Jedro

Obramba toženke, ki ni ponudila le ene, ampak več razlag o pomenu posameznih pogodbenih izrazov, vezanih na opredelitev predmeta zavarovanja, nasprotuje njenemu pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbena določila presojati tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).

Pravilna je odločitev sodišča o razlagi spornih določil s pomočjo interpretativnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ. Ker je treba kot sporno določilo razumeti tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je oblikovano, objektivno vzeto dopušča več različnih razlag, je pravilno, da se sodišče prve stopnje pri razlagi predmeta zavarovanja ni držalo dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je iskalo skupen namen pogodbenikov, kot izhaja tudi iz preostalih pogodbenih določil, zlasti tistega o zavarovalnem interesu, in je določilo o predmetu zavarovanja razumelo tako, kot ustreza temeljnim načelom obligacijskega prava.

Izrek

I.Pritožba zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II.Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

III.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 25.001,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2020 do plačila (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo 459,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 pa je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da mora toženka tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.508,71 EUR (III. točka izreka).

2.Toženka se je pritožila zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlagala je spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno neutemeljena, delno pa nedovoljena.

5.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je spor med strankama nastal, ko je toženka zavrnila zahtevek za plačilo zavarovalnine za ukradeno vozilo VW Tiguan, ki ga je tožnica uveljavljala na podlagi Zavarovalne pogodbe za zavarovanje požara in elementarnih/naravnih nevarnosti z dodatnimi razširitvami št. 001 z dne 25. 5. 2015 – Zavarovalna pogodba. Med strankama ni bilo sporno, da se je vozilo od 29. 6. 2020 nahajalo na tožničinem parkirišču X. v Y. Tožnica je vozilo prejela od tedanjega lastnika, leasingodajalca (A., d. o. o.), ki ga je zasegel leasingojemalcu (B., d. o. o.), ker ta ni plačeval obrokov leasinga. Družba A. je vozilo med 17. in 31. 7. 2020 prodajala na interni licitaciji med pogodbenimi partnerji. Kupila ga je toženka, ki ji je bil 2. 9. 2020 izdan predračun za plačilo vozila, družba A. pa ga je 3. 9. 2020 odjavila iz prometa. Vozilo je 7. 9. 2020 iz navedenega parkirišča odtujila neznana oseba, kraja je bila prijavljena policiji, škodni dogodek z zahtevkom za plačilo zavarovalnine pa toženki.

6.V postopku sta se pravdni stranki razhajali glede tega, ali je status odtujenega vozila glede na vsebino Zavarovalne pogodbe takšen, da je podano zavarovalno kritje. Ker sta ponudili različno interpretacijo določil Zavarovalne pogodbe, je sodišče prve stopnje pojem predmet zavarovanja razložilo s pomočjo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Zavrnilo je toženkino razlago pogodbenih določil, po kateri odtujeno vozilo ni predmet zavarovanja.

7.Uvodoma pritožbeno sodišče zavrača očitek pritožnice, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča strankam in pritožbenemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in konsistentni in jih je vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče opredelilo o bistvenem, to je o razlagi določil Zavarovalne pogodbe glede predmeta zavarovanja.

8.Prav tako ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost obstaja le, kadar sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Toženka v pritožbi niti ne konkretizira, pri katerih listinah ali zapisnikih naj bi šlo za napako pri povzemanju njihove vsebine. Ni pa uveljavljena postopkovna kršitev podana, če se sodišče na listino ne sklicuje, ali če določeno dejstvo ugotovi drugače, kot to izhaja iz listine. V tem primeru gre lahko le zmotno dokazno oceno, ki ne pomeni protispisnosti, četudi je nepravilna.

9.Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da določila Zavarovalne pogodbe objektivno gledano dopuščajo več razlag o predmetu zavarovanja. Tem določilom sta namreč stranki s ponujenimi interpretacijami pripisovali različen pomen. Bistvo njunega spora je prav v različnem razumevanju pogodbenih določil glede predmeta zavarovanja. Že obramba toženke, ki ni ponudila le ene, ampak več razlag o pomenu posameznih pogodbenih izrazov, vezanih na opredelitev predmeta zavarovanja, nasprotuje njenemu pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbena določila presojati tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).

10.Pravilna je odločitev sodišča o razlagi spornih določil s pomočjo interpretativnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ. Ker je treba kot sporno določilo razumeti tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je oblikovano, objektivno vzeto dopušča več različnih razlag, je pravilno, da se sodišče prve stopnje pri razlagi predmeta zavarovanja ni držalo dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je iskalo skupen namen pogodbenikov, kot izhaja tudi iz preostalih pogodbenih določil, zlasti tistega o zavarovalnem interesu, in je določilo o predmetu zavarovanja razumelo tako, kot ustreza temeljnim načelom obligacijskega prava.

11.Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivi argumentaciji sodišča prve stopnje, ki je v okviru trditvene podlage, ki sta jo začrtali stranki postopka (prvi odstavek 7. člena ZPP), opravilo natančno analizo besedila točk 2.3 in 2.3.4 Zavarovalne pogodbe, pri čemer se je oprlo na kontekst celotnega pravnega razmerja (14. do 15. točka obrazložitve). Pri razlagi je upoštevalo tudi namen, ki sta ga stranki zasledovali s sklenitvijo Zavarovalne pogodbe in opredelili v točki 2.1 (18. točka obrazložitve). Z uporabo pravil logične razlage je izločilo pomen spornega določila, ki ga je kot pravilnega ponujala toženka z vidika lastniškega statusa oziroma njegovega prenosa, tudi z dodajanjem pogojev iz javnopravne zakonske ureditve, ki so povezani z udeležbo vozil v prometu (16. do 17. in 19. točka obrazložitve). V skladu z razlagalnim pravilom iz drugega odstavka 82. člena OZ je tudi v luči temeljnih načel obligacijskega prava pojasnilo, zakaj razlaga toženke ne ustreza načelu vestnosti in poštenja iz drugega odstavka 5. člena OZ, skrbnosti dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 6. člena OZ in prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ (24. točka obrazložitve).

12.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri opravljeni presoji spregledalo zavarovančevo obveznost vodenja evidence. Sodišče je namreč izpostavilo, da Zavarovalna pogodba zavarovancu nalaga dolžnost voditi evidenco zavarovanih stvari (prvi odstavek 2.3 točke) in jo hraniti v celotnem obdobju trajanja zavarovanja (drugi odstavek 2.3 točke). Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je funkcija evidence dokazna. Drugi odstavek 2.3 točke Zavarovalne pogodbe namreč izrecno določa, da je namen zahteve po vodenju, obstoju in hrambi evidenc zgolj in samo v dokazovanju zavarovalnega interesa.

13.Ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da zavarovalno kritje ni podano, ker predloženi izpis računovodskih evidenc izkazuje, da vozilo na dan odtujitve (7. 9. 2020) ni bilo vpisano v evidenci trgovskih zalog. Sodišče prve stopnje namreč ni spregledalo, da je bilo odtujeno vozilo v glavni in pomožni knjigi, v kateri se beleži trgovska zaloga blaga, zabeleženo z dnem 1. 10. 2020, temveč je sprejelo pravilno materialnopravno stališče, da za presojo ni odločilno, kdaj je bilo odtujeno vozilo po računovodskih pravilih zabeleženo kot trgovska zaloga tožnice.

14.Kot je glede pogodbenega izraza trgovska zaloga vozil pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz naslova točke 2.3.4 izhaja, da so to zaloge neregistriranih vozil ne glede na to, kdo je njihov lastnik. V besedilu točke 2.3.4 pa ni posebnega pojasnila, kaj je trgovska zaloga, trgovinski status vozil ni niti omenjen niti niso v tem smislu določeni kakšni specifični pogoji. V besedilu točke 2.3.4 je predmet zavarovanja najprej opredeljen generično (vsa neregistrirana vozila), nato konkretneje glede na neko navezno okoliščino (nova vozila, rabljena vozila, vozila v komisijski prodaji, last zavarovanca ali tretjih oseb) in potem še glede na lastnost lokacije (na prostem, pod nadstreški s trdo streho, protitočnimi mrežami, v šotorskih skladiščih in/ali v zgradbah). Ker je ob navedenem v drugem odstavku 2.3 točke Zavarovalne pogodbe določeno, da je evidenca zgolj sredstvo dokazovanja, hkrati pa ni določeno, kakšen tip evidence mora o zavarovanih stvareh voditi in hraniti zavarovanec, ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da tožnica zavarovalnega interesa ni izkazala na pogodbeno dogovorjen način, ker vozilo na dan odtujitve ni bilo vodeno v evidenci trgovskih zalog. Besedilo Zavarovalne pogodbe namreč omogoča enako sklepanje, kot ga zahteva drugi odstavek 82. člena OZ v delu, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, in torej omogoča dokazovanje, da je neko vozilo predmet zavarovanja tudi na drugačen način.

15.Pravilno je pritožbeno stališče, da je narava dejavnosti tožnice taka, da se zaloga vozil stalno spreminja in zato ni mogoče našteti posameznih vozil, ki so predmet zavarovanja, ampak je potrebno predmet zavarovanja določiti opisno na način, da je v vsakem trenutku določljiv, kot tudi, da je bila prav zaradi take narave predmeta zavarovancu naložena dolžnost vodenja in hrambe evidence. Vendar zaradi zmotnega stališča, da je za presojo merodajna zgolj evidenca trgovskih zalog blaga, pritožnica prezre, da je tožnica podala navedbe in predložila dokaze o tem, da je v informacijski sistem vnesla in v njem hranila podatke o vozilu, in sicer primopredajni zapisnik o njegovem prevzemu v posest, podatke o uspešni interni licitaciji vozila, izdan predračun za plačilo vozila in odjavljeno prometno dovoljenje. Da na podlagi navedenih podatkov, ki jih je o vozilu zbrala in hranila tožnica, predmet zavarovanja ne bi bil določljiv, tekom postopka ni bilo niti zatrjevano. Tožnica je tudi trdila, da je navedeno dokumentacijo, vezano na vozilo, zbrala in hranila z namenom njegove nadaljnje prodaje, kar je potrdil njen zakoniti zastopnik. Z očitkom, da zastopnik zastopa premoženjski interes tožnice, pritožnica dokazne vrednosti njegove izpovedbe ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje jo je namreč dokazno ocenilo upoštevajoč, da ni našlo nobenih razumnih razlogov, da bi vanjo dvomilo glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera, o katerih je zastopnik izpovedal (odtujeno vozilo je toženka prodala že kot novo vozilo in ga je po zasegu in sprejemu v posest odkupila prav zaradi ponovne prodaje), in glede na naravo tožničine dejavnosti in utečeno trgovsko prakso prodaje rabljenih vozil. Ker takih razlogov tudi ne ponudi pritožnica, pritožbeno sodišče v opravljeno dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Zato pritrjuje zaključku, da je tožnica dokazala, da je bilo vozilo v času škodnega dogodka del njene trgovske zaloge neregistriranih vozil in s tem predmet zavarovanja po Zavarovalni pogodbi (prim. točke 1.5, 2.1, 2.3 in 2.3.4).

16.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev o prenosu lastništva oprlo na stvarnopravne predpise, saj kaj takega iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Nasprotno, v njej je večkrat poudarjeno, da so na podlagi Zavarovalne pogodbe predmet zavarovanja neregistrirana vozila ne glede na lastniški status. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo argumentacijo toženke, da bi morala tožnica kot zavarovanka imeti pravico do prodaje vozila in pravico do prenosa lastništva na kupca, kar je povezano z imetništvom originalnega prometnega dovoljenja, soglasja za odjavo vozila in vpis novega vozila, potrdila o opravljeni odjavi vozila in vpisu novega lastnika. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da z uporabo razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ določilom Zavarovalne pogodbe ni dopustno dodajati pogojev iz nabora javnopravne (zakonske) ureditve, ki so povezani z udeležbo vozil v cestnem prometu po Zakonu o motornih vozilih – ZMV-1. Upoštevajoč navedeno pritožbene navedbe o tem, ali je tožena stranka navedbe v zvezi z lastništvom oziroma njegovim prehodom v prvi pripravljalni vlogi modificirala (kot je v 12. točki obrazložitve ugotovilo sodišče prve stopnje) ali pa jih je zgolj pojasnila glede na navedbe tožnice (kot uveljavlja pritožnica) za odločitev v obravnavanem sporu niso pravno odločilne. Ker z njimi pritožnica ne more doseči drugačne odločitve, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17.Nadalje ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zašlo v nasprotje, ko je zavzelo stališče, da razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ ne terja upoštevanja javnopravne regulacije določenega področja pri razlagi pogodb, hkrati pa pojem trgovske zaloge opredelilo s pomočjo Slovenskih računovodskih standardov – SRS. V 21. točki obrazložitve je namreč izrecno zapisalo, da za obravnavano presojo ni odločilno, kdaj je bilo sporno vozilo dejansko zabeleženo kot trgovska zaloga po računovodskih standardih oziroma ali je po določbi SRS 4.4 pridobilo status tožničine zaloge. Ob tako jasno izraženem stališču ne more vzdržati pritožbeni očitek, da je odločitev oprlo na naveden predpis, četudi je določbo SRS 4.4 v opombi citiralo. Upoštevajoč navedeno za presojo tudi niso pravno odločilne pritožbene navedbe o opredelitvi SRS glede razvrščanja zalog oziroma o tem, kdaj trgovsko blago postane zaloga.

18.Pritožba nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nasprotje v obrazložitvi zaradi navedbe, da ni upoštevalo določil pogodb in pogojev, ki so veljali v razmerju med tožnico in družbo A., hkrati pa je za presojo, kaj predstavlja predmet zavarovanja, uporabilo določila iz tega pogodbenega razmerja. Ne le, da je ta očitek povsem pavšalen, saj pritožnica ne pove niti tega, katera določila pogodb in pogojev, ki so veljali v razmerju med tožnico in družbo A. je sodišče uporabilo pri opredelitvi predmeta zavarovanja. Ta očitek je tudi v očitnem nasprotju z ugotovitvijo in razlogi sodišča prve stopnje iz 22. točke obrazložitve o tem, da ni pravilno status vozila opredeliti po Smernicah ovrednotenja vozil A. na spletnem portalu ovrednotenja Partner-net 07/2020 – Smernice, nato pa tako določeno pravno stanje neposredno preslikati na določila Zavarovalne pogodbe.

19.Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejanski potek dogodkov glede vozila med tožnico in družbo A. opredelilo kot nesporen. Kot nesporno je ugotovilo zgolj dejstvo, da je družba A. med 17. in 31. 7. 2020 vozilo prodajala na interni licitaciji (prva alineja 5. točke obrazložitve). Zakaj ta ugotovitev ne drži, pritožba ne navaja. Ne drži pa, da je kot nesporen opredeljen zaključek prodajnega postopka, saj je to ugotovitev oprlo na izdajo predračuna tožnici (druga alineja 5. točke obrazložitve). Ob navedenem že pritožnica sama ugotavlja, da razmerja med tožnico in leasing hišo kot prodajalcem vozila niso odločilna za razlago Zavarovalne pogodbe. Ker mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, se zato do navedb pritožnice o zaključku prodajnega postopka ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20.Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

21.Toženka je v pritožbi izrecno navedla, da je pritožbo vložila zoper sodbo v celoti. S pritožbo zoper II. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka zavrnilo, svojega položaja ne more izboljšati. Ker zato toženka za pritožbo zoper II. točko izreka nima pravnega interesa, jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo (343. člen ZPP).

22.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama nosi stroške, nastale z njeno vložitvijo, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožnice odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in ji priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo, 15 točk za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 559,98 EUR. Toženka je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 5/2, 6, 6/2, 10, 82, 82/1, 82/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.