Jedro

Tožnica bi ob uporabi določb ZPIZ-1 skupaj z dodano dobo izpolnila pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica namreč ima 14 let in 9 mesecev dodane dobe, ko je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in bi se ji po določbi 405. člena ZPIZ-1 v letu 2013 lahko upoštevala ta doba kot dodana doba v celoti in bi tako imela z 38 leti in 9 meseci izpolnjen pogoj po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, to je 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe.

V kolikor se upošteva ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013, je tožnica upravičena samo do dodane dobe do konca leta 2012, ki se upošteva v trajanju 11 mesecev za dejanskih 12 mesecev prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da bi imela konec leta 2012 skupno 37 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, s čimer pa ne dosega potrebnih 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpade možnost pridobitve dodane dobe po ZPIZ-1 po 31. 12. 2012, torej v trajanju, ki je enako dejanskemu trajanju obdobja, ki se lahko upošteva kot dodana doba. ZPIZ-2 posebnih izjem glede dodane dobe ni predvidel, saj nima več določb v zvezi z dodano dobo. V kolikor bi tožnica do začetka veljavnosti ZPIZ-2, torej do 31. 12. 2012, izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, bi se zanjo uporabljal predpis, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-2, glede na to, da je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začela pred uveljavitvijo ZPIZ-2, kakor to določa prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 5. 2013 in št. ... z dne 18. 1. 2013 ter da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 2013 dalje in se ji povrnejo stroški zavarovanj v višini 42,79 EUR.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni pravilno upoštevalo 390. člen ZPIZ-2, iz katerega izhaja, da se morajo v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljati predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-2, torej določbe ZPIZ-1. Pritožnica nadalje navaja, da je glede na informativna izračuna utemeljeno pričakovala, da ji bo od 1. 1. 2013 pripadala pravica do starostne pokojnine in če so pri toženki po uveljavitvi ZPIZ-2 vedeli, da tožnici ta pravica ne gre, bi jo morali na to opozoriti skladno s 7. členom ZUP in je tako ravnanje toženke sporno tudi z etičnega vidika, ki seveda ni predmet tega spora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 20. 5. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 18. 1. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavarovanke zavrne. Toženka je v postopku ugotovila, da zavarovanka ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi skrbe in vzgoje enega otroka oziroma z upoštevanjem dodane dobe za čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje ne izpolnjuje pogojev za upokojitev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012. Spor v predmetni zadevi se nanaša na uporabo prvega odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), ki določa, da se morajo v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljati predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-2, torej določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnica meni, da se ta določba uporablja tako, da se za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine uporabljajo določbe ZPIZ-1 tudi po 1. 1. 2013, ko je že začel veljati ZPIZ-2 in je tako potrebno tudi za leto 2013 upoštevati določila o dodani dobi iz 405. člena ZPIZ-1. Tožnica bi ob uporabi izključno določb ZPIZ-1 skupaj z dodano dobo izpolnila pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj bi se s 1. 1. 2013 lahko upoštevala ta doba, kot dodana doba v celoti. Tožnica namreč ima 14 let in 9 mesecev dodane dobe, ko je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in bi se ji po določbi 405. člena ZPIZ-1 v letu 2013 lahko upoštevala ta doba kot dodana doba v celoti in bi tako imela z 38 leti in 9 meseci izpolnjen pogoj po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, to je 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe (ni spora, da ima tožnica po tej določbi izpolnjen starostni pogoj pridobitev pokojnine).

V kolikor pa se upošteva ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013, pa je tožnica upravičena samo do dodane dobe do konca leta 2012, ki se upošteva v trajanju 11 mesecev za dejanskih 12 mesecev prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da bi imela konec leta 2012 skupno 37 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, s čimer pa ne dosega potrebnih 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede uporabe prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpade možnost pridobitve dodane dobe po ZPIZ-1 po 31. 12. 2012 torej v trajanju, ki je enak dejanskemu trajanju obdobja, ki se lahko upošteva kot dodana doba. ZPIZ-2 posebnih izjem glede dodane dobe ni predvidel, saj nima več določb v zvezi z dodano dobo. V kolikor bi tožnica do začetka veljavnosti ZPIZ-2, torej do 31. 12. 2012 izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, bi se zanjo uporabljal predpis, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-2 glede na to, da je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začela pred uveljavitvijo ZPIZ-2, kakor to določa prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2. V zvezi z očitki tožnice, da ji je toženec dvakrat napravil napačni informativni izračun je sodišče prve stopnje tožnici pravilno pojasnilo, da ob izdaji informativnih izračunov ZPIZ-2 še ni bil objavljen, zato je bil izračun toženca na dan izdaje informativnega izračuna pravilen, ker se je dodana doba tožnice v letu 2013 upoštevala v ZPIZ-1. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.