Jedro

Pritožbeno sodišče je moralo presojati vsebino poravnave, da je ugotovilo, ali zaveza opustitve vsakih posegov v živo mejo upnikov vsebuje tudi prepoved glede vej, ki segajo v dolžnikov zračni prostor. Ali z drugimi besedami: presojalo je, ali je navedena sodna poravnava primeren izvršilni naslov tudi za tak poseg.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Dolžnik sam krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

V pravdi zaradi motenja posesti sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, s katero se je sedanji dolžnik zavezal v bodoče vzdržati vsakih posegov v živo mejo iz ligustra, ki je last sedanjih upnikov in raste ob leseni ograji na meji parcel pravdnih strank, upnika pa sta se zavezala v bodoče striči živo mejo tako, da bo visoka največ 180 cm po vsej dolžini. Na predlog upnikov zaradi zatrjevanega ponovnega motenja posesti je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi, s katerim je zaradi opustitve vsakih posegov v živo mejo dovolilo izvršbo z izrekom denarne kazni 150.000 SIT. Dolžnikov ugovor, da je imel pravico porezati veje ligustra, ki so segale v notranjost njegove parcele, je zavrnilo in vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi.

Sodišče druge stopnje je ugodilo dolžnikovi pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je njegovemu ugovoru ugodilo, razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrnilo izvršilni predlog.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker pritožbeno sodišče ni uporabilo 229. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur.l. RS, št. 40/2004 - UPB1) v zvezi s prvim odstavkom 17. člena, prvim odstavkom 40. člena in prvim odstavkom 44. člena istega zakona, storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB2) v zvezi s 15. členom ZIZ in relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker ni pravilno uporabilo procesnih pooblastil in zakonskih pogojev za spremembo sklepa prve stopnje iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Po povzemanju poteka postopka in pravilnem sklicevanju na uporabo novele ZIZ-A zahteva opozarja, da nobeden od pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ ni tak, da bi dopuščal ponovno presojo utemeljenosti izvršilnega naslova, saj je sodišče v izvršilnem postopku po prvem odstavku 17. člena ZIZ vezano na izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je odločilo v prid upnikov na podlagi izvršilnega naslova, ki določa zavezo dolžnika, da se v bodoče vzdrži vsakih posegov v živo mejo upnikov, sodišče druge stopnje pa pravila vezanosti na izvršilni naslov ni spoštovalo. Ob oceni, kakšne prepovedi posegov v živo mejo vsebuje sodna poravnava oziroma da ne vsebuje ukinitve ali omejitve dolžnikove pravice, ki jo ima po pravnem pravilu paragrafa 422 Občnega državljanskega zakonika - ODZ (pri tem pa ni upoštevalo določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), je presojalo zakonitost in pravilnost sodne poravnave. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo iz uvodoma navedenih določb ZIZ. Poleg tega je brez izvedbe dokaznega postopka ocenilo dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, ko je ocenilo kot nesporno, da je dolžnik (oziroma njegova žena) porezal le veje, ki bi jih sicer bila dolžna odstraniti upnika. S tem ni pravilno uporabilo procesnih pooblastil in zakonskih pogojev za spremembo sklepa prve stopnje, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Poleg tega ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju (glej četrti odstavek obrazložitve na drugi strani). Zato zahteva predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

Zahteva je bila vročena obema strankama. Dolžnik v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (375. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zahteva ni utemeljena.

Zmotno je stališče zahteve, da je pritožbeno sodišče ob presoji sodne poravnave kršilo pravilo iz prvega odstavka 17. člena ZIZ o vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov, ker naj bi presojalo pravilnost in zakonitost sodne poravnave. Presojalo je le, kaj je vsebina izvršilnega naslova oziroma v obravnavani zadevi sodne poravnave, to pa je ne samo smelo, ampak tudi moralo storiti, da je lahko ugotovilo, kaj je vsebina dolžnikove zaveze iz sodne poravnave, ali je to zavezo z zatrjevanim ponovnim motenjem kršil in ali gre za motenje, ki se v bistvu ne razlikuje od prejšnjega motenja v smislu 229. člena ZIZ. Za tako ravnanje je imelo pooblastilo v drugem odstavku 55. člena ZIZ v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ. Gre za po uradni dolžnosti upoštevan ugovorni razlog, ki ga je v obravnavani zadevi uveljavljal tudi dolžnik, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ni izvršilni naslov. Dolžnik je zatrjeval, da zapisana sodna poravnava ne vsebuje prepovedi odstranitve tistih vej žive meje iz ligustra, ki segajo na njegovo parcelo, saj so se tako po podpisu poravnave ustno dogovorili, pritožbeno sodišče pa je prišlo do enakega zaključka že na podlagi presoje pisnega zapisa sodne poravnave. Vsebino poravnave je moralo presojati, da je ugotovilo, ali zaveza opustitve vsakih posegov v živo mejo upnikov vsebuje tudi prepoved glede vej, ki segajo v dolžnikov zračni prostor. Ali z drugimi besedami: presojalo je, ali je navedena sodna poravnava primeren izvršilni naslov tudi za tak poseg.

Po presoji vrhovnega sodišča je negativen odgovor pritožbenega sodišča na to vprašanje materialnopravno pravilen. Izhajati je treba iz vsebine celotne poravnave in ne samo iz njene 1. točke. V tej točki je res zapisana dolžnikova zaveza, da se bo v bodoče vzdržal vsakih posegov v živo mejo iz ligustra, last tožnikov, ki raste ob leseni ograji na parcelni meji, nadaljnje točke pa vsebujejo tudi zaveze upnikov. Tako je v 2. točki zapisana zaveza upnikov, da bosta v bodoče strigla svojo živo mejo tako, da bo po vsej dolžini visoka največ 180 cm, v nadaljnji točki pa je določena še tudi njuna zaveza glede odstranitve vej orehovega drevesa. V zvezi z živo mejo obstaja torej zaveza obeh strank, vendar v zapisu poravnave ni navedeno, kaj je s tistimi vejami žive meje iz ligustra, ki segajo v zračni prostor dolžnikove parcele. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dobesednega zapisa, da v 1. točki sodne poravnave navedena zaveza dolžnika o vzdržanju vsakih posegov zajema tudi tako ravnanje, stališče pritožbenega sodišča pa je bilo nasprotno. Vrhovno sodišče se strinja s presojo pritožbenega sodišča tako iz razlogov, ki jih je navedlo to sodišče, kot tudi iz dodatnega razloga, da je nasprotna presoja vsebine sodne poravnave nelogična in življenjsko nesprejemljiva.

Pomenila bi namreč, da dolžnik vej, ki segajo v zračni prostor njegove parcele, ne sme odstraniti, ta pravica pa v 2. točki sodne poravnave ni prenešena na upnika, kar bi nadalje pomenilo, da teh vej nihče izmed njih ne sme odstraniti.

Tudi razlogi pritožbenega sodišča za izpodbijano presojo vsebine sodne poravnave so pravilni. V času sklenitve sodne poravnave so se glede nekaterih vprašanj sosedskega prava še uporabljala pravna pravila bivšega ODZ, med njimi tudi pravno pravilo iz paragrafa 422 o pravici lastnika zemljišča, da odstrani veje, ki segajo v njegov zračni prostor. Zakaj se zahteva v oklepaju sklicuje na ZTLR, ni jasno, saj ta zakon tega vprašanja ni urejal. V času zatrjevanega ponovnega motenja že veljavni Stvarnopravni zakonik (SPZ; Ur.l. RS, št. 87/2002) je v 83. členu pravico odstraniti veje uredil tako, kot se je oblikovala sodna praksa na podlagi omenjenega pravnega pravila.

Po prvem odstavku 391. člena ZPP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev, ki jih uveljavlja vrhovno državno tožilstvo. Zahteva posebej ne obrazloži zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 40. člena ZIZ in prvega odstavka 44. člena ZIZ. Navedeni zakonski določbi opredeljujeta vsebino predloga za izvršbo in vsebino sklepa o izvršbi. V obeh mora biti naveden med drugim tudi izvršilni naslov. Če zahteva meri na nepravilno presojo izvršilnega naslova, ji je bilo z dosedanjimi razlogi že odgovorjeno.

Zahteva tudi ne konkretizira zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Nekonkretiziranih procesnih kršitev vrhovno sodišče ne more obravnavati. Poleg tega posplošeno in le v oklepaju navedeno sklicevanje na razloge iz četrtega odstavka druge strani izpodbijanega sklepa ni pravilno. Druga stran izpodbijanega sklepa namreč nima četrtega odstavka, obrazložitev pritožbenega sodišča pa ne vsebuje četrtega odstavka niti v prvi niti v tretji strani.

Pri izdaji pritožbene odločbe ni prišlo do zatrjevane relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Ker 366. člen ZPP napotuje na smiselno uporabo določb, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, je pritožbeno sodišče lahko na podlagi 2. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani sklep, saj njegova odločitev temelji le na drugačni presoji listine, v tej zadevi sodne poravnave, ki je bila podlaga za odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora.

Neutemeljeno je opozorilo zahteve, da naj bi pritožbeno sodišče brez obravnave ugotovilo kot nesporno dejstvo, da je dolžnik (ali njegova žena) porezal le veje, ki bi jih bila sicer dolžna odstraniti upnika. Drugi del navedenega stavka je le materialnopravni zaključek, prvi del pa ni dejanska ugotovitev pritožbenega sodišča, ampak povzemanje dolžnikove pritožbene trditve (peti stavek v tretjem odstavku druge strani pritožbene odločbe). Pritožbeno sodišče je pred tem opozorilo še na nedoslednosti v odgovoru upnikov na dolžnikov ugovor in nato dodalo, da je (glede na take trditve strank) nesporno (vsaj) dejstvo, da je dolžnik obrezal živo mejo po širini v vzdolžni smeri. Ker zahteva netočno povzema razloge pritožbenega sodišča, ker je vrhovno sodišče omejeno le na v zahtevi uveljavljane kršitve, ker v izvršilnem postopku veljajo posebna pravila glede resničnosti navedb v ugovoru v povezavi z vsebino odgovora na ugovor (58. člen ZIZ) in ker v pritožbenem postopku zoper sklep o ugovoru ne veljajo pravila o pritožbeni obravnavi (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), podrobnejši odgovor zahtevi na njene trditve o relativni procesni kršitvi ni potreben.

Po vsem obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo neutemeljeno zahtevo. Odločitev o stroških dolžnikovega odgovora na zahtevo glede na njegovo vsebino temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ.