Jedro

Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi.

Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, še držijo.

Izrek

I. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-11/2012-MIZKS z dne 21. 2. 2022, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka prvi tožeči stranki v višini 25 EUR, drugi in tretji tožeči stranki v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Občine Tržič se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo prve tožnice za denacionalizacijo nepremičnine na naslovu A., parc. št. 277/1, k.o. ... in parc. št. 277/2, k.o. ..., v delu, ki obsega najemniška stanovanja lastnice Občine Tržič v t.i. Osnovnem objektu - obcestni del: najemniško stanovanje v 1. nadstropju B. B., 54,72 m2, najemniško stanovanje v 1. nadstropju C. C., 65,39 m2, ob podržavljenju ''stanovanje lastnika'', ter na podstrehi najemniško stanovanje v mansardi Č. Č., 41,30 m2, ob podržavljenju ''pomožni sobi - del''; t.i. Osnovnem objektu - dvoriščni prostori: v 1. nadstropju, ob podržavljenju ''sobe za goste - deloma'', danes najemniško stanovanje v 1. nadstropju D. D., 32,45 m2, in ''sobe za goste - deloma'', likalnica'', danes najemniško stanovanje v 1. nadstropju E. E., 52,38 m2, v 2. nadstropju ob podržavljenju ''sanitarije'', sobe za goste - deloma'', danes najemniško stanovanje v 2. nadstropju F. F., 34,00 m2, in ''sobe za goste'', danes najemniško stanovanje v 2. nadstropju G. G., 54,60 m2; v t.i. Dvoriščnem objektu, v 1. nadstropju, ob podržavljenju ''shramba'', danes najemniško stanovanje v 1. nadstropju H. H., 12,61 m2, ter najemniško stanovanje v mansardi I. I., 12,61 m2, ob podržavljenju ''podstreha'', (1. točka izreka), zavrnil zahtevo prve tožnice za denacionalizacijo nepremičnine na naslovu A., parc. št. 277/1, k.o. ... in parc. št. 277/2, k.o. ... v delu, ki se nanaša na stanovanje J. J., ležečega v t.i. Osnovnem objektu - dvoriščni prostori, na podstrehi, ob podržavljenju ''shramba in sušilnica'', danes stanovanje v mansardi izmere 61,65 m2, ki ga je K., d.d. prodal L. L. dne 25. 9. 1992 (2. točka izreka), zavrnil zahtevo prve tožnice za vrednotenje manj ali več vrednosti nepremičnine na naslovu A., po izdaji zahtevane odločbe o vrnitvi nepremičnine v naravi v delu, kot izhaja iz 1. in 2. točke izteka te odločbe, po tistih delih nepremičnine, za katere je zavezanec za vrnitev občina Tržič (3. točka izreka), zavrnil zahtevo drugega tožnika (in pok. M. M.) za denacionalizacijo premoženja iz 1. in 2. točke izreka te odločbe, v odškodnini v višini 1,063.540,00 Din, kar po izračunu vlagatelja znaša (1,063.540,00 Din x 3) 3.190.620 EUR, s tem, da pravni nasledniki upravičenca vrnejo nazaj že denacionalizirani del nepremičnine na naslovu A., ali da se vrne zmanjšana cenilna vrednost celotnega objekta (3.190.620 EUR) za iznos, kolikor so sedanji cenilni vrnjeni del cenili (4. točka izreka), in odločil še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroški organa niso bili zaznamovani (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi je organ uvodoma opozoril, da gre za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Glede na zavzeta stališča in napotila sodišča v sodbi, ki jo je organ povzel, je strankam posredoval svoje ugotovitve glede še nevrnjenih delov podržavljene nepremičnine, opirajoč se na podatke spisa, med drugim na izvedeniško mnenje izvedenca N. N., iz katerih je bila razvidna vrednost vrnjenih in nevrnjenih delov nepremičnine. Glede na te podatke je vrednost že denacionaliziranega dela Osnovnega objekta in Dvoriščnega dela (skupaj 1.023.718,08 DEM) po metodologiji ZDen z delno odločbo z dne 4. 11. 2013 in s 1. točko odločbe z dne 20. 10. 2016 večja, kot je bila vrednost nepremičnine ob podržavljenju. V postopku je je organ obravnaval ugovore tožnikov na izvedensko mnenje oziroma te ugovore posredoval izvedencu, ki je nanje tudi odgovoril. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Prva tožnica je v tožbi uvodoma opozorila, da je odločba nerazumljiva ter ne vsebuje dejanskih in pravnih razlogov. Organ se ne bi smel sklicevati na prejšnje sodbe Upravnega sodišča, ker odprava in vrnitev zadeve organu v ponovni postopek pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi (sklep, X Ips 246/2016 z dne 27. 10. 2016, X Dor 98/2018). Poudarila je, da vlagatelji zahtevajo vrnitev še preostalega dela nepremičnine v naravi, za kar ni nobenih ovir. Iz previdnosti pa uveljavljajo tudi denacionalizacijo v obliki odškodnine. O tem ni razlogov v odločbi. Predmet denacionalizacije je še 2/3 parc. št. 277/1 in 277/2, k.o. ... Odločba je dejansko zavrnila zahtevo za denacionalizacijo zoper občino Tržič, pri čemer zavrne denacionalizacijo v vseh oblikah. Ker odločba nima razlogov, je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka. Nedopustno je sklicevanje na že pravnomočno končane postopke zoper zavezance O. in P., saj gre za druga dva zavezanca in za drugo premoženje. Odločba zato krši načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave, temeljna načela vladavine prava in pravne države. S tem se posega v pridobljene pravice prve tožnice in krši njeno pravico do zasebne lastnine ter do spoštovanja premoženja. Nevzdržno je stališče organa, da zavrne zahtevo za denacionalizacijo zoper zavezanca Občino Tržič, ker naj bi pri odločanju o denacionalizaciji zoper zavezanca O. in P. upravičenec do denacionalizacije dobil večjo vrednost, kot mu pripada. Pri tem se organ ni opredelil do tožničinih ugovorov s tem v zvezi, s čimer je kršil njeno pravico do izjave (22. člen Ustave). Predlaga, da se zadeva vrne v novo reševanje drugemu uslužbencu. Ponovno je poudarila, da ne gre za novo stvar, zato ni ovir za vračilo v naravi. Gre za pravno vprašanje. O tem tudi ne obstaja sodna odločba. Sprememba stavbe spomeniško zaščitenega hotela v tretjerazredna solidarnostna stanovanja, ki to niso niti po SZ-1, brez povečanja objekta, pač ne prinaša nove stvari, ne v gradbenem in ne v pravnem pomenu. To velja tudi za stanovanje J. J. (ki ni na podstrehi, temveč v 1. nadstropju), za katerega je zavezanec K. in ne Občina Tržič. Kupoprodajna pogodba z dne 25. 9. 1992 je nična, saj krši ZDen. Ta pogodba tudi nikoli ni bila izvedena v zemljiški knjigi, ker ni skladna s stanjem zemljiške knjige. Tudi v tem delu odločba nima razlogov glede ugovorov tožnice. Dediči upravičenca do denacionalizacije so že lastniki nepremičnine v deležu 1/3, kar velja tudi za stanovanja, ki jih ima v upravljanju in uporabi Občina Tržič. Občina Tržič ni bila imetnica pravice uporabe na nobenem stanovanju ali posameznem delu stavbe. Ta nepremičnina nima vzpostavljene etažne lastnine. Mnenje izvedenca N. N. je neuporabno v tem postopku, ker je nedokončano. Ob podržavljenju je bil objekt več vreden kot sedaj. Z nezakonitimi deli nihče ni mogel pridobiti nobene stvarne pravice. Tudi dvoriščni del je že obstajal ob podržavljenju in so nasprotni zaključki odločbe protispisni. Sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-454/15-16, meni, da izvedenec N. N. ne more biti izvedenec v tem postopku. Pojasnila je tudi, zakaj cenitev ni točna, pri čemer zadošča že primerjava z mnenjem izvedenca R. R. V tem postopku organ ne more obravnavati vprašanj, ki ne zadevajo občine Tržič v razmerju do upravičenca do denacionalizacije. Cenitev izvedenca bi morala zajeti vrednotenje samo za tisti del nepremičnine, za katerega je zavezanec za vračilo Občina Tržič. Slednja bi morala najprej zatrjevati in dokazati, da je morebitno povečanje vrednosti nepremičnine posledica njenih vlaganj v ta del stavbe, za katerega je zavezana za vrnitev. To ni bilo ugotovljeno. Občina tudi ni nič investirala in ni povečala vrednosti nepremičnine. Nasprotno, je slab gospodar in je nepremičnino pustila propadati. Ni bilo ugotovljeno stanje nepremičnine v letu 2022. Občina bi morala za vsako stanovanje posebej in za posamezne in skupne dele stavbe, za katere je zavezana, navesti, kdaj in koliko ter kaj je investirala in v čem je ta del nepremičnine izboljšala ter mu povečala vrednost. V resnici je nepremičnina manj vredna. Z nestrokovnimi posegi je v velikem delu uničen ta spomeniško zaščiten objekt. Tega izvedenec ni upošteval, kot tudi ne vrednotenja s stališča kulturnega spomenika. Ocenjena vrednost v času denacionalizacije je vsaj za 100 % previsoka. Tudi o tem odločba nima razlogov. Ni tudi jasno, kako sta dva izvedenca lahko prišla do tako različnih zaključkov. Navedbe strokovnega pomočnika SDH d.d. S. S. pa ni mogoče upoštevati kot izvedenskega poročila, ker gre za navedbe stranke. Občina Tržič doslej še ni nič vrnila v tem postopku, čeprav razpolaga z znatnim delom premoženja. Ne drži, da bi upravičenec prejel več, kot je bilo nacionalizirano. Opozorila je še, da ustne obravnave zadnja leta ni bilo, izmenjava pisem pa ne zadosti načelom upravnega postopka v zvezi s sodelovanjem stranke v postopku in varovanja interesov prve tožnice in drugih vlagateljev zahteve za denacionalizacijo. Predlagala je, da sodišče tožbi v celoti in stroškovno ugodi.

4. Drugi tožnik je v tožbi navedel, da je odločba nezakonita zaradi samovoljne in arbitrarne odločitve. Vrednost premoženja je bila 1.063.540,00 Din, kot to izhaja iz sodne cenitve iz leta 1938. Po preračunu, da je 1 Din najmanj 3 EUR, znaša vrednost premoženja 3.190.620,00 EUR. O tem je tudi predložil listino - Dražbeni oklic o sodni dražbi Okrajnega sodišča v Tržiču z dne 9. 12. 1938, ki je verodostojna javna listina. Izvedensko mnenje izvedenca N. N. ni pravilno, saj ni upošteval dejanskega stanja nepremičnine, ker ta v času cenitve ni več obstajala in zato cenitev temelji na nekih predvidevanjih in netočnih podatkih. Stanje nepremičnine se od 1938 do nacionalizacije ni bistveno spremenilo, vrednost se nedvomno ni zmanjšala, ker je hotel obratoval in bil redno vzdrževan. Za primerjavo: v tistem času je bila vrednost enostanovanjske hiše v ... v Tržiču 32.000,00 Din. Taka hiša stane danes več kot 100.000 EUR, zaradi česar ugotovljena vrednost ne more biti pravilna. Nemogoče je, da bi vrednost 10 let po dražbi tako drastično padla, kot je to ugotovil izvedenec, ki ni niti poskusil pridobiti cenilnega poročila te dražbe. Delež vrednosti gostinskega inventarja, ki naj bi tudi bil zajet v tej oceni, pa je minimalen. Dodaten dokaz o zgrešeni cenitvi je tudi mnenje izvedenca R. R. Hkrati mnenje N. N. povzema v svojem poročilu netočne ugotovitve iz zaključke izvedenca Š. Š., ki ga je naročila in plačala Občina Tržič. Drugi tožnik ima pravico do neodvisnega izvedenca, ki mu v tem postopku ni bil zagotovljen. S tem mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Izvedenec N. N. tudi ni strokovno utemeljil svojega mnenja, ki temelji na podatkih drugih izvedencev. V postopku je bila tudi večkrat predlagana postavitev novega izvedenca za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja R. R. ali novega izvedenca T. T., vendar je organ te dokazne predloge prezrl. Organ tudi ni zaslišal izvedenca R. R., kljub sklicevanju drugega tožnika na njegovo mnenje. Izvedensko mnenje je tudi napačno, ker ne gre za nov objekt in so bila izvedena le določena vlaganja v že obstoječi objekt, pri adaptaciji so bili uporabljeni obstoječi gradbeni elementi, odstranjeni elementi so še vedno imeli svojo uporabno vrednost in niso bili amortizirani, zato bi moral cenilec oceniti zgolj morebitno povečanje vrednosti obstoječega objekta na podlagi izvedenih vlaganj. Vrednost prvotnemu objektu se je dejansko zmanjšala, ne pa povečala. Vsa vlaganja v objekt niso nujna ne koristna, kaj šele, da bi povečala vrednost obstoječemu objektu. Nemogoče je, da bi se vrednost objekta povečala za 165,44 %, ker se objekt po tlorisu ni povečal, spremenila se je zgolj namenska raba nekaterih prostorov. Kot je izvedenec povedal, iz gradbenega vidika ni mogoče trditi, da gre za nov objekt, tudi glede osnovnega stanovanjsko poslovnega objekta. Dejstvo je, da so bili to že pred vlaganji uporabni poslovni in stanovanjski prostori. Izvedenec bi moral oceniti vrednost prostorov pred adaptacijo in vrednost prostorov po adaptaciji na način obogatitvenega principa. Cenitev ocenjuje stanovanja, kot da so na novo zgrajena, ne da bi se upoštevalo prejšnje stanje in uporaba ali zgolj samo sprememba obstoječih prostorov in gradbenih elementov. Prav tako cenitev ne upošteva zmanjšanja vrednosti zaradi nestrokovnih in brez dovoljenja izvedenih posegov, kot to ugotavlja izvedenec R. R. Zaradi prenove se je oslabila potresna varnost objekta, zato ni mogoče upoštevati vrednosti za konstrukcijo. Odločitev, da se nepremičnin ne da vrniti v naravi, je tudi povsem materialnopravno napačna, hkrati je ni mogoče preizkusiti.

5. Drugi tožnik je kot stranka z interesom v zadevi I U 388/2022 v odgovoru na tožbo navedel, da se strinja s tožbo prve tožnice.

6. Stranka z interesom U. U. je v odgovoru na tožbo v zadevi I U 388/2022 navedel, da se strinja z navedbami v tožbi prve tožnice.

7. Ostale stranke v obeh zadevah niso podale odgovorov oziroma dodatnih vlog v postopku.

8. Sodišče je v zadevi izdalo sklep, I U 388/2022 z dne 13. 12. 2023, s katerim je sklenilo, da se zadevi I U 388/2022 in I U 463/2022 združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja in se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 388/2022. 9. Ugotovljeno je tudi bilo, da je drugi tožnik umrl konec leta 2022 in sta po njem v postopek vstopili njegovi dedinji V. V. in Z. Z., ki sta za zastopanje pooblastili odvetnico ... (100. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glavna obravnava in dokazni postopek**

10. Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležile tožnice po pooblaščencih ter stranka z interesom Občina Tržič po pooblaščencu, ne pa toženka in stranke z interesom SDH d.d., U. U. ter Ž. Ž. Stranka z interesom SDH d.d. je poslala opravičilo za izostanek z naroka in prosila za kopijo zapisnika. Stranka z interesom U. U. je tudi opravičil svoj izostanek z naroka.

11. Na naroku za glavno obravnavo je pooblaščenec prve tožnice vztrajal pri tožbi in dosedanjih navedbah, ponovil določene poudarke iz svojih vlog v postopku, poudaril, da v postopku ni bilo ugotovljeno stanje nepremičnine na dan izdaje odločbe. Nepremičnina je v derutnem stanju in gre za prostore, ki niso več primerni za bivanjske prostore. Meni, da je treba izvesti ogled nepremičnine, saj bo ta pokazal, da zatrjevana vrednost in stanje te nepremičninine po izpodbijani odločbi ne ustreza resničnemu dejanskemu stanju. Pooblaščenka druge tožnice in tretje tožnice je vztrajala pri dosedanjih navedbah in trditvah ter se pridružila navedbam pooblaščenca prve tožnice. Pooblaščenec stranke z interesom je prerekal vse navedbe tožnic, podane v tožbah in na današnji obravnavi.

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v z.k. izpisek za obravnavano nepremičnino ter vse listine upravnega spisa.

13. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za ogled nepremičnine na kraju samem prve tožnice, ker se v spisu nahajajo listinski dokazi, ki izkazujejo stanje nepremičnine v času, relevantnem za denacionalizacijski postopek.

14. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke drugega tožnika oziroma sedaj druge in tretje tožnice, ker se vrednosti v postopku denacionalizacije ugotavljajo po v ZDen navedenih predpisih.

15. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za postavitev dodatnega izvedenca gradbene stroke drugega tožnika oziroma sedaj druge in tretje tožnice glede na v postopku že pridobljena izvedenska mnenja s tega področja oziroma postavljene izvedence, upoštevaje tudi v nadaljevanju pojasnjeno presojo sodišča v zvezi s pravilnostjo in zakonitosti izpodbijane odločbe.

16. Pooblaščenec prve tožnice je zavrnitvi dokaznega predloga ugovarjal kot absolutno bistveno kršitev določb postopka in vztrajal pri vseh dokaznih predlogih. Pooblaščenka druge in tretje tožnice je zavrnitvi dokaznih predlogov tudi ugovarjala kot absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj po njenem mnenju neizvedba teh dokaznih predlogov pomeni nezmožnost dokazovanja zatrjevanih trditev in s tem odločanje v škodo druge ter tretje tožnice.

17. Sodišče ugovore zavrača iz zgoraj povedanih razlogov.

**Odločitev in razlogi sodišča**

18. Tožbi sta utemeljeni.

**Splošno**

19. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v isti zadevi izdana sodba naslovnega sodišča, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017, s katero je bilo ugodeno tožbama prve tožnice in stranke z interesom SDH d.d., odločba upravnega organa, št. 490-11/2012-MIZKS/200 z dne 20. 10. 2016, odpravljena v 2A., 2B., 2C., 2Č., 2D., 2E., 3., 5. in 8. točkah izreka in zadeva vrnjena v tem obsegu v ponovni postopek upravnemu organu. Sodišče tako v tem upravnem sporu presoja, ali je upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na povedano ne vzdrži ugovor prve tožnice, da organ ne bi smel upoštevati stališča iz prej navedene sodbe.

20. V primeru je med strankami sporno, ali je upravičenec do denacionalizacije pok. A. B. upravičen še do vračila 2/3 nepremičnin s parc. št. 277/1 in 277/2, , obe k.o. ..., kar v naravi predstavlja v izreku odločbe opredeljena stanovanja, za katera je zavezanka za vračilo stranka z interesom Občina Tržič, ali je treba odločiti še o več- oziroma manjvrednosti navedenih nepremičnin in ali so podani pogoji za določitev odškodnine v višini 1.063.540,00 Din (oziroma sedaj 3.190.620 EUR) oziroma sorazmerno zmanjšani vrednosti le-te glede na že vrnjeni delež obravnavanih nepremičnin.

21. Denacionalizacija po ZDen je vrnitev podržavljenega premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu, v naravi oziroma v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina) (2. v zvezi s 1. členom ZDen). Pogoje in način denacionalizacije določa ta zakon (tretji odstavek 2. člena ZDen). ZDen torej temelji na načelu, da se lahko vrne le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno. Iz tega sledi, da ni mogoče vrniti ničesar drugega oziroma nič več, kot je bilo podržavljeno, saj odškodovanje iz naslova denacionalizacije ne sme preseči vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno, saj bi to pomenilo, da bi upravičenec iz naslova denacionalizacije prejel več, kot bi bil upravičen glede na določbe ZDen. Tako tudi ustaljena sodna praksa1. 22. Navedeno za konkretni primer pomeni, da podržavljenega premoženja ni mogoče obravnavati ločeno po zavezancih, kot to zagovarja prva tožnica, saj je treba premoženje obravnavati kot celoto, upoštevaje njegovo vrednost, in na tej podlagi ugotavljati, ali je bil upravičenec do denacionalizacije že vrednostno odškodovan ali (še) ne. Tako ne vzdrži tožbeni ugovor, da se organ ne bi smel sklicevati na že pravnomočne odločitve o denacionalizaciji, kjer sta bila kot zavezanca določena P. in O., ker naj bi šlo za drugo premoženje. Slednje drži le v pogledu, kdo je zavezan za njegovo vrnitev. Po 51. členu ZDen je namreč zavezanec za vrnitev pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem (prvi odstavek). In ker je bila stvar, ki se obravnava, v premoženju več zavezancev, v postopku pa se je odločalo o vračilu tega objekta oziroma dela objekta po posameznih zavezancih, to ne pomeni, da dosedanjega vračila dela objekta, ki se je nahajalo v premoženju zavezancev O. in P., ni mogoče upoštevati pri obravnavi vračila dela objekta, ki se nahaja v premoženju drugega zavezanca, v tem primeru Občine Tržič. Organ zato s takim obravnavanjem ni kršil 158. člena Ustave RS, saj ni posegal v že pravnomočne odločitve, temveč jih je moral upoštevati pri obravnavi tega dela zahtevka.

23. Sodišče nadalje pojasnjuje, da je primarno načelo vračanja po ZDen vračanje v naravi (2. člen zakona), vendar pa to načelo ni absolutno. Povedano drugače: upravičenec ne more uveljaviti vrnitev premoženja v naravi vselej, kadar to zahteva. Način denacionalizacije, torej vprašanje, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki, torej kot odškodnina, določa sam zakon s kogentnimi pravili. In če vračilo premoženja v naravi ni možno iz razlogov, navedenih v ZDen (npr. 16., 19., 25. člen, itd), gre upravičencu vračilo v obliki odškodnine kot sekundarne oblike denacionalizacije. Njena višina pa se ugotavlja po 44. členu ZDen, ki odkazuje (tudi) na uporabo določenih podzakonskih predpisov. Ustaljena praksa te določbe ZDen v postopkih pred Vrhovnim sodiščem (in tudi pred Ustavnim sodiščem) je, da je uporaba podzakonskih aktov, sprejetih na tej podlagi obvezna metoda ugotavljanja vrednosti premoženja. Zakon torej določa, da je ''sedanja vrednost'' iz prvega odstavka 44. člena ZDen vrednost, ugotovljena po metodologiji iz podzakonskih aktov na dan uveljavitve ZDen. Ne določa, da mora biti sedanja vrednost ''realna'' ali ''tržna''. V pravni literaturi2 in praksi Vrhovnega3 ter Ustavnega sodišča4 je zastopano povsem enotno stališče, da je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, na podlagi metodologije iz podzakonskih aktov, kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičencev in zmožnostjo države to prikrajšanje (le) omiliti, saj bi bil cilj vzpostaviti prejšnje stanje (torej plačati polno vrednost) nedosegljiv, ter da odškodnina za vzeto premoženje ni pravična denarna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava.

24. Ugovor drugega tožnika (sedaj druge in tretje tožnice), da bi morala biti vrednost premoženja ob podržavljenju določena v višini, kot izhaja iz Dražbenega oklica o sodni dražbi Okrajnega sodišča v Tržiču z dne 9. 12. 1938, tj. 1.063.540,00 Din, oziroma po preračunu 1 Din = 3 EUR, kar znaša 3.190.620,00 EUR, tako že iz tega razloga ne vzdrži. Ker drugačnega načina vrednotenja premoženja, kot zgoraj opredeljeno, ZDen ne dopušča, tudi ni mogoče sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral izvedenec oceniti vrednost pred in po adaptaciji po načelu obogatitvenega principa.

**O materialnopravnih ugovorih**

25. Sodišče kot že v sodbi, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017, sodi, da je organ glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa, in ob upoštevanju določb zakona (ZDen in SPZ), pravilno zaključil (in pri tem gre za pravno presojo, ki jo je dolžan opraviti upravni organ in ne izvedenec), da gre v tem delu obravnavane nepremičnine za novo stvar. Tožbeni očitek, da ne gre za novo stvar, ker je kot take z gradbenega vidika ni opredelil izvedenec, tako ne vzdrži sodne presoje.

26. Pravilnost zaključka, da gre za novo stvar, potrjujejo predvsem ugotovitve (izhajajoč iz izvedeniškega in cenitvenega poročila izvedenca N. N., ki jim tudi sodišče v tem delu celoti sledi) o izvršenih delih v obravnavani nepremičnini, ki je bila ob podržavljenju hotel, sedaj pa je stanovanjski objekt z dvema poslovnima prostoroma v pritličju. Kot izhaja iz odločbe, je bilo ugotovljeno naslednje: stavba na naslovu A., je bila ob podržavljenju Hotel in restavracija ..., torej poslovno gospodarski objekt, pri čemer je bila sestavljena iz Osnovnega objekta, ki ima obcestni in dvoriščni del, ter na Dvoriščni objekt. Osnovni objekt - obcestni del je bil leta 1980 v celoti adaptiran (nad pritličjem) v stanovanja, vključno z izdelavo armiranobetonske konstrukcije nad večjih delom II. nadstropja. Ob podržavljenju obcestnega in dvoriščnega dela objekta, ki je bil troetažen objekt, je šlo za delno podkleten objekt, v pritličju katerega so se nahajali gostinski in restavracijski prostori hotela, danes najemniški občinski poslovni prostor ... V 1. nadstropju je bilo ob podržavljenju stanovanje lastnika, likalnica in štiri tujske sobe, danes so tu 3 občinska najemniška stanovanja (1. nadstropje B. B. 54,72 m2, 1. nadstropje C. C. 65,39 m2, mansarda Č. Č. 41,30 m2). Osnovni objekt - dvoriščni del, vključno z medetažno konstrukcijo nad pritličjem je bil leta 1980 zgrajen na novo, sedaj se tu nahajajo najemna občinska stanovanja (1. nadstropje: D. D. 32,45 m2, E. E. 52,38 m2, 2. nadstropje: F. F. 34,00 m2, G. G. 54,60 m2) ter stanovanje v mansardi J. J. 61,65 m2. V njegovem dvoriščnem gospodarskem objektu, ki je bil dvoetažen poslovno gospodarski objekt, pa se je nahajalo: kegljišče, hlev, pralnica in sanitarije v pritličju, soba za goste, v 1. nadstropju kašča in senik, sanitarije in shramba v podstrehi. Po rekonstrukciji v letu 1980 je bil objekt vključno z medetažno konstrukcijo zgrajen nad pritličjem na novo in se nad pritličjem nahajata dva občinska najemniška stanovanja 81. nadstropje: H. H. 12,61 m2, mansarda: I. I. 12,61 m2). Ob tem sodišče še dodaja, da je bil pravilno vrednoten celoten objekt in ne zgolj del objekta, za katerega je zavezana stranka z interesom Občina Tržič, saj - kot že povedano zgoraj - se mora upoštevati že vrnjeno premoženje.

27. Sodišče se tako ponovno (kot že v sodbi, I U 1649/2016) pridružuje oceni organa, da je z izvedenimi deli prišlo do bistvene spremembe namembnosti - iz poslovno-gospodarskega objekta v stanovanjski objekt. Povedano drugače: s tem je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi. Tako tudi sodna praksa (npr. sodbi naslovnega sodišča, I U 1590/2011, III U 175/2014, odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 394/2009, II Ips 658/2008). Sodišče se tako ne strinja, da sprememba hotela v stanovanja ni nova stvar in, da je namen rabe objektov enak kot prej, saj so bili to stanovanjski in poslovni prostori, ki so se uporabljali, kar naj bi narekovalo nasproten zaključek. Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 1649/20165, bi slednjemu sicer na prvi pogled bilo mogoče pritrditi, vendar pa je nastanitev v hotelih (ki sodijo med gostinske objekte, namenjene nastanitvi gostov za krajši čas - 4. in 1. člen Zakona o gostinstvu v zvezi s 15. ter 18. točko 2. člena Zakona o prijavi prebivališča - v nadaljevanju ZPPreb-1) namenjena začasnemu bivanju ljudi izven stalnega kraja prebivanja zaradi različnih (načeloma) kratkoročnih razlogov (npr. dopust, poslovno potovanje, obisk), lastnik oziroma upravljavec takega objekta pa s takim objektom upravlja v okviru svoje poslovne (tržne) dejavnosti. To pa ne velja za bivanje ljudi v stanovanjih, kjer gre (predvidoma) za trajno ali začasno namestitev, kjer ali posameznik stalno dejansko prebiva in je to prebivališče središče njegovih življenjskih interesov ali pa prebiva začasno zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov (3. in 5. točka 2. člena ZPPreb-1).

28. In ker je bilo tudi po presoji sodišča pravilno odločeno, da gre za novo stvar, ni relevantno vprašanje morebitne ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 25. 9. 1992 med L. L. in K. ter vprašanje neizvedbe njenega vpisa v zemljiški knjigi. Tožbeni očitek, da je napačno navedeno, kje se to stanovanje nahaja (v 1. nadstropju in ne na podstrehi, kot to izhaja iz odločbe), pa na pravilnost tega zaključka tudi ne vpliva.

29. Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, tudi ni bistveno, ali je prišlo do povečanja površine ali ne, temveč je bistven obseg in vsebina sprememb na obravnavanem objektu oziroma nepremičnini. Zato nasprotna tožbena trditev ne drži. 30. Kar pa se tiče obsega in vrednosti vlaganj stranke z interesom Občine Tržič, za katere prva tožnica trdi, da stranka z interesom Občina Tržič ni dokazala, da bi šlo za njena vlaganja, kot tudi, da bi morala dokazati, da se je vrednost objekta povečala ravno zaradi vlaganj, sodišče najprej ugotavlja, da o vlaganjih stranke z interesom z izpodbijano odločbo niti ni bilo odločeno, ne glede na to pa še dodaja, da tudi obseg in vrednost vlaganj nista bistvena pri tej pravni presoji organa.

**O kršitvah pravil postopka**

31. Prva tožnica ugovarja, da izvedenec N. N. sploh ne bi smel biti postavljen kot izvedenec v tem postopku, ker je bil poslovno povezan s stranko z interesom Občino Tržič. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-454/15-16 z dne 20. 12. 2017. 32. V tej odločbi je Ustavno sodišče med drugim zapisalo, da ''je zahteva za ''enakost orožij'', to je za takšno ureditev in vodenje postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja, da se mora postopek pred sodiščem voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank. To velja tudi za vodenje dokaznega postopka. Ta mora biti voden tako, da nobena stranka nima prednosti pred drugo. Le tako je lahko zagotovljena enakopravnost strank v dokaznem postopku. Ko gre za dokaz s sodnim izvedencem, je z vidika zahteve po enakopravnosti strank pomembno, da se za izvedenca ne določi oseba, ki ji ne bi bilo mogoče zaupati, da bo mnenje zaradi morebitnih povezav z eno izmed strank ali s predmetom spora izdelala neobremenjeno, nepristransko''.

33. Sodišče na načelni ravni pritrjuje prvi tožnici, da je treba citirano stališče smiselno aplicirati tudi na dokazovanje v upravnem postopku, t.j. da se v obravnavanem postopku ne bi smelo postaviti izvedenca, ki je povezan s katerokoli stranko, pri čemer prva tožnica izpostavlja poslovno povezanost izvedenca N. N. z Občino Tržič. Hkrati pa sodišče ugotavlja, da prva tožnica niti ne konkretizira svojega očitka o poslovni povezanosti med izvedencem in stranko z interesom, zaradi česar je treba ta očitek iz razloga njegove pavšalnosti zavrniti.

34. Sodišče pa sprejema nadaljnji tožbeni ugovor, ki sta ga podala tako prva tožnica kot (tedaj še) drugi tožnik v tožbi, o nemožnosti preizkusa odločitve.

35. Iz obrazložitve odločbe (ki je na eni strani sicer obširna, kar pa nujno ne pomeni tudi obrazlage odločitve na način, kot to terja 214. člen ZUP6) namreč ne izhaja podlaga oziroma razlogi za zavrnitev zahtev, kot izhajajo iz izreka odločbe. V zvezi s 1. točko in (verjetno) 2. točko izreka je organ sicer uvodoma povzel stališča iz sodbe, I U 1649/2016, nato na str. 4 in 5 povzel ugotovitve iz izvedenskega mnenja N. N. in zaključil, da je bilo dosedaj vrednostno vrnjeno že več, kot je bila vrednost podržavljenega premoženja ob podržavljenju, ni pa se pri tem oprl na določbe ZDen, ki so lahko podlaga za tako odločitev. Kot je sicer razvidno iz tožbe prve tožnice (kjer piše, da ''je odločba dejansko zavrnila denacionalizacijo v vseh oblikah''), je prvi tožnici odločitev očitno jasna, kar pa ne sanira pomanjkljivosti odločbe. Enako pomanjkljivosti odločitve ne sanira niti dopis organa pred izdajo odločbe z dne 22. 2. 2020, v katerem so povzete ugotovitve in pojasnjena stališča organa s tem v zvezi. V zvezi s 3. in 4. točko izreka pa iz obrazložitve odločbe razlogi za zavrnitev teh zahtev prve tožnice in (tedaj) drugega tožnika sploh niso razvidni.

36. Sodišče tudi ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. To je bilo organu tudi naloženo s sodbo, I U 1649/2016 (točka 26 obrazložitve). Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil (mnenje, št. 35101-115/2018-2 z dne 19. 2. 2018), ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Nadalje se sodišče tudi strinja s prvo tožnico, da pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, še držijo. Ker tega ni storil, je tudi zato odločitev treba odpraviti.

37. Nadalje iz obrazložitve tudi ni jasno, ali je drugi tožnik podal kakšne dodatne dokazne predloge (iz tožbe namreč izhaja, da naj bi bili ti podani) in če, kako je bilo o njih odločeno. Preizkusa tega tožbenega ugovora sodišče tako niti ne more opraviti.

38. Prva tožnica tudi ugovarja, da v času od izdaje sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017, ni bilo opravljene ustne obravnave. Iz podatkov spisa pri tem izhaja, da je organ razpisal ustno obravnavo za 31. 1. 2018, ki pa je bila potem preklicana zaradi razlogov na strani prve tožnice. Do izdaje odločbe organ nove ustne obravnave ni razpisal. Glede na to, da so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi, je ustna obravnava po 154. členu ZUP obvezna, še zlasti glede na stanje zadeve, kot to izhaja iz spisa.

39. Glede na povedano je sodišče tožbama ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, upoštevajoč četrti in peti odstavek istega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj upravni organ, sledeč pravnemu mnenju, ki izhaja iz te sodbe, in stališčem, ki se tičejo postopka, odpravi ugotovljene kršitve pravil postopka, med drugim razpiše ustno obravnavo, naloži dopolnitev izvedenskega mnenja (zaradi upoštevanja vrednotenja kot kulturni spomenik in po današnjem stanju nepremičnine), in o zadevi ponovno odloči. 40. Sodišče še pripominja, da je prva tožnica tudi predlagala, naj se zadeva dodeli v reševanju drugi uradni osebi, vendar za to v določbah ZUS-1 ni podlage. Lahko pa prva tožnica, če meni, da so podani razlogi, vloži predlog za izločitev uradne osebe iz upravnega postopka (35. člen ZUP in dalje).

41. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. in III. točki izreka:**

42. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnic je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika se, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 25 EUR. Po četrtem odstavku istega člena Pravilnika pa se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 EUR.

43. Prvi tožnici, ki jo je v postopku zastopal pooblaščenec, se tako priznajo stroški v višini 25 EUR, drugi in tretji tožnici pa stroški v višini 469,70 EUR (385 EUR + 22% DDV, ker je njuna pooblaščenka odvetnica zavezanka za plačilo DDV). Po 5. členu Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku po tem pravilniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če v postopku nastanejo tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Upoštevajoč zadnje citirano določbo Pravilnika sodišče zato ni priznalo na naroku za glavno obravnavo ostalih priglašenih stroškov druge in tretje tožnice.

44. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom Občine Tržič je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker stranka z interesom Občina Tržič ni uspela s svojim predlogom, da sodišče tožbi zavrne, je sodišče njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

1 Npr. sodba, I U 336/2017 z dne 9. 1. 2018; 2 Breznik, J. in soavtorji: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 332; 3 Npr. X Ips 243/2010 z dne 11. 5. 2011, II Ips 164/2011 z dne 8. 9. 2011, smiselno X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012 (9. točka obrazložitve); 4 Odločbe, št. U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98; 5 Pri čemer se je oprlo na tedaj veljavni Zakon o prijavi prebivališča; 6 214. člen ZUP: Obrazložitev odločbe med drugim obsega: 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujej takšno odločbo, 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.