Jedro

Namen izvedbe dokaza s pričo je pridobitev podatkov o dejstvih, ki se dokazujejo, torej o konkretnem dejanskem stanju. Zato ta dokaz ni potreben v primeru, da ni izkazan že pravni temelj vtoževane obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I Ig 694/95 z dne 14.2.1995, razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP/77. Pritožnica vztraja, da je pravni temelj vtoževanega zahtevka v celoti podan. Sklicuje se na odlok o neprometnih znakih v naseljih Občine Radovljica (Ur.l. RS št. 39/93 in na navodilo izvršnega sveta Občine Radovljica z dne 5.10.1993). Prvostopno sodišče pa tudi ni zaslišalo predlagane priče J. Ž., ki bi lahko podrobno pojasnil okoliščine primera. Tožena stranka namreč sedaj izdane račune plačuje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, še zlasti ne očitane kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Prvostopno sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo pravilno materialnopravne določbe.

Prvostopno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da tožeča stranka za vtoževano terjatev po računu, ki predstavlja uporabo ene reklamne table in dveh reklamnih stebrov v skupnem znesku 122.850,00 SIT ni izkazala pravnega temelja. Odlok o neprometnih znakih v naseljih Občine Radovljica, na katerega se tožeča stranka sklicuje, namreč določbe, ki bi toženo stranko zavezovala za takšno plačilo tožeči stranki, nima. V 2. odstavku 9. člena Odloka je zgolj navedeno, da krajevne skupnosti sklepajo posebne pogodbe z lastniki neprometnih znakov in o posebnih stroških v zvezi s tem. Ta določba torej neposredno ne zavezuje toženo stranko k plačilu vtoževane terjatve. Tudi iz preostalih določb Odloka takšna obveznost tožene stranke ne izhaja. V preostalem delu namreč Odlok določa zgolj pogoje za pridobitev dovoljenja za postavitev neprometnega znaka, obvezno vsebino takšnega znaka in denarne kazni za primer kršitve odloka.

Tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da bi s toženo stranko glede uporabe neprometnih znakov v skladu z Odlokom sklenila posebno pogodbo.

Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da ima dopis Občine Radovljica tožeči stranki z dne 5.10.1993 naravo navodila in obvestila krajevnim skupnostim, ne more pa ustvarjati obligacije navzven, to je do tožene stranke. Vsebina tega obvestila bi bila odločilna le v primeru, če bi obe stranki posebno pogodbo sklenili.

Neutemeljena je tudi navedba tožeče stranke v pritožbi, da bi moralo prvostopno sodišče zaslišati pričo J. Ž., ki bi lahko podrobno pojasnil tedanje in sedanje okoliščine primera. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju prvostopnega sodišča, da zaslišanje te priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve v navedeni zadevi.

Namen izvedbe dokaza s pričo je po 2. odstavku 235. člena ZPP pridobitev podatkov o dejstvih, ki se dokazujejo, torej o konkretnem dejanskem stanju. V navedeni zadevi pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja pravnega temelja za vtoževani zahtevek in je zato že iz tega razloga njun zahtevek zavrnilo. Prav tako tudi ni odločilen podatek, ki ga navaja tožeča stranka v pritožbi, da ji tožena stranka sedaj te obveznosti plačuje.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. členom ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).