Jedro

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo. Po določilih 35. člena ZDR je organ upravljanja pristojen za sprejetje programa razreševanja presežkov delavcev. To pristojnost bi bilo v konkretnem primeru mogoče prinesti na organ upravljanja holdinga, saj takšen prenos pristojnosti ne bi bil v nasprotju z določili zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90, 46/90). Prenos pristojnosti bi bil veljaven le, če bi bil opravljen v zahtevani obliki, iz katere bi bilo razvidno, katere pravne podlage so uporabljene za ta prenos in v kakšnem obsegu je pooblastilo prenešeno, s čemer bi bila razmejena tudi odgovornost za sprejetje odločitev med organi holdinga ter organi s pogodbo povezanih podjetij. V obravnavani zadevi do takšnega prenosa pristojnosti ni prišlo. Stroga formalnost pri prenosu pooblastila bi bila še posebej potrebna, ker nekatera določila pogodbe o razmerjih med podjetji v holdingu določajo, da organi holdinga dajejo podjetjem smernice za odločanje njihovih organov, torej ta ureditev posredno predvideva, da bodo organi podjetij sami sprejemali odločitve, za katere so sicer pristojni po zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval razveljavitev sklepov organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ki so bili izdani, ker njegovo delo trajno ni bilo potrebno. Zahteval je, da sodišče ugotovi, da delovno razmerje še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in da mu je dolžna izplačati za nazaj plačo z zmudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revidentka zavrača oceno sodišč, da sklepi o prenehanju delovnega razmerja tožnika niso bili zakoniti, ker programa o razreševanju presežnih delavcev ni sprejel pristojni organ. Določila zakona o podjetjih, ki so veljala v času ugotavljanja presežkov, so dopuščala prenos pooblastil organov podjetij v ustanavljanju na organe holdinga. Do takega prenosa pristojnosti naj bi prišlo tudi v tem primeru. Med podjetji v ustanavljanju, ki so bila združena v holding, je bila sklenjena posebna pogodba o medsebojnih razmerjih, ki je bila temelj za to, da je do prenosa pristojnosti lahko prišlo. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da je bilo treba pristojnost za odločanje o programu razreševanja presežnih delavcev presojati po 2. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) in ne po 35. členu ZDR, saj organi upravljanja pri toženi stranki še niso bili oblikovani. Zaradi bistvenih kršitev postopka po določilih 13. točke 354. člena ZPP/77 sta sodišči zmotno razlagali določila 4., 33. in 46. člena sporazuma, sklenjenega med podjetji v ustanavljanju. Pri odločanju ni bilo upoštevano, da je v času ugotavljanja presežkov že tekel postopek prisilne poravnave in da je Vlada Republike Slovenije za razreševanje presežkov holdingu zagotovila finančna sredstva. Ta sredstva niso bila dodeljena podjetjem v ustanavljanju. Za vse zaposlene v holdingu je bilo treba zagotoviti enotno obravnavo, k programu pa sta dala soglasje tudi dva sindikata. Program je postal dokončen, izvedla pa so ga vodstva podjetij v ustanavljanju. Pomembno je, da so vršilci dolžnosti direktorjev podjetij v ustanavljanju sodelovali pri pripravi programa in ga torej sooblikovali. V programu je bilo določeno le to, za kar "se je odločila in kar je sprejela posamezna družba", direktor holdinga pa je bil le formalni podpisnik. Ker so podjetja v ustanavljanju program izvajala in izvršila, je treba šteti, da je bil program z njihove strani odobren v smislu določil 87. in 88. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89). Sodišči nista ravnali pravilno, ker nista upoštevali sklepov delavskega sveta podjetja Litostroj iz oktobra 1990, s katerimi je bilo imenovano začasno vodstvo, ki je imelo nalogo izdelati program sanacije Litostroja. Delavski svet je vršilcu dolžnosti generalnega direktorja za dobo enega leta prepustil svoje pristojnosti na "kadrovsko - splošnem" področju. Ta prenos pristojnosti je zajemal tudi pooblastilo za začetek postopka za ugotavljanje presežnih delavcev ter za sprejem ustreznega programa v zvezi s tem. Vršilci dolžnosti direktorjev podjetij so imeli torej pooblastilo za sprejemanje programa v določilih 2. člena ZDR, vodstvo holdinga pa na temelju omenjenega pooblastila.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP/77).

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo. Po določilih 35. člena ZDR je organ upravljanja pristojen za sprejetje programa razreševanja presežkov delavcev. To pristojnost bi bilo v konkretnem primeru mogoče prenesti na organ upravljanja holdinga, saj takšen prenos pristojnosti ne bi bil v nasprotju z določili zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90, 46/90). Prenos pristojnosti bi bil veljaven le, če bi bil opravljen v zahtevani obliki, iz katere bi bilo razvidno, katere pravne podlage so uporabljene za ta prenos in v kakšnem obsegu je pooblastilo prenešeno, s čemer bi bila razmejena tudi odgovornost za sprejetje odločitev med organi holdinga ter organi s pogodbo povezanih podjetij. V obravnavani zadevi do takšnega prenosa pristojnosti ni prišlo. Stroga formalnost pri prenosu pooblastila bi bila še posebej potrebna, ker nekatera določila pogodbe o razmerjih med podjetji v holdingu določajo, da organi holdinga dajejo podjetjem smernice za odločanje njihovih organov, torej ta ureditev posredno predvideva, da bodo organi podjetij sami sprejemali odločitve, za katere so sicer pristojni po zakonu.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da je bilo vodstvo holdinga s sklepi delavskega sveta še enotnega podjetja iz oktobra 1990 pooblaščeno, da odloča o kadrovskih zadevah podjetij v ustanavljanju, saj za takšne sklepe delavskega sveta ali za takšno razlago sklepov ni nikakršne pravne podlage. Zakon o podjetjih ni dajal organom holdinga pristojnosti, da odločajo namesto organov podjetij v ustanavljanju. To sta ugotovili tudi sodišči, ki sta v zvezi s tem pravilno ocenili pomen določil sporazuma med podjetji v ustanavljanju, torej pri tem nista kršili 13. točke 354. člena ZPP/77, kot jima očita revizija. Zakonska ureditev predpisov o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v času, ko je prišlo do ugotavljanja presežkov pri toženi stranki, ni spreminjala pristojnosti organov podjetij v sanaciji in v postopku prisilne poravnave, zato za ugotavljanje pristojnosti organov za sprejetje programa za razreševanje presežkov ni pomembna okoliščina, da je bilo podjetje Litostroj v sanaciji, kot tudi ne okoliščina, da je holding prejel sredstva za sanacijo od države. Na ravni holdinga je bila izdelana strategija kadrovske sanacije, ob tem pa ni mogoče mimo dejstva, da so bile za izvedbo te strategije lahko pristojna le podjetja, združena v holding kot pravne osebe z lastnimi organi, lastnim premoženjem in s tem tudi lastno odgovornostjo za sprejemanje odločitev na obravnavanem področju. Razmerij med organi holdinga ter povezanih podjetij ni mogoče obravnavati po določilih 87. in 88. člena ZOR. V tej zadevi obravnavana razmerja so statusnopravna razmerja med organi različnih pravnih oseb, katerih razmerja so urejena s kogentnimi pravnimi normami. Pristojnosti med organi različnih organizacij ni mogoče spreminjati s posli civilnega prava, če statusno pravo tega posebej ne predvideva, saj so zakonska določila o pristojnosti kogentne narave. Določila 87. člena in 88. člena ZOR pa urejajo vprašanja prekoračitve pooblastil pri sklepanju pravnih poslov ter pravne položaje, ki nastanejo, če pravni posel sklene neupravičena oseba. Zato teh določil ni mogoče uporabiti kot pravno podlago za spreminjanje zakonsko določenih pristojnosti organov pravnih oseb.

Ker niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZOR, ZPP in Zakona o podjetjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.