Jedro

Presoja, kdaj gre za graje vredno ravnanje oziroma diskriminacijo je objektivna, tj. kaj po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje. Zato ne zadošča, kako je takšno ravnanje subjektivno doumel tožnik, kar izpostavlja v pritožbi s tem, ko navaja, da je komandirjevo izjavo razumel, da je pomen sindikalnega zaupnika z njegovim nastopom izničen.

Prav tako je za presojo trpinčenja oziroma diskriminacije tožnika nebistveno, kakšen je bil odnos komandirja A.A. do svojih (ostalih) podrejenih. Presoja se namreč nanaša le na posameznega delavca, tj. tistega, ki v konkretnem sporu zatrjuje, da je takšno ravnanje usmerjeno zoper njega oziroma da je deležen neenake obravnave.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik je dolžan stranskima intervenientoma v roku 15 dni povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 615,98 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke št. ... z dne 27. 5. 2022 o zahtevi tožnika za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 28. 9. 2022 ter za plačilo odškodnine iz naslova diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, in sicer za premoženjsko škodo v znesku 3.670,20 EUR in za nepremoženjsko škodo v znesku 20.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da plača toženki 1.757,34 EUR, stranskima intervenientoma pa 2.957,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Trdi, da je sodišče prve stopnje posamezne dogodke, na podlagi katerih utemeljuje, da je bil žrtev trpinčenja in diskriminacije, obravnavalo ločeno, kar je napačno, saj gre za povezane zadeve, pri tem tudi ni upoštevalo njegove funkcije sindikalnega zaupnika. Izpostavlja izjavo komandirja A.A., s katero mu je kot sindikalnemu zaupniku dal jasno vedeti, da ne bo dopuščal vmešavanja v njegovo delo. Dodaja, da ni bilo upoštevano pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1). Zatrjuje, da je komandirjevo poniževanje in vpitje nanj posledica tega, da je kot sindikalni zaupnik opozarjal na odnos komandirja do podrejenih. Nasprotuje zaključku, da tridnevna odreditev dela z radarjem v času stavke ne predstavlja diskriminacije, saj nima zakonske podlage. Vztraja, da samo zanj v patrulji ni veljal ugodnejši dogovor o štirih prostih dneh, pri čemer ni bilo nobenega utemeljenega razloga za to - kadrovska problematika je bila ves čas enaka. Trdi, da diskriminacijo predstavlja tudi njegov delovni čas, ki je bil po vrnitvi z bolniškega staleža določen od 10. do 18. ure. Glede začasne premestitve na PP B. meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo Kolektivno pogodbo za policiste, ker bi moral komandir za njegovo premestitev predhodno pridobiti soglasje sindikata, saj je opravljal funkcijo sindikalnega zaupnika. Glede sindikalnega denarja nasprotuje zaključku, da nobena od prič ni potrdila, da naj bi bile govorice sprožene s strani vodstva PP C.. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij med Policijo in Policijskim sindikatom Slovenije, zato je njegova ocena dela v letu 2019 nepravilna. Meni, da ni običajno, da se za vodjo patrulje njemu kot starejšemu policistu postavi policist z manj izkušnjami; zanj je bil to izraz nezaupanja in manjvrednosti. Vztraja, da mu je bil sklep o pričetku disciplinskega postopka vročen v nasprotju z ZPP. Meni, da disciplinska obravnava v času bolniškega staleža predstavlja diskriminacijo. Trdi, da je bil disciplinski postopek zoper njega diskriminatoren, saj zoper druge, ki so spali na delovnem mestu, ni bil sprožen, poleg tega so očitki nebistveni. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedb o njegovem zdravstvenem stanju kot posledici trpinčenja. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka in stranska intervenienta na strani toženke so podali odgovora na pritožbo, s katerima prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Stranska intervenienta priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba ni obremenjena z v pritožbi večkrat očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba namreč vsebuje obrazložene, jasne in med seboj skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o kumulativni presoji vseh očitanih ravnanj, saj jih je obširno obrazložilo v točkah 84 do 87 obrazložitve sodbe. Prav tako ne drži, da so razlogi izpodbijane sodbe glede disciplinskega postopka nerazumljivi in v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje tudi o tem podalo jasne in skladne razloge. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje te kršitve, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zdravstvenih težav tožnika, saj, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, gre za dejstva, do katerih se sodišču prve stopnje (ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženke oziroma trpinčenja in diskriminacije) ni bilo treba opredeliti. Poleg tega pritožba nepravilno uveljavlja 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v več primerih s tem, ko dejansko nasprotuje dokazni oceni, s katero se ne strinja. Navedeno pa ne pomeni, da razlogov sodbe ni, da so ti nejasni ali s seboj v nasprotju. Tako pritožba neutemeljeno nasprotuje izpovedim komandirja A.A., katerim je sodišče prve stopnje sledilo. Povsem neutemeljeno uveljavlja to postopkovno kršitev tudi z navajanjem, da tridnevno delo ne predstavlja nujne naloge v času stavke ter da je bila premestitev nezakonita, saj s tem dejansko uveljavlja kršitev materialnega prava. Prav tako nepravilno s sklicevanjem na to kršitev dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega delovnega urnika, do izpovedi priče D.D. v zvezi z očitki glede sindikalnega denarja, ocene dela za leto 2019, postavitve mlajšega policista za vodjo patrulje ter glede spanja zaposlenih na PP, kar pa je, kot bo razvidno iz nadaljevanja, prav tako neutemeljeno.

6.Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana zgolj, kadar sodišče prve stopnje v obrazložitev sodbe prenese napačno vsebino izvedenega dokaza. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedi tožnika ter prič D.D., E.E., F.F. in G.G.. Ta kršitev pa ni podana, kadar sodišče prve stopnje v sodbi sicer pravilno navede vsebino izvedenih dokazov, a na podlagi teh nato nepravilno ugotovi dejansko stanje, kar dejansko sodišču prve stopnje očita pritožba.

7.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu višji policist - starejši policist, na Policijski postaji C. (v nadaljevanju PP C.). Od leta 2014 dalje je na tej policijski postaji opravljal tudi funkcijo sindikalnega zaupnika enega od policijskih sindikatov. Tožnik je uveljavljal, da je po 1. 12. 2015 začel doživljati trpinčenje na delovnem mestu in diskriminatorno obravnavo zaradi opravljanja funkcije sindikalnega zaupnika s strani A.A., ki je bil komandir PP C. od 1. 12. 2015 do odhoda 31. 12. 2022, in E.E., ki je bil pomočnik komandirja PP C. od 1. 9. 2017 do 30. 3. 2020. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je pravilno že po temelju zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine.

8.V skladu s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je trpinčenje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri presoji, ali je podano trpinčenje delavca, sodišče ne sme presojati le vsakega posameznega ravnanja posebej, ampak jih mora presojati tudi skupaj, kot celoto z vidika njihove sistematičnosti ter ponavljajoče se narave, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Presojalo je ravnanja tako posamično kot tudi celovito, torej vsa ravnanja skupaj, ter pravilno ugotovilo, da ne ustrezajo standardu trpinčenja niti diskriminatorni obravnavi (6. člen ZDR-1).

9.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da izjava komandirja A.A. ob nastopu svoje funkcije, ko je tožniku kot sindikalnemu zaupniku rekel, da policijsko postajo vodi on, predstavlja trpinčenje ali diskriminacijo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sama izjava ne predstavlja ne graje vrednega ravnanja ne diskriminacije, saj je bil komandir za vodenje postaje dejansko pristojen. Pri tem je presoja, kdaj gre za graje vredno ravnanje oziroma diskriminacijo, objektivna, tj. kaj po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje. Zato ne zadošča, kako je takšno ravnanje subjektivno doumel tožnik, kar izpostavlja v pritožbi s tem, ko navaja, da je komandirjevo izjavo razumel, da je pomen sindikalnega zaupnika z njegovim nastopom izničen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo tožnikove navedbe, da naj bi komandir A.A. tožnika trpinčil oziroma diskriminiral zaradi njegove funkcije sindikalnega zaupnika, zato ne drži pritožbena navedba, da je izjavo presojalo izven konteksta. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ravnanja ne predstavljajo ne trpinčenja ne diskriminacije, so nebistvene pritožbene navedbe o vzroku zatrjevanega trpinčenja oziroma diskriminacije, ki naj bi bil v tožnikovi funkciji sindikalnega zaupnika, ker je posredoval pritožbe sodelavcev nad obnašanjem komandirja.

10.Prav tako je za presojo trpinčenja oziroma diskriminacije tožnika nebistveno, kakšen je bil odnos komandirja A.A. do svojih (ostalih) podrejenih. Presoja se namreč nanaša le na posameznega delavca, tj. tistega, ki v konkretnem sporu zatrjuje, da je takšno ravnanje usmerjeno zoper njega oziroma da je deležen neenake obravnave, kar je sodišče prve stopnje pri presoji ravnanj komandirja A.A. in pomočnika E.E. do tožnika tudi storilo.

11.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da dogodek z dne 11. 4. 2016, ko je prišlo do nesoglasja med komandirjem A.A. in tožnikom glede vodenja prekrškovnega postopka, predstavlja diskriminacijo oziroma trpinčenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v zvezi z očitkom o vpitju in neprimernih komentarjih komandirja šlo le za enkraten dogodek (dne 11. 4. 2016). To izhaja že iz tožnikovih navedb. Pritožbene navedbe, da iz izpovedi prič D.D., G.G. in H.H. izhaja, da je imel komandir A.A. do tožnika neprimeren odnos, pa so tudi sicer nekonkretizirane. Naveden dogodek zato ne predstavlja trpinčenja, saj ne gre za sistematično in kontinuirano ravnanje. Občasni konflikti in prepiri, burna izmenjava mnenj in stališč, tudi občasna izmenjava ostrih besed, pa tudi še ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu.

12.Ne drži pritožbena navedba, da je do nesoglasja prišlo zaradi tožnikove funkcije sindikalnega zaupnika, saj je bil vzrok nesoglasja v tem, da tožnik ni ukrepal v prekrškovnem postopku. Sicer drži pritožbena navedba, da v primeru diskriminacije za obstoj protipravnosti ravnanja ni treba dalj časa trajajoče ravnanje (kot to velja za trpinčenje), temveč lahko zadošča tudi že enkraten dogodek, vendar pri tem ravnanju sploh ni šlo za diskriminacijo, saj tožnik ni bil manj ugodno obravnavan zaradi osebne okoliščine. Glede na to, da je toženka dokazala, da ni šlo za diskriminacijo, so prav tako neutemeljeni očitki o neupoštevanju pravil o dokaznem bremenu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1).

13.Prav tako je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da ravnanje komandirja A.A., ko je tožniku v času stavke odredil tri dnevno delo z radarjem, predstavlja trpinčenje ali diskriminacijo. Sodišče prve stopnje je pri presoji ravnanja pravilno izhajalo iz 76. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol), ki določa naloge, ki jih morajo policisti opravljati v času stavke ter med drugim tudi določa, da med te spada tudi nadzor in urejanje prometa na javnih cestah. Pritožbeno sodišče soglaša, da glede na široko zakonsko opredelitev med nadzor prometa spada tudi merjenje hitrosti, kar pomeni, da komandir A.A., s tem, ko je tožniku odredil tridnevno merjenje z radarjem, ni ravnal protipravno, še zlasti zato ne, ker je do tega prišlo zgolj enkrat tekom dalj časa (eno leto) trajajoče stavke. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na izpoved priče D.D.. Razlaga prava je pridržana sodišču, zato ni bistveno stališče priče D.D., da merjenje hitrosti ne spada med naloge, ki jih je delavec dolžan opravljati v času stavke. Tudi sicer je njegovo stališče nekonkretizirano, saj ni pojasnil, na kateri konkretni podlagi takšno stališče temelji. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil zgolj tožnik usposobljen za delo z radarjem. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je bil dolgo časa samo on usposobljen, šele kasneje so se usposobili še drugi. Smiselno enako je izpovedal komandir A.A.. Glede na to, da je bil v tem času zgolj tožnik usposobljen za merjenje z radarjem, navedeno ravnanje tudi zato ne more predstavljati trpinčenja ali diskriminacije; prav tako pa sodišče prve stopnje ni kršilo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu, saj je toženka dokazala, da ni ravnala nezakonito.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da diskriminacijo ali trpinčenje predstavlja razporejanje tožnikovega delovnega časa, češ da naj bi vsi, razen tožnika, v patrulji imeli ugodnejšo razporejen delovni čas, in sicer dve 12 urni dnevni izmeni, dve nočni in nato štiri dni prosto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to ne drži. Iz izpovedi prič komandirja A.A., D.D., E.E., H.H., I.I., F.F. in G.G. je zaključilo, da dogovor o ugodnejši razporeditvi delovnega časa, ki je veljal na PP C., zaradi 24 urne pokritosti s patruljo in vrste objektivnih okoliščin (med drugim tudi kadrovske problematike) ni bil dosledno upoštevan. Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da je priča D.D. izpovedal, da bi bilo nenavadno, da zaposleni v patrulji ne bi bil deležen ugodnejše razporeditve delovnega časa pol leta, kar pa ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o nedoslednem upoštevanju dogovora. Iz izpovedi priče D.D. tudi sicer izhaja, da so bile izjeme od dogovora, ki ga je bilo zaradi vrste okoliščin težko upoštevati, in da je bilo razporejanje delovnega časa zaposlenih v patrulji težavno. Glede na to, da je toženka z izpovedmi prič dokazala, da dogovor ni bil dosledno upoštevan, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi to lahko storila le s predložitvijo urnikov ostalih zaposlenih v patrulji. Dokazna sredstva v pravdnem postopku so namreč enakovredna oziroma ne veljajo nobena dokazna pravila, ki bi narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenih dejstev. Pritožba tudi sicer selektivno izpostavlja posamezne dele izpovedi prič D.D., H.H., E.E., F.F. in G.G. ter sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotne dokazne zaključke. Iz nobene od izpovedi prič namreč ne izhaja, da je zgolj za tožnika veljala drugačna razporeditev delovnega časa. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da tej tožnikovi navedbi toženka ni konkretizirano nasprotovala. V odgovoru na tožbo je podala konkretizirane navedbe o delovnem času, iz katerih izhaja njeno smiselno nasprotovanje tozadevnim trditvam. Ni odločilno, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do tožnikovega delovnega urnika, iz katerega naj bi izhajalo, da je odstopal od ugodnejše razporeditve delovnega časa, saj je bistveno, da dogovor ni bil dosledno upoštevan pri vseh zaposlenih v patrulji. Nerelevantno je pritožbeno navajanje, da naj bi do tožnikove drugačne razporeditve delovnega časa prišlo šele s prihodom komandirja A.A. na PP C.. Tako kadrovska situacija kot tudi razporeditev delovnega časa pred prihodom komandirja A.A. namreč nista predmet presoje v konkretnem sporu, saj se ta nanaša le na čas, ko sta bila komandir A.A. in pomočnik E.E. na PP C., zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se do teh navedb ni opredelilo. Tudi očitek, da je bil tožnik ob vrnitvi z bolniškega staleža diskriminiran zaradi razporeditve delovnega časa, ki je bil določen od 10. do 18. ure, ni utemeljen. Komandir A.A. je za takšno razporeditev navedel objektivne razloge (delavki, ki sta imeli krajši delovni čas), pri čemer je tožnik sam izpovedal, da je imel le del (1/3) takšnih izmen. Ob upoštevanju narave dela v policiji in drugih ugotovljenih okoliščin pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni šlo za diskriminacijo ali trpinčenje.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da začasna premestitev tožnika na PP B. ne predstavlja diskriminacije ali trpinčenja. Glede na to, da je sindikat k premestitvi podal negativno mnenje, pritožba zmotno navaja, da sindikat ni bi obveščen o nameravani tožnikovi premestitvi, saj če s sklepom ne bi bil seznanjen, nanj ne bi mogel podati negativnega mnenja. Tožnikova seznanitev s premestitvijo in njegovo soglasje k premestitvi pa tudi ni odločilno, saj se uslužbenca policije lahko začasno premesti tudi brez njegovega soglasja (67. člen ZODPol). Glede na to, da je direktor PU J. odredil, da se zaradi kadrovske problematike na PP B. za čas od 1. 10. 2016 do 30. 11. 2016 (2 meseca) izvede začasna premestitev štirih policistov, med drugim enega iz PP C., ter da so bili policisti tja premeščeni z odločbo PU J., pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da sam predlog komandirja A.A., ne pa tudi končna odločitev, da se tja začasno premesti tožnik, ne predstavlja neenake obravnave ali trpinčenja, še zlasti zato ne, ker do začasne premestitve zaradi podanega negativnega mnenja sindikata sploh nikoli ni prišlo.

Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da nobena priča ni potrdila tožnikovih navedb, da sta komandir A.A. in pomočnik E.E. tožniku očitala netransparentno delo s sindikalnim denarjem, ker da naj bi želela doseči njegov odstop s funkcije sindikalnega zaupnika, kar naj bi predstavljalo trpinčenje ali diskriminacijo. Iz izpovedi prič K.K. in L.L., ki sta bili zaposleni v administraciji, namreč izhaja, da so se vprašanja glede sindikalnega denarja porodila v sindikalni skupini, ko se je organizirala novoletna večerja in se je naredil izpis iz sindikalnega računa, pri čemer je prav L.L. ugotovila odlive na sindikalnem računu, zaradi česar se je razčiščevalo stanje glede sindikalnega denarja ter nato ugotovilo, da je prišlo do šuma v komunikaciji. Iz izpovedi priče D.D., na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, sicer res izhaja, da je omenil tudi E.E., vendar iz njegove izpovedi hkrati izhaja, da gre le za njegovo subjektivno mnenje in ugibanje, zato pritožba s sklicevanjem na subjektivno mnenje ene od prič ne more izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da nobena priča ni potrdila teh tožnikovih navedb.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnikova ocena dela v letu 2019 v nasprotju s Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij med Policijo in Policijskim sindikatom, kar naj bi predstavljalo diskriminacijo ali trpinčenje. Kljub temu, da v odškodninskem sporu zaradi trpinčenja in diskriminacije ni dopusten sodni preizkus zakonitosti ocene dela, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje pri razlagi drugega odstavka 12. člena Pogodbe,2 da ta velja le za primere, ko sindikalni zaupnik zaradi večjega obsega ur za sindikalno dejavnost delo na svojem delovnem mestu opravlja manj kot šest mesecev letno, ne pa tudi, ko je sindikalni zaupnik odsoten z dela zaradi bolezni, kot to s pritožbo vztraja tožnik, ki je leta 2019 opravil le tri ure sindikalnega dela. Glede na to, da je za razlago prava pristojno sodišče, je neupoštevno pritožbeno navajanje izpovedi priče D.D., da sindikalni zaupnik v času opravljanja svoje funkcije ne sme biti ocenjen z oceno manj kot zelo dobro.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je komandir A.A. s tem, ko je za vodjo patrulje postavljal mlajše policiste od tožnika, le-tega trpinčil oziroma diskriminiral. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je komandir A.A. za vodjo patrulje lahko postavljal kogarkoli, tudi mlajšega policista, ob upoštevanju strokovnih kompetenc. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje enostransko sledilo izpovedi komandirja A.A. in ni upoštevalo tudi izpovedi drugih prič. Do ugotovitve je namreč prišlo na podlagi skladnih izpovedi tako prič A.A. kot tudi D.D. in F.F., ki je bil postavljen za vodjo patrulje. Ne drži, da je sodišče prve stopnje izpoved priče D.D. povzelo selektivno, pač pa pritožba selektivno navaja dele njegove izpovedi. Iz izpovedi izhaja, da se je vodjo patrulje določalo glede na strokovne kompetence. Glede na to, da je imel tožnik težave z reševanjem pisnih izdelkov, neupoštevanjem navodil in rokov (kot izhaja tudi iz izpovedi priče D.D.), ni mogoč zaključek, da ga nadrejeni ni postavil za vodjo patrulje z namenom šikaniranja.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da naj bi bilo vročanje sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in vabila na ustno obravnavo nezakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zavrnil pisanje. Navedeno izhaja tako iz tožnikove izpovedi kot tudi iz vročilnice z dne 27. 5. 2019 in uradnega zaznamka. Vročiti sta mu ga poskusila M.M., predsednik disciplinske komisije, in komandir A.A., kar je glede na izpoved M.M. običajna praksa. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta ravnala skladno s 144. členom ZPP, ki v primeru odklonitve prevzema pošiljke določa, da se pisanje pusti v predalčniku, ne pa obvestilo, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Da je bilo pisanje odklonjeno in sta ga zato pustila v predalčniku, je M.M. zabeležil na vročilnici in uradnem zaznamku. Zato ne drži pritožbeno navajanje, da ni zabeleženo, da je bila pošiljka odklonjena ter dan, ura in razlog odklonitve.

Pritožba neutemeljeno navaja, da dejstvo, da je bila ustna obravnava v disciplinskem postopku razpisana v času, ko je bil tožnik v bolniškem staležu, predstavlja diskriminacijo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bolniški stalež sam po sebi še ne pomeni, da ne bi mogla biti razpisana ustna obravnava v disciplinskem postopku (kar je skladno z ustaljeno sodno prakso za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Bolniški stalež sam po sebi namreč ni okoliščina, ki bi tožniku onemogočala, da se udeleži zagovora. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožnik imel možnost svoj zagovor podati tudi pisno, lahko bi se zagovarjal po pooblaščencu ali predstavniku sindikata. Če pa se tožnik zaradi zdravstvenega stanja ne bi mogel udeležiti ustne obravnave, pa bi moral to dokazati, pri čemer pa tekom postopka tega niti ni zatrjeval.

Prav tako ne drži, da zapisnik o ustni obravnavi v disciplinskem postopku tožniku ni bil izročen oziroma da ga tožnik ni podpisal. Iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je zapisnik podpisan s strani tožnika. Prav tako ne drži, da se tožnik ni odpovedal pravici do pritožbe. V pritožbi, ki jo je vložil v disciplinskem postopku, je namreč priznal, da se je odpovedal pravici do pritožbe (ni pa se strinjal z navedbo, da je kršitev priznal). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik kršitev glede pisanja treh zadev priznal, saj tako iz zapisnika kot njegove izpovedi izhaja, da odrejenih nalog kritičnega dne ni opravil.

Pritožbeni očitek, da disciplinski postopek predstavlja trpinčenje ali diskriminacijo, tako ni utemeljen. Glede navedb, da je bil tožnik neenako obravnavan, češ da je bil postopek voden samo zoper njega, zoper ostale, ki se jim je očitalo podobne kršitve, pa ne, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se v tožnikovem primeru disciplinski postopek ni vodil zgolj zaradi spanja na delovnem stolu v pisarni dežurnega policista, temveč tudi zaradi tega, ker je opustil z delovnim nalogom odrejeno pisanje treh zadev iz pisne odredbe, zato tožnik že iz tega razloga ni bil drugače obravnavan. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da očitane kršitve ne upravičujejo disciplinskega postopka. Odločitev disciplinskega postopka je bila sicer res kasneje razveljavljena zaradi procesnih razlogov, postopek pa kasneje ustavljen zaradi zastaranja. Vendar pa je tožnik sam priznal, da odrejenih nalog ni naredil in da ga je E.E. zalotil v dežurni sobi, kjer je počival na stolu, ne da bi karkoli delal. Zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da je bil disciplinski postopek neutemeljen in je predstavljal diskriminacijo ali trpinčenje. Ker ima delodajalec pravico, da v primeru suma na kršitev delovnih obveznosti zoper delavca sprožiti disciplinski postopek (tudi zaradi očitanih lažjih disciplinskih kršitev), pritožba neutemeljeno navaja, da je šlo za nebistvene kršitve, češ da naj bi zaradi tega bil že sam postopek diskriminatoren.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o tožnikovem zdravstvenem stanju kot posledici trpinčenja, saj se to nanaša na tožnikove navedbe o škodi. Do teh navedb se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti, saj protipravno ravnanje kot obligatorna predpostavka odškodninske odgovornosti ni bilo podano.

Na podlagi presoje vseh posameznih očitanih ravnanj in vseh ravnanj skupaj je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil trpinčen in neenako obravnavan, pravilen. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, stranskima intervenientoma pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stranskima intervenientoma skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, povišano za 10 % za zastopanje dveh strank in še za 2 % za materialne stroške ter 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 615,98 EUR, ki jih je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni. Za priznanje stroška posveta s stranko in seznanitev stranke z vlogo stroški niso priznani, ker so ti zajeti v že priznanih stroških sestave odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Prim. VSRS sklep VIII Ips 85/2019.

2Pritožba pomanjkljivo navaja citat določbe brez ''… glede na izrabo ur za sindikalno dejavnost …''. Iz jezikovne razlage tako izhaja, da se izraba ur nanaša na sindikalno dejavnost, v skladu z namensko razlago pa je cilj zaščita sindikalne funkcije (ne pa vseh odsotnosti).