Jedro

Toženec naj bi izročil tožnici denar v gotovini, kar terja strožjo presojo prepričljivosti njegovih trditev o virih zatrjevanega posojila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je hipotekarna posojilna pogodba, sklenjena dne 18.4.2007 v obliki notarskega zapisa notarja AA, opr. št. SV-212/07, med tožnico M. H. kot posojilojemalko in zastaviteljico ter tožencem M. S. kot posojilodajalcem, nična.

2. Ugotovi se, da je zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa notarja AA, opr. št. SV-212/07, izvršena s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki, Dn. št. 000, neveljavna, ter se Okrajnemu sodišču na Vrhniki odredi izbris navedene zaznambe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov.

3. Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.820,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 3.639,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev ničnosti hipotekarne posojilne pogodbe in izbris vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 1.059,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prvo sodišče napačno ocenilo zbrane dokaze in nekritično verjelo tožencu, da je tožnici posodil 120.000,00 EUR. V resnici tožnica od toženca ni prejela tega zneska. Notar AA ni vedel, ali je denar bil izročen ali ne, poleg tega pa premoženje toženca ni bilo takšno, da bi bil sploh sposoben posoditi ta denar. V tistem času je imel le 230,74 EUR mesečne pokojnine in le 53.000,00 SIT na bančnih računih. Pričevanje njegove takratne partnerice, da naj bi mu ona dala denar, je neverodostojno, saj ima interes na izidu pravde. Tožnica je prepričljivo izpovedala, zakaj je podpisala potrdilo o prejemu denarja in zakaj je sklenila navidezno hipotekarno posojilno pogodbo, pri čemer je izpovedovala enako v vseh postopkih. Tudi zaslišane priče v preiskavi so izražale dvom in nejevero, da bi toženec dejansko posodil tožnici tak znesek. V kazenskem postopku je toženec celo trdil, da je denar dobil ob prodaji nepremičnin v Kamniku, kar se je izkazalo za neresnično, zato je kasneje začel zatrjevati, da mu je denar dala izvenzakonska partnerka. Toženec je izrabil lahkovernost tožnice, ki mu je zaupala o svojih težavah glede parcel na Z., on pa ji je ponudil rešitev z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist v znesku najmanj 90.000,00 EUR, kolikor so po cenitvi sodne cenilke vredne nepremičnine tožnice. Sodišče je nekritično ocenilo predlagane dokaze s strani tožnice in v nasprotju z izvedenimi dokazi verjelo tožencu.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče je oprlo svojo ugotovitev, da hipotekarna posojilna pogodba ni bila navidezna in da je tožnica od toženca prejela posojilo v gotovini v znesku 120.000,00 EUR, predvsem na notarski zapis hipotekarne posojilne pogodbe, potrdilo o prejemu denarja in uradni zaznamek o razgovoru z notarjem AA. Pritožba utemeljeno (smiselno) opozarja, da je prvo sodišče sprejelo napačno dokazno oceno o toženčevem premoženjskem stanju in o virih zatrjevanega posojila tožnici. Toženec naj bi izročil tožnici denar v gotovini, kar terja strožjo presojo prepričljivosti njegovih trditev o virih zatrjevanega posojila. Toženec je trdil, da je zbral „posojenih“ 120.000,00 EUR iz naslednjih virov: 54.248,04 EUR (prej 13.000.000,00 SIT) iz naslova izplačila kupnine s strani K. Š., 2.503,76 EUR (prej 600.000,00 SIT) od dolžnika D. J., 24.261,33 EUR (prej 5.813.984,24 SIT) od dolžnice S. Š. (toženčeve bivše izvenzakonske partnerke) in 40.000,00 EUR kot posojilo I. H. (sedanje toženčeve izvenzakonske partnerke).

6. Tožnica utemeljeno opozarja, da je toženec zaslišan kot obdolženec v zadevi I Kpd 296/2008 dne 5.3.2008 izpovedoval bistveno drugače. Iz zapisnika o zaslišanju (priloga A 18) izhaja, da je toženec kot vire zatrjevanega posojila tožnici navajal 13.000.000,00 SIT (54.248,04 EUR) iz naslova kupnine (očitno prejete od K. Š.), 7.000.000,00 SIT (29.210,48 EUR) iz naslova odškodnine od bivše partnerke (očitno S. Š.) in preostala sredstva (kar naj bi znašalo 36.541,48 EUR, glede na menjalni tečaj SIT za EUR) iz naslova prihodkov na črno od prometa z nepremičninami, s katerimi naj bi se „dosti veliko in uspešno ukvarjal“. V navedeni preiskovalni zadevi torej toženec ni omenjal denarja, ki ga je izterjal od D. J., glede S. Š. je zatrjeval, da je od nje dobil oziroma iz tega naslova zagotovil drug znesek kot delni vir domnevnega posojila (7.000.000,00 SIT oziroma 29.210,48 EUR), ki se razlikuje od v pravdi zatrjevanega zneska iz tega naslova (5.813.984,24 SIT oziroma 24.261,33 EUR), za razliko pa je izpovedal, da izvira iz poslov z nepremičninami. Posojila I. H., ki naj bi predstavljalo to razliko do 120.000,00 EUR oziroma znesek 40.000,00 EUR sploh ni navajal, v pravdi pa vira denarja iz poslov z nepremičninami ne zatrjuje več.

7. Zaključek prvega sodišča, da toženec ni spreminjal svojih navedb o virih zatrjevanega posojila glede na vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju (priloga A 18), je torej zmoten. Že ta neskladja v toženčevi „finančni konstrukciji“ zatrjevanega posojila so tako velika, da odrekajo verodostojnost potrdila o prejemu posojila 120.000,00 EUR (priloga B 2), saj toženec ni izkazal, da bi tedaj res razpolagal s 120.000,00 EUR. Takšno presojo utrjujejo še posamezna ugotovljena in poleg njih tudi nekatera nesporna dejstva. Toženec je v tistem času, ko naj bi posodil denar tožnici, bil invalidsko upokojen. Njegova pokojnina je znašala le dobrih 370,00 EUR, kar mu je lahko glede na splošno znana dejstva o višini življenjskih stroškov zadoščalo zgolj za kritje osnovnih oziroma nujnih življenjskih potreb, pri čemer toženec ni zatrjeval, da bi razpolagal še s kakršnimkoli drugim premoženjem, ki bi mu prinašalo dohodke. Toženec naj bi posodil denar tožnici (praktično vsa svoja denarna sredstva, poleg tega pa naj bi si kar tretjino zneska posojila še sposodil pri svoji partnerki), ki je bila za toženca takorekoč neznanka, saj sta se spoznala le nekaj dni pred 12.4.2007, ko naj bi bilo posojilo dano. Razen tega naj bi bilo to posojilo dano brezobrestno (ob tako velikem znesku in glede na prej navedene okoliščine je to povsem neverjetno, pa čeprav naj bi bil rok vračila zelo kratek) ter brez vsakršnega zavarovanja. Zmotna je presoja prvega sodišča, da naj bi potrdilo o prejemu denarja (priloga B 2) predstavljalo zavarovanje posojila, saj je to potrdilo lahko le (neverodostojna) dokazna listina, ne pa sredstvo zavarovanja posojila. Toženec ni trdil, da bi posebej preverjal vrednost nepremičnin tožnice na Z. (ali mu lahko hipoteka na njih nudi zadostno zavarovanje zatrjevanega posojila – po cenitvi v izvršilnem postopku je bila vrednost teh nepremičnin le 90.000,00 EUR, očitno manjša vrednost nepremičnin od zneska zatrjevanega posojila pa tožencu kot nekdanjemu nepremičninskemu agentu ni mogla ostati neznana, saj si je nepremičnine v naravi ogledal že 2.4.2007) pred 12.4.2007 in pred 18.4.2007, ko je bila sklenjena hipotekarna posojilna pogodba, kar vodi do zaključka, da to vprašanje (ustreznost zavarovanja) sploh ni bilo aktualno (in da je bila hipotekarna posojilna pogodba res navidezna). Po neprerekani trditvi tožnice slednja ni imela denarja niti za plačilo notarskih storitev in ostalih stroškov v zvezi z vknjižbo zastavne pravice v zemljiški knjigi ob sklenitvi hipotekarne posojilne pogodbe (ki glede na visok znesek zatrjevanega posojila še zdaleč niso bili majhni izdatki, z ozirom na ustrezne določbe notarske tarife in ZST) in ji je zato dal potreben denar za njihovo plačilo toženec. Če bi tožnica res prejela zatrjevano posojilo šest dni prej, ne bi bilo nobenega razumnega razloga za to, da bi ji toženec kot posojilodajalec dal denar za plačilo teh izdatkov, saj bi jih zlahka plačala sama (to je bila po 8. točki hipotekarne posojilne pogodbe tudi njena obveznost).

8. Glede na življenjske izkušnje in osnovna pravila logičnega sklepanja je v takšnih okoliščinah toženčeva trditev o denarnem posojilu tožnici popolnoma neverjetna. Toženec je bil pred invalidsko upokojitvijo tudi policist, ukvarjal se je z nepremičninskimi posli, zato tudi z ozirom na njegove osebne lastnosti in z vidika ravnanja povprečno skrbnega posameznika v lastnih premoženjskih zadevah ne vzdrži resne presoje njegovo zatrjevanje, da je v prej povzetih okoliščinah dal tožnici zatrjevano posojilo. Na prej omenjeni zaključek kaže tudi neprerekano dejstvo, da tožnica glede na svoje premoženjsko stanje sploh ne bi mogla pridobiti bančnega kredita v višini zneska zatrjevanega posojila (ker očitno ni bila kreditno sposobna). Toženec je namreč trdil, da naj bi tožnica od njega dobila zatrjevano posojilo kot premostitveno, do ureditve bančnega kredita, vendar pa te (posplošene) trditve (zakaj naj bi tožnica želela pridobiti bančni kredit) ni dokazal (ob tožničinem zanikanju, da bi tedaj iskala kredit, ker za to ni imela nobenega razloga).

9. V tej luči se pokaže, da je prvo sodišče pripisalo prevelik pomen posameznim dokaznim listinam (hipotekarna posojilna pogodba, priloga B 2 in priloga B 3) in da je tožničino prikazovanje poteka dogodkov prepričljivo. Tožnica je imela z zakoncema J. odprt sodni spor in je zato bila v negotovosti glede njegovega izida in usode svojih nepremičnin na Z. (spor se je tudi v ponovljenem sojenju na prvi stopnji končal v prid zakoncema J., o pritožbi tožnice pa v času obravnavanih dogodkov še ni bilo odločeno). Tožnica je trdila, da je iskala rešitve o sporu z J., da je preko J. Č. v aprilu 2007 spoznala toženca, ki ji je obljubil pomoč pri „rešitvi“ njenih nepremičnin (z navidezno hipotekarno posojilno pogodbo, prodajo tožničinih nepremičnin v izvršilnem postopku in izročitvijo denarja iz poplačila „posojila“ tožnici) in da je zato podpisala sporne listine (hipotekarno posojilno pogodbo in potrdilo o prejemu posojila) ter izjavila (notarju AA), da je prejela posojilo. Glede na prej obrazloženo neverjetnost toženčeve zgodbe je tožničino pojasnilo, kaj se je v resnici dogajalo, življenjsko povsem sprejemljivo, ne glede na nepremišljenost in naivnost takšnega njenega ravnanja.

10. Tožničini verziji dogodkov govori v prid tudi okoliščina, da je M. Č. v kazenski zadevi zoper toženca (priloga A 20) med drugim izpovedala, da ji je sin J. Č. govoril, da bo toženec pomagal tožnici izseliti ljudi, ki živijo v njeni hiši na Z. (zato je zmotna presoja prvega sodišča, da je M. Č. svojo izpoved naslonila na to, kar ji je povedala tožnica in da ji J. Č. ni ničesar povedal o tem, kar trdi tožnica) in da je J. Č. odprl sef v banki 12.4.2007, prav na dan tožničinega podpisa potrdila o prejemu posojila. Tožnica je odprtje sefa pojasnila s tem, da naj bi bilo v njem shranjeno potrdilo toženca, da mu tožnica v resnici ničesar ne dolguje iz naslova posojila, toženec pa ni vedel pojasniti, zakaj je J. Č. odprl sef (prav na dan zatrjevanega posojila), pri čemer je za odprtje sefa vedel. Ker je bil J. Č. zasvojen z drogo, brez dohodkov in zaposlitve ter je živel na materin račun (izpoved M. Č. – priloga A 20), je prepričljiva tožničina trditev, da je (edini) razlog odprtja sefa prav v hrambi toženčevega potrdila, da mu tožnica v resnici ničesar ne dolguje (ne glede na še tako nespametno ravnanje tožnice, po katerem ni zahtevala izvoda te izjave toženca). V prid obstoju tega toženčevega potrdila, ki naj bi bil (bi moral biti) shranjen v sefu in nasploh tožničini verziji resničnega dogajanja govori tudi izpoved M. D. v preiskavi (priloga A 19), da je bil prisoten na sestanku pravdnih strank v lokalu v I., da mu je tožnica tedaj rekla, da bodo nekaj zapisali za sef, da ji bo toženec nekaj pomagal v zvezi z Z., da je tožnica omenila, da toženec ne sme vedeti, da je tedaj s kom prišla na sestanek, da sta pravdni stranki za svojo mizo „premetavali ene papirje“, da je tožnica (po sestanku) rekla, da bo šlo „tisto kar sta podpisala, v sef“ in da se spomni, da je tožnico vprašal, če ima kopijo tistega, kar sta (s tožencem) napisala, da mu je rekla, da nima ter da ji je nato odvrnil, da „to ni v redu“. Če toženec tedaj res ne bi podpisal tega potrdila (katerega je očitno zadržal), ni videti nobenega razloga, zakaj bi med tožnico in M. D. tekel pogovor s takšno vsebino.

11. Toženčevo plačilo letalske vozovnice za let na Kubo 11.4.2007 v znesku 614,98 EUR nima nobenega pomena za dokazovanje obstoja posojila, kvečjemu nasprotno (da je toženec lahko razpolagal z denarjem prav zato, ker ga v resnici ni posodil tožnici). Tudi toženčev „vstop“ v sef 11.4.2007 ne potrjuje zatrjevanega posojila; glede na že navedene okoliščine prej potrjuje, da je toženec podrobno načrtoval, kako bi z navideznim posojilom prišel do tožničinega premoženja (zaradi, „prepričljivosti“ njegove zgodbe, kot da je res šel po denar v sef in ga naslednji dan posodil tožnici).

12. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je prvo sodišče, kot je to že pojasnjeno, posamezne listine zmotno presodilo, posameznih listin ni presodilo, iz ugotovljenih dejstev pa je nepravilno sklepalo na obstoj posameznih dejstev, na katera je (tudi) oprlo svojo sodbo. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedene razloge o odločilnih dejstvih ugotavlja, da je tožnica uspela dokazati neresničnost vsebine potrdila o prejemu posojila (da ga ni prejela) in s tem v zvezi neresničnost izjave, dane notarju AA (o prejemu posojila) ter da je hipotekarna posojilna pogodba navidezna in zato nična (prvi odstavek 50. člena OZ). Zato je utemeljena tudi tožničina izbrisna tožba (243. člen ZZK-1). Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka (druga, tretja in četrta alineja 358. člena ZPP).

13. Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.820,00 EUR, poleg tega pa tudi stroške pritožbenih postopkov v znesku 3.639,68 EUR (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z ZOdvT, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnikov tožnice na list. št. 107, 135 in 164. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zamudne obresti.