Jedro

Tožnica je podala primarni predlog za izdajo začasne odredbe za odlog učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, ter podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati mesečno nadomestilo plače. Tožnica v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve (tožena stranka je tožnici pravočasno omogočila zagovor, ki se ga tožnica ni udeležila, zato njena pravica do obrambe v postopku pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila kršena; tožnica ni uživala posebnega varstva pred odpovedjo kot zaščitena kategorija delavcev, ...), ki je temeljni pogoj, da sodišče lahko izda začasno odredbo. Zato njen predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne primarni predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2013 zaradi odpovedi, sklenjene med pravdnima strankama, se zadrži do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo za čas trajanja sodnega spora v roku 3 dni od vročitve odločbe sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

3. V primeru, da tožena stranka ne bo pozvala tožeče stranke v roku iz prejšnje točke nazaj na delo, ji je dolžna do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi v skladu z 2. in 7. odst. 137. člena ZDR-1 izplačevati mesečno nadomestilo plače v znesku 2.308,71 EUR (bruto) in v istem znesku za vsak naslednji mesec do vrnitve na delo ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati na njen transakcijski račun neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

4. Ugovor ali pritožba ne zadržita izvršitve začasne odredbe.“ in podredni predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas trajanja sodnega spora do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi v skladu z 2. in 7. odst. 137. člena ZDR-1 izplačevati mesečno nadomestilo plače v znesku 2.308,71 EUR (bruto) in v istem znesku za vsak naslednji mesec do vrnitve na delo ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati na njen transakcijski račun neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

2. Ugovor ali pritožba ne zadržita izvršitve začasne odredbe.“

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka.

Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep in navaja, da sodišče neobrazloženo in brez pravne podlage trdi, da tožena stranka ni bila dolžna preložiti razpisane obravnave v zvezi z zagovorom tožnice, čeprav sodišče mora poznati pravo, torej tudi osnovno pravilo, da ima vsaka stranka v vseh postopkih pravico, da jo zastopa strokovna oseba, torej predvsem odvetnik (29. člen Ustave RS, 1., 2. in 4. odstavek 67. člena ZKP in 86. člen ZPP). Pooblaščenka tožnice je toženo stranko pravočasno obvestila, da se s tožnico iz objektivnih razlogov ne moreta udeležiti razpisane obravnave, ker ima pooblaščenka na isti dan ob 11:00 uri (zagovor razpisan za 9:00 uro) razpisano obravnavo na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Tožena stranka v obrazložitvi odpovedi popolnoma ignorira dejstvo, da tožnici ni omogočila zagovora in vzrokov za ignoriranje prošnje za preložitev zagovora. ZDR-1 določa minimalni rok 3 dni za zagovor, vendar v konkretnem primeru ta rok ni bil razumen, ker so bile tožnici očitane resne obtožbe, vključno z domnevno storitvijo kaznivega dejanja. Tožena stranka je želela, da tožnica in njena zagovornica ne bosta imeli dovolj časa pripraviti kvalitetne obrambe. Sodišče je tako bistveno kršilo pravila postopka po 14. točki 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka v odpovedi ni navedla kaznivega dejanja, ki naj bi jih tožnica storila. Specifikacija kaznivega dejanja je nujna za preizkus, ali je tožnica kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja s storitvijo kaznivega dejanja. Sodišče in tožena stranka sta zmotno uporabili materialno pravo, in sicer toženka iz razloga, ker tožnici ni bil priznan 15-dnevni odpovedni rok, do katerega je delavec upravičen v vsakem primeru tako v primeru, če gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredna odpoved. Gre za kršitev 4. odstavka 94. člena ZDR-1. Sodišče je ignoriralo določilo 1. in 2. točke 110. člena ZDR-1, ki ju tožena stranka opredeljuje kot odpovedna razloga. Prav tako ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev in te prepovedi z ničemer ne omejuje. V 7. točki obrazložitve sodišče obrazlaga, da ne obstaja temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, tj. verjetnost obstoja terjatve, kljub temu, da je tožena stranka kršila kar deset določb ZDR-1. Začasno zadržanje učinkovanja odpovedi v nobenem primeru ne more povzročiti škode pri delodajalcu. Tožnica je listinsko dokazala, da ima hipotekarni kredit pri banki A., mesečna anuiteta pa znaša 475,60 EUR. Tožnici je delovno razmerje prenehalo šele 2. 8. 2014. Napačno je mnenje stališča, da tožnica ni izkazala posebnega pogoja iz 5. točke 173. člena ZIZ. Tožnica je izkazala bančno posojilo v mesečni anuiteti 475,00 EUR. Tožnica izpostavlja, da ji ne bi bilo potrebno dokazovati nastanka težko nadomestljive škode za primarni tožbeni zahtevek. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sklepu navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi v obrazložitvi sklepa o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča dovolj jasni in prepričljivi. Sicer pa bo tožnica lahko obširno podajala svoje argumente v rednem kontradiktornem postopku, ko bo sodišče odločalo o njenem tožbenem zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 44/2006 s sprem.) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in torej določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi izda lahko v primeru iz 2. in 3. odstavka 215. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 - ZDR-1) tudi inšpektor za delo, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda, zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo, oziroma do izvršitve arbitražne odločbe, oziroma, če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Po določilih 273. člena ZIZ pa sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, torej ne določa vrst začasnih odredb taksativno, vendar se lahko izda začasna odredba kot plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta dolžan po zakonu preživljati (5. točka 273. člena ZIZ).

Tožnica je podala primarni predlog za izdajo začasne odredbe za odlog učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2013 zaradi odpovedi, ter podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati mesečno nadomestilo plače v znesku 2.308,71 EUR (bruto) ter po odvodu davkov in prispevkov izplačila neto. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni referent za računovodstvo in finance, pri čemer je tožena stranka tožnico seznanila z očitanimi ji kršitvami 16. 6. 2014 in jo povabila na zagovor za dne 20. 6. 2014, tako da je imela tožnica na razpolago dovolj časa za pripravo zagovor. Tako ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da je sodišče kršilo 29. člen Ustave RS, 1., 2. in 4. odstavek 67. člena ZKP in 86. člen ZPP. Poudariti namreč je, da delodajalec ne izvaja postopka odpovedi po določilih ZKP, pač pa določilih ZDR-1. ZDR-1 v 2. odstavku 85. člena ureja obveznosti delodajalca pred odpovedjo in določa, da pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožena stranka je tožnici pravočasno omogočila zagovor, tožnica pa se zagovora ni udeležila niti sama niti skupaj s svojo pravno pooblaščenko, torej ne gre za nikakršno kršitev pravice do obrambe. Prav tako pa ni sprejemljivo tožničino stališče, da je šlo za tako obsežno zadevo, da bi potrebovala daljši rok za zagovor.

Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker izredna odpoved ne vsebuje določenega kaznivega dejanja, saj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožnici očitala tudi, da je huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer naklepoma ali iz hude malomarnosti, kot to določa 2. alinea 110. člena ZDR-1. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je tožnica kot članica sveta delavcev zaščitena kategorija po določilih 1. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR in tudi da je tožnica zaščitena kategorija delavcev kot starejša delavka. Poudariti je, da predstavniki delavcev - člani sveta delavcev iz 112. člena ZDR-1 in delavci pred upokojitvijo iz 114. člena ZDR-1 niso zaščiteni v primeru, ko se jim lahko poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih obveznosti. Tako je za rešitev predlagane začasne odredbe bistveno le, da tožnica v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, ki je temeljni pogoj, da sodišče lahko izda začasno odredbo. Tako sodišče ne more izdati začasne odredbe, tudi če bi tožnica izkazala druge pogoje, kot na primer to navaja v pritožbi, da ima mesečno anuiteto kredita v višini 475,00 EUR, zaradi česar bo njeno preživljanje bistveno oteženo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.