Jedro

129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da mora biti višina preživnine v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Otrokove potrebe so pravni standard, in sodišče mora to pravno normo izpolniti tako, da jo konkretizira v danem času in kraju, zlasti pa mora otrokove potrebe izraziti v denarju. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, ni pravilno uporabilo materialnega prava, s tem v zvezi pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I.2. točki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi I.1 točka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec F. Š. oče mladoletnega tožnika M. Š., ki ga je dne 1.12.1991 izven zakonske zveze rodila A. V. Tožencu je naložilo plačevanje preživnine od 1.4.1993 dalje v znesku 8.000,00 SIT mesečno, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe se je laično pritožil toženec. Navaja, da sta tožničina mati in sestra dali sodišču neresnične podatke, saj mame in sestre ne morejo vedeti, kaj se dogaja skrivaj. Zato sam že petič izjavlja, da je pripravljen podpisati očetovstvo, ne glede na to, čigav je otrok, če bi se otrokova mati prostovoljno vrnila k njemu. Štiri tedne po porodu ga je namreč brez vzroka zapustila in ne da bi sama vedela zakaj, je rekla da bo raje pri svoji mami.

Pojasnjuje, da imajo tam zajamčeni dve mesečni plači in še kmetijo, toženec pa je odvisen samo od kmetije. Odvisen je od negotovih vremenskih pojavov, od gozda pa nima nobenega dohodka, ker je nedostopen, pa še za plinovod in daljnovod so mu ga precej posekali.

Ob koncu ponavlja, da je pripravljen sprejeti drugotožnico nazaj, sicer pa od kmetijstva ne more ničesar plačevati. Očetovstva ni pripravljen priznati in če bo potrebno, bo zahteval krvno preiskavo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je štelo, da se toženec pritožuje proti vsej sodbi, razen proti zavrnitvi dela preživninskega zahtevka. Sodbo je preizkusilo v mejah pritožbenih navedb, ki merijo na nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sicer pa je pazilo tudi na razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Tako se je prepričalo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožnikovim očetovstvom. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo vse razloge in odločilna dejstva ter je glede na intimnost med drugotožnico in tožencem ter glede na potek nosečnosti in datum poroda pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi s pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženec ne zanika spolnih odnosov z drugotožnico v kritičnem času in jo je zato po porodu tudi sprejel k sebi. Razjeda ga sicer dvom, če ni oče morda kdo drug, vendar za to ne navaja nobenih dokazov. Tudi pritožbene navedba o morebitni potrebi po krvni preiskavi ni mogoče upoštevati, ker bi moral toženec doslej že zahtevati izvedbo tega dokaza in založiti predujem. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe drugotožnice in zaslišane priče ter izjave toženčeve matere in ne nazadnje tudi toženca samega na podlagi določila 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravilno razsodilo, da je toženec fantkov naravni oče. V zvezi s preživnino pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno uporabilo določila 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da mora biti višina preživnine v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Otrokove potrebe so pravni standard, in sodišče mora to pravno normo izpolniti tako, da jo konkretizira v danem času in kraju, zlasti pa mora otrokove potrebe izraziti v denarju. Tega sodišče prve stopnje kljub dokaj natančnemu dokaznemu postopku ni storilo in čeprav je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo nekatere otrokove potrebe in dejstvo, da otrok ni bolehen, nikjer ni opredelilo zneska otrokovih potreb.

Ker torej sodišče ni pravilno uporabilo določb materialnega prava (356. člen Zakona o pravdnem postopku) in zato ni dovolj popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s potrebami mladoletnega tožnika, je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi in po določilu 370. člena Zakona o pravdnem postopku razveljavilo ta del sodbe. V ponovljenem dokaznem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno zasliši tožečo in toženo stranko (če se bosta udeležili glavne obravnave) in tako natančno ugotovi potrebe mladoletnega tožnika, da jih bo izrazilo v denarnem znesku, nato pa naj ponovno odloči. Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS 14/89 - prečiščeno besedilo) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I).