Jedro

Plačilo dajatev, ki so sicer tudi občasne, in sicer tudi temeljijo na temeljni pogodbi (posredovanje RTV oddaj imetnikom TV sprejemnikov proti plačilu naročnine), vendar pa pomenijo vsaka zase plačilo (za) opravljene storitve za določeno krajše obdobje (za vsak mesec), pa mednje ne sodi. Zato za terjatve RTV naročnine velja, da tečejo zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne naročnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. IV I 931/94 z dne 11.10.1994 v veljavi tudi v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti v znesku 8.638,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane v veljavi del sklepa glede dela glavnice v višini 57,00 SIT in glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 5.280,00 SIT. Razveljavilo pa je del sklepa, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti za čas od zapadlosti posameznega zneska RTV naročnine do vložitve tožbe v znesku 8.638,00 SIT, kajti za terjatve RTV naročnin velja čl. 279/3 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ne čl. 277 ZOR, saj gre za občasne denarne dajatve.

Zoper zavrnilni del sodbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da se čl. 279 ZOR nanaša na obrestne obresti kot občasno dajatev in ne na same zamudne obresti. RTV naročnina ni občasna dajatev, saj je mesečna obveznost z določenim rokom plačila in je s tem tudi znano, kdaj dolžnik lahko pride v zamudo. Glede na odločitev sodišča prve stopnje bi v primeru RTV naročnine čl. 279 ZOR izključeval tako čl. 277 kot tudi čl. 278 ZOR. Očitno je, da je sodišče zmotno uporabilo čl. 279 ZOR in s tem oškodovalo tožečo stranko za znesek zamudnih obresti, ki ji pripadajo po čl. 277 in 278 ZOR.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je zmotno pritožnikovo stališče, da RTV naročnina ni občasna dajatev zato, ker gre za mesečno obveznost in ker je s tem znano, kdaj lahko pride dolžnik v zamudo. Prav dejstvo, da dolžnik ve, kdaj dajatev zapade, je praviloma eden od elementov za presojo, da gre za občasno dajatev, poleg tega pa so občasne dajatve praviloma redne mesečne dajatve.

Zato s temi merili ni mogoče doseči razlage, da RTV naročnina ni občasna dajatev. Za razlago čl. 279/3 ZOR je treba upoštevati namen, ki ga določba zasleduje. Občasne dajatve v tem členu so urejene v kontekstvu prepovedi anatocizma in gre za načelo, ki prepoveduje pretirano bogatenje ene stranke (upnika) na račun druge (dolžnika).

Zamuda pri plačilu RTV naročnin do takšnih posledic ne more pripeljati in čeprav torej gre za terjatev, ki dospeva v določenih krajših časovnih presledkih, ni temeljnega razloga za favoriziranje dolžnika. Zato RTV naročnina ne sodi med tiste občasne dajatve, ki jih kot privilegirane glede teka zamudnih obresti ureja čl. 279/3 ZOR. Občasne dajatve so že zaradi svoje narave dajatve, ki naj se zaporedno in hitro izterjujejo, ker je sicer izterjava otežena. Zato je tudi zastaralni rok kratek. Še posebej je kratek za terjatve proti gospodinjstvom, kamor sodi tudi terjatev RTV naročnine (eno leto - čl. 378 ZOR). Varuje dolžnika, ker mu ni treba hraniti dokazov o plačilu posameznih obveznosti v nedogled. Toda varstvo dolžnika bi bilo z razlago sodišča prve stopnje podvojeno še z določbo čl. 279/3 ZOR, kar pa s prepovedjo anatocizma nima neporedne zveze. Čl. 279/3 ZOR je treba razlagati tako, da velja le za tiste občasne dajatve, ki so po naravi najbližje obrestim, to pa so tiste dajatve, ki dospevajo kot "civilni plodovi" temeljne obveznosti. Med stranske občasne dajatve sodijo npr. pogodbeni kazni, med glavne pa rente ne glede na temelj. Plačilo dajatev, ki so sicer tudi občasne in sicer tudi temeljijo na temeljni pogodbi (posredovanje RTV oddaj imetnikom televizijskih sprejemnikov proti plačilu RTV naročnine), vendar pa pomenijo vsaka zase plačilo opravljene storitve za določeno krajše časovno obdobje (za vsak mesec), pa mednje ne sodi. Zato za terjatev RTV naročnine ne velja privilegij iz čl. 279/3 ZOR, temveč temeljna določba o zamudnih obrestih, to je čl. 277/1 ZOR.

Iz navedenih razlogov je pritožba utemeljena. Ker je tako sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 4. točke čl. 373 Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v zavrnilnem delu glede zakonitih zamudnih obresti za čas od zapadlosti posamezne naročnine do vložitve izvršilnega predloga.