeli, ali bodo ostali pri prejšnjem delodajalcu ali pa bodo prešli k nasprotnemu udeležencu (pogodbe o zaposlitvi so delavci podpisovali v januarju za nazaj – izpovedba B.B., oziroma v februarju 2005 – izpovedba A.A.), niti na podlagi fotokopije delovnih knjižic (A45) ni mogoče zaključiti, da je imel nasprotni udeleženec dne 3. 1. 2005 dejansko zaposlene delavce, katere bi lahko neposredno obvestil o vsebini Pravilnika (člen 8/4 ZDR v zvezi s členom 8/3 ZDR). Ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni opravilo poizvedb na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ali pri drugem organu o številu zaposlenih delavcev pri nasprotnem udeležencu na dan 3. 1. 2005. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (delavci so šele ob koncu januarja 2005 oziroma v februarju 2005 izvedeli, kateri od njih bo svoje delo nadaljeval pri nasprotnem udeležencu, čeprav se je sicer formalno delovno razmerje teh delavcev pri nasprotnem udeležencu pričelo s 3. 1. 2005) tudi poizvedbe pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije oziroma pri drugih organih, ki vodijo evidence o delovnih razmerjih delavcev pri delodajalcih, ne bi vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja glede dejanske zaposlitve delavcev pri nasprotnem udeležencu na dan 3. 1. 2005. V kolikor pa predlagatelj s pritožbenim ugovorom o neizvedbi dokaza z opravo poizvedb o zaposlenih delavcev pri nasprotnem udeležencu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 213/1 ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede uveljavljanja te kršitve prekludiran (člen 286.b/1 ZPP), saj ni izkazal, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je bil osnutek Pravilnika posredovan vsem vodjem, ki so imeli nalogo, da ga prediskutirajo z delavci (izpovedba B.B.) in da je bil ta Pravilnik predstavljen delavcem v novembru 2004, ko so bili še zaposleni pri prejšnjem delodajalcu (izpovedba A.A.).

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je Pravilnik nezakonit zato, ker ga uprava nasprotnega udeleženca pred sprejemom ni posredovala v mnenje sindikatu, je potrebno ugotoviti, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je predsednica OOS A. d.d. šele z dopisom z dne 15. 3. 2005 (A14) upravo nasprotnega udeleženca obvestila, da skladno z 209. členom ZDR člani tega sindikata nadaljujejo s svojo dejavnost, da so se s 1. 3. 2005 na UE ... registrirali kot sindikat, pri čemer so bili v tem dopisu tudi poimensko navedeni predstavniki sindikata. V času sprejemanja spornega Pravilnika sindikat OOS A. d.d. torej še ni bil registriran. Iz obvestila o vpisu v Poslovni register Slovenije (A18), do katerega je prišlo 4. 3. 2005 in tudi iz dopisa sindikata upravi nasprotnega udeleženca (A14) izhaja, da se je sindikat registriral na upravni enoti 1. 3. 2005, torej po sprejemu Pravilnika, ustanovni zapisnik navedenega sindikata pa je datiran na dan 22. 2. 2005 (A18). Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na zgoraj ugotovljeno, da je bil osnutek Pravilnika predstavljen delavcem pri prejšnjem delodajalcu (torej tudi delavcem, ki so kasneje prešli k nasprotnemu udeležencu), pritožbeno sodišče zaključuje, da Pravilnik ni nezakonit zato, ker pred sprejemom ni bil posredovan v mnenje omenjenemu sindikatu. Poleg tega iz izpovedb zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca in priče B.B. izhaja, da nasprotni udeleženec v času sprejemanja Pravilnika ni bil seznanjen s tem, da bi pri njem obstajal sindikat (kot je bilo ugotovljeno, je bil o tem nasprotni udeleženec seznanjen šele po več kot dveh mesecih).

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer delodajalec z opustitvijo svoje obveznosti posredovanja predloga splošnega akta v mnenje sindikatu (člen 8/1 ZDR) oziroma neposrednega obveščanja delavcev o vsebini splošnega akta iz člena 8/3 ZDR, nedvomno krši svoje zakonske obveznosti, vendar pa ta kršitev po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni avtomatične nezakonitosti tako sprejetega splošnega akta (iz zakona ne izhaja, da bi bil akt iz tega razloga nezakonit, niti da bi bil delodajalec na mnenje sindikata vezan).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni zahtevek predlagatelja za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev celotnega spornega Pravilnika.

Z ozirom na to, da je pritožba predlagatelja v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku praktično neobrazložena, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 350/2 ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je iz obrazložitve tega dela izpodbijane sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje skladnosti posameznih členov Pravilnika z zakonom in panožno kolektivno pogodbo ni presojalo le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca, temveč je presojalo tudi vsebinsko skladnost posameznih členov Pravilnika z zakonom oziroma panožno kolektivno pogodbo, upoštevaje provizijski način obračunavanja plač zavarovalnim zastopnikom. To pa pomeni, da ni utemeljen pritožbeni očitek predlagatelja, da je sodišče prve stopnje o podrednem zahtevku odločilo le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi v zvezi z odločitvijo o podrednem zahtevku predlagatelja ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa je glede navedenega pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobeden od členov Pravilnika, ki jih je v postopku izpostavil predlagatelj, ni v neskladju niti z zakonom niti s panožno kolektivno pogodbo. Te svoje ugotovitve je obširno in podrobno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno izhajalo iz dejstva, da je lahko (tudi z ozirom na določbe panožne kolektivne pogodbe) sistem obračunavanja plač in dodatkov zavarovalnih zastopnikov določen na provizijski način, kar ni v nasprotju s splošnimi določbami o plačah, ki jih vsebuje ZDR oziroma ki jih opredeljuje tudi panožna kolektivna pogodba. Dopustnost takšnega načina obračunavanja in določanja plač (pa tudi npr. povračilo stroškov prevoza) ne predstavlja neskladnosti z veljavno zakonodajo ob pogoju, da je delavcem zagotovljen minimum pravic, ki iz te zakonodaje oziroma kolektivnih pogodb izhajajo (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 258/2005, VIII Ips 530/2008, VIII Ips 64/2009, …). V dokaznem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da delavcem sporni Pravilnik ne bi zagotavljal minimum pravic, ki jih opredeljuje zakon oziroma kolektivna pogodba.

Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbo predlagatelja zavrniti kot neutemeljeno tako glede odločitve sodišča prve stopnje o primarnem zahtevku kot tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku in potrditi izpodbijano sodbo, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

- K pritožbi zoper sklep Glede na to, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh strank tega kolektivnega delovnega spora odločilo s posebnim sklepom, zoper katerega se pritožuje predlagatelj, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi utemeljenost te pritožbe. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške obeh pravdnih strank odmerilo skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, prav tako pa je pri odmeri in priznanju pravdnih stroškov upoštevalo določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ki je bila v veljavi v času vložitve predloga. V zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških predlagatelj neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi določb ZDSS-1 odločiti, da bi moral vse stroške postopka nositi nasprotni udeleženec. Takšne določbe namreč ZDSS-1 ne vsebuje. Sodišče prve stopnje torej ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je o pravdnih stroških obeh pravdnih strank odločilo na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP.

Ker v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo predlagatelja zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca ni pripomogel k rešitvi tega kolektivnega delovnega spora, nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.