Jedro

AJPES-a ni mogoče šteti kot uporabnika v smislu določbe 129. člena ZEKom. Prav tako AJPES-a ni mogoče opredeliti kot uporabnika v skladu z 42. točko 3. člena ZEKom, saj zgolj posreduje v elektronsko vročanje sodne in upravne odločbe.

Obveznost posredovanja v elektronsko vročanje sodnih in upravnih odločb preko vseh ponudnikov te storitve iz ZEKom oziroma iz na njegovi podlagi izdanih predpisov ne izhaja. Zato toženka ni pristojna za rešitev tega spora med tožnico in AJPES-om.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnice za rešitev spora z Agencijo RS za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) v zvezi z vzpostavitvijo povezave med sistemoma AJPES in VEP.SI. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 20. 6. 2011 pri toženki vložila predlog za uvedbo postopka reševanja spora po 129. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom), in sicer v zvezi s sporom med tožnico in AJPES glede vzpostavitve povezave med sistemoma AJPES in VEP.SI. Citira prvi odstavek 129. člena ZEKom in poudarja, da po tej določbi rešuje medoperaterske spore, v katerih sta obe stranki operaterja in kot taka vpisana v uradni evidenci oziroma registru operaterjev pri toženki, oziroma uporabniške spore med končnimi uporabniki in operaterji. AJPES pa ni operater po ZEKom oziroma ne zagotavlja elektronskih komunikacijskih omrežij oz. storitev in tako ni vpisan v ustrezno uradno evidenco toženke. V skladu z navedenim toženka nima pristojnosti in pravne podlage, da bi po 129. členu ZEKom uvedla postopek reševanja medoperaterskega spora med tožnico in AJPES. Prav tako v predmetnem primeru po mnenju toženke ne gre za uporabniški spor v skladu z 92. in 129. členom ZEKom. Ker AJPES ni operater, ni zavezan k ravnanju, ki ga za operaterje določa ZEKom, tako da toženka prav tako nima pravne podlage, da bi zoper AJPES uvedla postopek nadzora v skladu s XIV. poglavjem ZEKom. Zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Tožnica v tožbi navaja, da spor med njo in AJPES-om ni medoperaterski. Poudarja, da je sama operater, ki je pri toženki vpisan v register operaterjev elektronskih komunikacij pod št. 315, in sicer kot ponudnik telekomunikacijskih storitev, ki s svojim informacijskim sistemom opravlja storitve varnega elektronskega vročanja kot svojo dejavnost. AJPES pa je uporabnik elektronsko komunikacijskih storitev, saj elektronsko posreduje v vročanje sodne in upravne odločbe, ki morajo biti po zakonu elektronsko vročene. Vendar pa posredovanje izvede samo enemu od dveh ponudnikov storitev elektronskega vročanja – Pošti Slovenije. AJPES torej nastopa kot uporabnik storitev (samo enega) operaterja - ponudnika storitev elektronskega vročanja. Izpostavlja, da ZEKom definicije uporabnika ne vsebuje. Toženka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na 92. člen ZEKom, ki govori o končnem uporabniku, medtem ko 129. člen ZEKom, ki je temelj glede pristojnosti v konkretnem primeru, govori le o uporabniku. Iz tega vidika je tolmačenje toženke, ki je AJPES obravnavala samo z vidika končnega uporabnika po 92. členu ZEKom, napačno. Poudarja, da je toženka s tem, ko se je izrekla za nepristojno, ravnala v nasprotju z 2. točko četrtega odstavka in 3. točko petega odstavka 120. člena ZEKom, saj ni upoštevala, da pri obravnavanju tožnice, ki izvaja elektronske komunikacijske storitve, dejansko prihaja do omejevanja konkurence in do diskriminacije. AJPES, ki nastopa kot uporabnik storitev samo enega operaterja, ponudnika storitev elektronskega vročanja, to je izključno Pošte Slovenije, sočasno pa strankam ne omogoča, da bi lahko pošto prejemale tudi v elektronski predal tožnice, kot ponudnika storitev, omejuje konkurenco oziroma izključuje tožnico s trga. S tem tožnico, kot ponudnika elektronskih storitev, tudi diskriminira, saj prihaja do neenakega položaja ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da AJPES ne uporablja storitve elektronskega vročanja, temveč preko svojega sistema le posreduje v vročanje sodne in upravne odločbe tretjim osebam. Prav tako Pošta Slovenije, kot izvajalec storitve elektronskega vročanja, ni vpisana v uradno evidenco iz 5. člena ZEKom in ni operater. Poudarja, da je uporabnik definiran v 42. točki 3. člena ZEKom. Meni, da storitev elektronskega vročanja ni elektronska komunikacijska storitev, kakor tudi ni obveznost, ki bi izhajala iz ZEKom. Iz tega razloga spora z zvezi z zagotavljanjem oziroma ponujanjem elektronskega vročanja ni mogoče reševati v okviru sporov iz prvega odstavka 129. člena ZEKom. AJPES sicer zagotavlja elektronsko vročanje, ni pa samo zaradi tega uporabnik elektronske komunikacijske storitve, kot jo določa 2. točka 3. člena ZEKom. V konkretnem primeru po mnenju toženke ni šlo za uporabniški spor, saj AJPES ne nastopa kot uporabnik elektronske komunikacijske storitve drugega operaterja in tudi ne kot uporabnik storitev tožnice. Glede na stališče tožnice in njeno razlago bi namreč v konkretnem sporu nastopala kot operater tožnica in kot uporabnik AJPES, kar pa bi pomenilo, da operater (tožnica) terja določena ravnanja od uporabnika (AJPES) drugega operaterja (Pošta Slovenije). V zvezi s sklicevanjem tožnice na 2. točko četrtega odstavka in 3. točko petega odstavka 120. člena ZEKom toženka dodaja, da 120. člen ZEKom zajema nabor ciljev toženke kot programske norme. Glede na to, da ZEKom ureja izvensodni postopek alternativnega reševanja sporov, se lahko pred toženko rešujejo le tisti spori, za katere ZEKom izrecno daje podlago, preostali spori med subjekti, ki nastopajo na trgu elektronskih komunikacij, pa se rešujejo kot spori iz civilno pravnih razmerij po sodni poti. Toženki torej določbi 2. točke četrtega odstavka in 3. točke petega odstavka 120. člena ZEKom ne dajeta zadostne pravne podlage za reševanje predmetnega spora kot uporabniškega spora. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom AJPES v odgovoru na tožbo navaja, da se strinja s stališčem toženke, ki ga je zavzela v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da je ni mogoče opredeliti kot operaterja, hkrati pa je tudi ni mogoče obravnavati kot (končnega) uporabnika. Čeprav storitev elektronskega vročanja, ki jo v okviru svoje dejavnosti opravlja tožnica, predstavlja elektronsko komunikacijsko storitev, bi bilo mogoče stranko z interesom opredeliti kot uporabnika le v primeru, da bi le-to že uporabljala oziroma bi vsaj zaprosila za njeno uporabo. Pojasnjuje, da za uporabo storitev elektronskega vročanja pri tožnici ni zaprosila, saj je že uporabnik storitve elektronskega vročanja, ki jo v okviru svoje dejavnosti opravlja Pošta Slovenije d.d., in s katero ima sklenjeno pogodbo o opravljanju poštnih in ostalih storitev že od leta 2004. Ker stranke z interesom ni mogoče opredeliti kot operaterja, v predmetni zadevi pa tudi ne kot uporabnika, meni, da toženka ni pristojna za odločanje v predmetnem sporu. V primeru, da bi bilo sodišče nasprotnega mnenja in bi stranko z interesom vseeno opredelilo kot uporabnika, pa poudarja, da iz ZEKom in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi, ne izhaja obveznost uporabnika določene elektronske komunikacijske storitve, da pogodbo o njenem zagotavljanju sklene z vsemi obstoječimi ponudniki oziroma pravica ponudnika, da sklenitev le-te zahteva od uporabnikov. Prepričana je, da bi toženka z drugačno odločitvijo v tem primeru, glede na to, da stranka z interesom s tožnico nima sklenjene naročniške pogodbe, niti z njo ni v drugem pravnem razmerju, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2012 nasprotuje položaju AJPES-a kot stranke z interesom in poudarja, da AJPES ni opredelil, kakšne (konkretne) škodne posledice bi utrpel zaradi tega postopka, zaradi česar njegov pravni interes ni podan. Odgovarja na navedbe toženke in AJPES-a v odgovorih na tožbo.

Toženka v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2012 odgovarja na navedbe tožnice v pripravljalni vlogi. Izpostavlja, da tožnica, kot registrirani operater, od AJPES-a terja, da sklene z njo pogodbo in vzpostavi povezavo med sistemom AJPES in sistemom VEP.SI, kar po prepričanju toženke dokazuje, da ne gre za uporabniški spor, za katerega bi bila toženka pristojna na podlagi ZEKom, saj gre za spor, ki se nanaša na sklenitev pogodbe v zvezi z elektronskim vročanjem oziroma za vzpostavitev povezave med dvema informacijskima sistemoma. Gre za pogodbo, kot jo predvideva tudi Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih v tretjem odstavku 7. člena. Tovrstvne kontrahirne dolžnosti ZEKom ne vsebuje, zato toženka tudi v primeru, če bi šlo za uporabniški spor (za kar pa ni šlo), o zahtevi tožnice ne bi mogla meritorno odločiti. V konkretnem primeru bi šlo hkrati za primer, ko bi operater od nekega uporabnika terjal določeno ravnanje – sklenitev pogodbe. Glede na določbe ZEKom pa operater nima pravice zahtevati sklenitve pogodbe, (ne glede na njeno vsebino) z uporabnikom, slednjim pa na podlagi ZEKom obveznosti sklenitve pogodbenega razmerja z operaterjem tudi ni mogoče naložiti. Ker torej ZEKom te dolžosti uporabnikom ne nalaga (kot tudi ne, da bi morali ti skleniti pogodbo z vsemi operaterji), predmetnega spora ni mogoče reševati v okviru sporov iz 129. člena ZEKom, saj ne gre za odločanje o obveznosti ali pravici, ki bi izhajala iz tega zakona. Poudarja tudi, da storitev elektronskega vročanja ni elektronska komunikacijska storitev, kakor tudi ni obveznost, ki bi izhajala iz ZEKom. Pripominja pa tudi, da je informacijski sistem e-sodstvo, ki omogoča izvajanja e-opravil, kot je tudi elektronsko vročanje, le programska oprema, ki jo upravlja Center za informatiko na VS RS, in ne javno komunikacijsko omrežje, namenjeno izvajanju javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče v zvezi z ugovorom tožnice o priznanju položaja stranke z interesom AJPES-u pojasnjuje, da je sodišče AJPES po uradni dolžnosti obvestilo o predmetnem sporu po določbi drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pristojna za reševanje spora med tožnico in AJPES-om glede zahteve tožnice za vzpostavitev povezave med sistemom AJPES in sistemom VEP.SI.

Po določbi prvega odstavka 129. člena ZEKom agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve (medoperaterski spori), ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori) v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz tega zakona, na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. Sodišče ugotavlja, da je tožnica od AJPES-a zahtevala vzpostavitev povezave in vključitev v sistem elektronskega vročanja VEP.SI. Ker le-ta njeni zahtevi ni sledil, je pri toženki vložila predlog za rešitev spora po 129. členu ZEKom. Toženka pa je njen predlog z izpodbijanim sklepom zavrgla. Med strankama ni spora o tem, da je tožnica pri toženki vpisana v register kot operater ter da AJPES v register operaterjev pri toženki ni vpisan. Glede na navedeno v tem primeru torej ne gre za medoperaterski spor, kar med strankama niti ni sporno. Sporno pa ostaja, ali je predmetni spor mogoče opredeliti kot uporabniški spor med operaterjem (tožnico) in uporabnikom (AJPES-om) v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz ZEKom oziroma na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov.

Sodišče sodi, da AJPES-a ni mogoče šteti kot uporabnika v smislu določbe 129. člena ZEKom. Po določbi 42. točke 3. člena ZEKom, v katerem je opredeljen pomen izrazov, uporabljenih v tem zakonu, je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki uporablja ali zaprosi za uporabo javne komunikacijske storitve. V skladu s 7. točko 3. člena ZEKom je javna komunikacijska storitev javno dostopna elektronska komunikacijska storitev. Kot že povedano, se konkretni spor nanaša na zahtevo tožnice, da AJPES vzpostavi povezavo in se vključi v sistem varnega elektronskega vročanja tožnice VEP.SI. Tožnica torej zahteva, da bi AJPES elektronsko posredoval v vročanje sodne in upravne odločbe, ki morajo biti elektronsko vročene, preko tožnice, kot enega izmed ponudnikov storitev elektronskega vročanja. Po presoji sodišča AJPES-a ni mogoče opredeliti kot uporabnika v skladu s citirano 42. točko 3. člena ZEKom, saj zgolj posreduje v elektronsko vročanje sodne in upravne odločbe. Hkrati pa v obravnavanem primeru tudi ne gre za obveznost po ZEKom oziroma na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov. Obveznost posredovanja v elektronsko vročanje sodnih in upravnih odločb preko vseh ponudnikov te storitve namreč iz ZEKom oziroma iz na njegovi podlagi izdanih predpisov ne izhaja. Zaradi navedenega toženka ni pristojna za rešitev tega spora med tožnico in AJPES-om. Iz istega razloga v tem postopku tudi ni mogoče uspešno uveljavljati tožbenega ugovora, da AJPES omejuje konkurenco in tožnico diskriminira. Sodišče pa še pripominja, da je namen izvensodnega reševanja uporabniških sporov pred toženko, ki je bilo v ZEKom urejeno na podlagi 34. člena Direktive 2002/22/ES, v tem, da se zagotovijo transparenti, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavanje nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen, saj reševanje spora med tožnico in AJPES-om ne sodi v okvir stvarne pristojnosti toženke.

Zato je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je toženka predlog tožnice pravilno zavrgla.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.