Jedro

Toženke ne bremeni objektivna odgovornost, zaradi izliva vode oziroma počenja cevi v njenem stanovanju. Cev, ki povezuje zidni ventil in izplakovalni kotliček stranišča, ni nevarna stvar. Če v določenih okoliščinah (tudi po spletu okoliščin) postane nevarna in povzroči (tudi večjo škodo), to ne spremeni narave njene (subjektivne) odgovornosti. To dejstvo zahteva le presojo predpostavk odškodninske odgovornosti za nastop teh okoliščin. Če je povprečna nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, je podlaga odškodninske odgovornosti še vedno krivdna. Okoliščina, da škoda izvira iz sfere toženke, zadošča za opredelitev protipravnega ravnanja: kot tako je treba opredeliti ravnanje, katerega objektivna posledica je nastanek škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem (obsodilnem in stroškovnem) delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 6.802,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2007 naprej ter pravdne stroške v višini 2.136,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). V presežku (za zakonske zamudne obresti od 6.802,23 EUR od 3. 2. 2007 do 7. 5. 2007 ter za znesek 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2007 naprej) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka).

Zoper obsodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih ter pritožbenih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pravilna je odločitev, da toženki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti in da cev, ki spaja zidni ventil in splakovalni kotliček stranišča, ni nevarna stvar. Zmotna pa je pravna kvalifikacija, da je cev postala nevarna, ko je počila. Gre za akcidentalno – izredno – okoliščino, ko stvar, ki ni nevarna, postane nevarna zgolj zaradi izjemnega nepredvidljivega dogodka. V takih primerih po stališčih sodne prakse (odločba VS RS II Ips 175/2003) ne gre za objektivno odgovornost. Ta je namenjena dogodkom, kjer škoda nastane zaradi delovanja nevarne stvari. Taka je stvar, pri katere uporabi prihaja do nesreče kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil in kjer je možnost nastanka škode v naprej vključena v uporabo stvari. Povečana nevarnost sicer nenevarne stvari je vedno posledica nedopustnega ravnanja – krivde. Če stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja ali nepravilnega dela, ne gre za objektivno, temveč za krivdno odgovornost. Ker te na strani toženke ni, je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Primerljivo je stališče v odločbi Ustavnega sodišča RS Up 307/2002. Podredno navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje o ekskulpaciji objektivne odgovornosti, soprispevku tožnikov k nastanku in višini škode ter o višini škode. Kljub podanim dokaznim predlogom so ostali razlogi za počenje cevi neugotovljeni. Ugotovil bi jih predlagani izvedenec strojne oziroma vodovodne stroke, kar je arbitrarno in neutemeljeno zavrnjeno. Napačna je dokazna ocena o ravnanju tretjih (upravnika in policije). Škoda v apartmaju je dvodelna: primarna (nastala takoj po izlitju) in sekundarna (zaradi ukrepanja tretjih in neizvajanja ukrepov za preprečitev nadaljnje škode). Za slednjo toženka ne odgovarja. Zanjo so izključno krivi upravnik ali policija in tožnika sama, ker upravniku nista pisno posredovala podatkov o naslovu. Dejansko stanje o iskanju tožnikov na dan škodnega dogodka je ostalo nepojasnjeno. Ni dokazne ocene o vlogi upravnika z dne 9. 6. 2010. Neutemeljeno sta zavrnjena dokazna predloga za zaslišanje B. T. in pridobitev policijskega zapisnika. Prekluzije ni, ker je bilo naknadno predlaganje teh dokazov opravičeno. Napačna je dokazna ocena, da tožnika nista soodgovorna za škodo, ki je nastala v apartmaju v obdobju od 6. 2. 2007 do 25. 4. 2007. Storila nista ničesar, čeprav bi morala namestiti napravo za izsuševanje vlage, odstraniti predmete iz tekstila in pohištvo ter zagotoviti zračenje. Nasprotne ugotovitve sodišča so napačne, zmotno je ocenjeno izvedeniško mnenje izvedenca M. in njegova izpovedba. Iz previdnosti pritožnica ugovarja še višini ugotovljene škode. Priznana ji je v celoti v vrednosti nove opreme in za sanacijo celotnega apartmaja po sistemu totalne škode. Slediti bi bilo treba sodni praksi – dosoditi odškodnino v višini za nakup enake stvari in vrednosti, kot je bila poškodovana (vrednost stvari, zmanjšana za amortizacije in rešene dele).

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika vtožujeta odškodnino za škodo, ki sta jo utrpela kot lastnika (počitniškega) apartmaja v večstanovanjski stavbi na Bledu dne 3. 2. 2007, ko je v toženkinem apartmaju, ki leži v nadstropju nad njunim, počila cev, ki povezuje zidni ventil in splakovalni kotliček stranišča. Zaradi tega je prišlo do obsežnega izliva vode iz toženkinega stanovanja v njuno stanovanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da v času škodnega dogodka etažna lastnina v smislu prvega odstavka 105. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) še ni bila vzpostavljena. Zato se pri presoji spornega razmerja ni oprlo na prvi odstavek 16. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) o odgovornosti etažnega lastnika za škodo, ki izvira iz njegovega posameznega dela in ki nastane na drugih posameznih delih. Ugotovilo je, da je večstanovanjska stavba v naravi sicer dejansko razdeljena na samostojne funkcionalne enote – apartmaje, a je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena solastnina v korist posameznih lastnikov točno določenih apartmajev. Tudi solastnik ima poleg stvarnopravnega varstva svoje pravice na delu stvari (100. člen SPZ) odškodninsko varstvo po splošnih pravilih o povrnitvi škode (drugi odstavek 99. člena SPZ).

Tako je sodišče prve stopnje izhajalo iz splošnih načel 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o podlagah za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Presodilo je, da toženka tožnikoma objektivno odgovarja kot imetnica stvari – cevi, ki je počila. Prej nenevarna stvar (cev) je postala nevarna, ker je prišlo do nadpovprečnega rizika nastale škode, ki je izvirala iz toženkine sfere.

V sodbi I Cp 458/2011 z dne 20. 11. 2011 je pritožbeno sodišče pritrdilo tej pravni presoji in pritožbo tožene stranke zavrnilo. V revizijskem postopku II Ips 692/2012 pa je bila odločitev pritožbenega sodišča razveljavljena zaradi napačne presoje o obliki odgovornosti tožene stranke in posledično zaradi napačno zavrnjenega dokaznega predloga z izvedencem strojne – vodovodne stroke. Po napotkih Vrhovnega sodišča RS mora torej pritožbeno sodišče zadevo oziroma pritožbo ponovno obravnavati.

Tožeča stranka je po vročitvi revizijske odločbe sporočila, da je tožena stranka že pokojna. Ker jo je zastopal pooblaščanec, se postopek kljub njeni smrti nadaljuje z njim oziroma z njenimi dediči, dokler pooblaščancu dediči ne prekličejo pooblastila.

Cev sama po sebi nima lastnosti nevarne stvari. Upoštevajoč stališče starejše sodne prakse (pravno mnenje občne seje VSS 21. in 22. 12. 1987, poročilo VSS 2/87, stran 13) je pritožbeno sodišče ob prvem sojenju presodilo, da kljub temu toženka kot imetnica stvari odgovarja tožnikoma po načelih objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ in 149. člen istega zakona). Tožnikoma je namreč nastala škoda zaradi prostorske povezanosti obeh apartmajev v zvezi s spletom okoliščin, ki so po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastale v sferi toženke. Na dejstvo, da je cev počila, ne toženka ne tožnika kljub normalni skrbnosti nista imela vpliva. Možnost počenja cevi je objektivno predvidljiva pri vsaki cevi in je nanjo treba vedno računati. Izvira iz same narave delovanja vodovodne cevi oziroma naprave. Če se taki možni in predvidljivi dogodki zgodijo, bremenijo tistega, v čigar korist sama stvar sicer deluje. Revizijsko sodišče je opozorilo, da je omenjeno stališče nižjih sodišč v sodni praksi preseženo. Toženke ne bremeni objektivna odgovornost, zaradi izliva vode oziroma počenja cevi v njenem stanovanju. Cev, ki povezuje zidni ventil in izplakovalni kotliček stranišča, ni nevarna stvar. Če v določenih okoliščinah (tudi po spletu okoliščin) postane nevarna in povzroči (tudi večjo škodo), to ne spremeni narave njene (subjektivne) odgovornosti. To dejstvo zahteva le presojo predpostavk odškodninske odgovornosti za nastop teh okoliščin. Če je povprečna nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, je podlaga odškodninske odgovornosti še vedno krivdna. Okoliščina, da škoda izvira iz sfere toženke, zadošča za opredelitev protipravnega ravnanja: kot tako je treba opredeliti ravnanje, katerega objektivna posledica je nastanek škode (točka 11 sklepa VS RS II Ips 69/2012 z dne 8. 1. 2015).

Zaradi napačne presoje o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke je ostalo dejansko stanje o krivdni odgovornosti nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč zavrnilo predlagani dokazni predlog po postavitvi izvedenca strojne oziroma vodovodne stroke, s katerim se je tožena stranka skušala razbremeniti krivdne odgovornosti, na kar je opozorilo revizijsko sodišče v točki 12 revizijske odločbe. Ravnanje, katerega predvidljiva posledica je nastanek škodnega dogodka, ima hkrati tudi značilnosti (znake) neskrbnega ravnanja. V odškodninskem pravu se meri z objektivnimi (objektiviziranimi) merili: na področju profesionalnega delovanja se presoja po pravilih stroke, na drugih področjih po merilih običajne skrbnosti (torej po merilih ravnanja, ki veljajo za povprečno razumnega človeka). Za razbremenitev svoje krivdne odgovornosti mora povzročitelj škode dokazati, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). V obravnavanem primeru mora toženka dokazati, da je ravnala tako, kot se je od nje v dani situaciji pričakovalo, in da se ni pregrešila niti zoper dolžnost vzdrževati se ravnanj, ki bi drugim utegnila povzročiti škodo. Ker je s tem namenom predlagala dokaz z izvedencem strojne oziroma vodovodne stroke, ki ga je sodišče zavrnilo, je ostalo dejansko stanje o tem nepopolno ugotovljeno. To pa je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ne more prvič samo dopolnjevati dokaznega postopka, saj bi na novo ugotavljalo dejstva, strankam pa na ta način odvzelo pravico do pritožbe.

Ker je bilo treba pritožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, na druge pritožbene navedbe (do katerih se je sicer opredelilo v sodbi I Cp 485/2011 z dne 20. 7. 2011) ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ponovno ugotovi vse pravno relevantne okoliščine. Če bo po dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem bo postavilo predlaganega izvedenca, ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, bo moralo celovito in popolno odgovoriti tudi na vse ugovore tožene stranke v smeri deljene odgovornosti in o višini škode. Svojo odločitev bo moralo popolno in jasno obrazložiti.

Razveljavitev odločbe o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev sklepa o stroških. Po ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pravdne stroške, nastale s pravnimi sredstvi, torej tudi stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).