Jedro

Pritožbeno ni sporno, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka, sodišče prve stopnje pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da tožena stranka zgolj s trditvami, da najetih prostorov ni mogla uporabljati za namen, za katere je sklenila najemno pogodbo, ker da se je izkazalo, da prostori niso ustrezno vzdrževani in da so dotrajani in da se lastnica najetih prostorov na njene pozive za ustrezno ureditve prostorov ni odzivala, ne more izpodbiti utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj ni sočasno izkazala, da je skladno z določbami ZPSPP in najemno pogodbo pričela sama z odpravljanjem napak in ni izkazala morebitnih stroškov v zvezi s tem niti ni izkazala višine škode.

Ko je temu tako, potem je sodišče prve stopnje v sporni zadevi smelo odločiti brez naroka in le na podlagi listinskih dokazov in s tem tožene stranke, ki ni konkretizirala oškodovanja niti konkretizirala morebitnih stroškov zaradi odprave zatrjevanih pomanjkljivosti v najetih prostorih, ni prikrajšalo v pravici do izjave in ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ni toženi stranki kršilo ustavne pravice po 22. členu Ustave RS.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialno procesnega vodstva, saj je tožeča stranka opozorila na njene pomanjkljive navedbe in v takem primeru velja, da sodišče ni dolžno samo opozarjati druge stranke na pomanjkljivosti v navedbah, če pa je ta procesno neskrbna, potem se mora soočiti s posledicami te neskrbnosti, ki se kaže tudi v tem, da ni zahtevala izvedbe naroka in da najkasneje v zadnji še dovoljeni vlogi v sporu majhne vrednosti ni postavila konkretnega ugovora znižanja najemnine ali procesnega pobotnega ugovora.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 452/2019 z dne 6. 4. 2021 izreklo: ″I. Tožena stranka mora v roku 8 dni po vročitvi prepisa te sodbe plačati tožeči stranki znesek 2.476,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2019 dalje do plačila. II. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2019 dalje do plačila se zavrne. III. Tožena stranka mora v roku 8 dni po vročitvi prepisa te sodbe povrniti tožeči stranki njene izvršilne stroške v višini 157,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 8. 2019 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 527,99 EUR, slednje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2. Zoper sodbo v celoti je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in predvsem zaradi kršitve pravil postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in samo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba popolnoma pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da tožeča stranka vtožuje od tožene stranke plačilo najemnin (ter zakonskih zamudnih obresti) za poslovni prostor v pritličju in v prvem nadstropju stavbe št. ... na naslovu G. ulica 4, ..., in sicer za mesec januar (račun št. ...), februar (račun št. ...), marec (račun št. ...) in april 2019 (račun št. ...) v skupnem znesku 2.476,80 EUR ter zakonske zamudne obresti za zapadlo in neplačano glavnico v znesku 5,57 EUR, ker tožena stranka računov ni plačala; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka z Občino ... (lastnico poslovnih prostorov; v nadaljevanju Občina) 19. 2. 2018 sklenila Najemno pogodbo za najem dela stavbe št. ..., in sicer poslovnih prostorov v pritličju ter v prvem nadstropju navedene stavbe, s souporabo skupnih in pomožnih prostorov ter da je tožnica upravnica nepremičnine, v kateri ima toženka najete poslovne prostore in da po pogodbi najemnina znaša 619,20 EUR mesečno; (-) da tožena stranka obstoju najemnega razmerja z Občino v spornem obdobju, za katerega se zahteva plačilo najemnine, višini najemnine in prejemu vtoževanih računov ne nasprotuje, zatrjevala pa je, da Občina (najemodajalec) najetih prostorov ne vzdržuje v takem stanju, da bi jih bilo mogoče uporabiti za namen, določen v Najemni pogodbi; (-) da ima tožena stranka v primeru, da najemodajalec krši 14. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) in če nastane potreba, da se na poslovnem prostoru izvršijo popravila, ki po 14. členu ZPSPP bremenijo najemodajalca, možnost, da sama izvrši popravilo ali da odstopi od pogodbe, če najemodajalec v danem roku, po predhodnem obvestilu najemnika, ne izvrši popravila, da pa bi tožena stranka katero od teh možnosti izkoristila oziroma, da bi bila sama izvršila popravila, ki sicer bremenijo najemodajalca, in bi posledično imela pravico do povračila teh stroškov in njihovega pobotanja s stroški najemnine, tožena stranka ni zatrjevala; (-) ker bi do pobota z najemnino v skladu s 17. členom ZPSPP lahko prišlo le v primeru toženkinih stroškov s popravilom (pa še to ob zakonsko določenih pogojih), toženka pa obstoja tovrstnih stroškov niti ne zatrjuje, pogoji za pobot po 17. členu ZPSPP niso izpolnjeni in posledično terjatev za plačilo vtoževanih najemnin še vedno obstoji; (-) pavšalno zatrjevana poslovna in materialna škoda pa ni predmet tega postopka in za odločitev v tej zadevi, glede na predhodno navedeno, ni pravno pomembna, prav tako ni razlogov za ugotavljanje možnosti oziroma dovoljenosti uporabe poslovnih prostorov, saj zahtevek za povračilo stroškov popravil ni podan; (-) da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi pavšalno nasprotovala tudi obstoju aktivne legitimacije tožeče stranke, vendar je ta ugovor neutemeljen, ker je tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo izkazala, tožena stranka pa temu ni več nasprotovala; (-) da tožena stranka ob zapadlosti računa št. ... z dne 26. 2. 2019, ki je zapadel 8. 3. 2019, zneska v višini 619,20 EUR ni plačala, prav tako ob zapadlosti ni plačala računa št. ... z dne 26. 2. 2019, ki je zapadel 15. 3. 2019, in sicer v znesku 619,20 EUR, ni plačala računa št. ... z dne 13. 3. 2019 v znesku 619,20 EUR, ki je zapadel 1. 4. 2019 in ni plačala računa št. ... z dne 10. 4. 2019 v znesku 619,20 EUR, ki je zapadel 30. 4. 2019, zato je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti in dolguje poleg glavnice po vtoževanih računih še zakonske zamudne obresti, in sicer v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom od 7. 8. 2019 dalje do plačila; (-) da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz Najemne pogodbe z dne 19. 2. 2018, Pogodbe o opravljanju upravniških storitev stanovanj, poslovnih prostorov in garaž z dne 2. 10. 2009 z Aneksi št. 1, št. 2, št. 3. in št. 4 k tej pogodbi ter določil ZPSPP; (-) da tožeča stranka poleg plačila vtoževanih najemnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2019 dalje do plačila, zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti za zapadlo in še neplačano glavnico v znesku 5,57 EUR z zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2019 dalje, vendar ob odsotnosti trditev, za katero obdobje in za katero še neplačano glavnico (z opredelitvijo višine te glavnice) tožeča stranka uveljavlja zakonske zamudne obresti v višini 5,57 EUR, je sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zaradi nesklepčnosti zavrnilo.

Odločitev pritožbenega sodišča

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

10. Pritožba sicer izpodbija sodbo v celoti, čeprav ima pravni interes le za izpodbijanje sodbe glede I. točke in III. točke izreka sodbe, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in v tem obsegu je pritožbeno sodišče tudi obravnavalo pritožbo, ki je glede izpodbijane II. točke izreka ni izrecno zavrglo kot nedovoljeno zaradi pomanjkanj pravnega interesa (določba 343. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora in sme paziti po uradni dolžnosti.

12. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

13. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka) in seveda pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

14. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določbe 285. člena ZPP, ki je brez dvoma vplivala na (ne)pravilnost in (ne)zakonitost napadene sodbe. Po stališču pritožbe materialno procesno vodstvo nalaga sodišču, da v vsakem posameznem primeru (in zagotovo v enaki meri tudi v postopkih glede sporov majhne vrednosti, v katerih se sme, ob upoštevanju omejitev pri navajanju dejstev in dokazov, materialno procesno vodstvo opraviti tudi v pisni obliki), na primeren način poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, navajanje naslovnega sodišča, da ″pavšalno zatrjevana poslovna in materialna škoda pa ni predmet tega postopka in za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembna″, pa dejansko potrjuje, da bi naslovno sodišče vsaj glede zatrjevanih pavšalnih navedb in zahtevkov tožene stranke, slednjo moralo v okviru materialno procesnega vodstva na tako pavšalnost opozoriti in jo pozvati, da svoje trditve (ter po potrebi tudi predlagane dokaze) ustrezno specificira (natančneje opredeli) oziroma dopolni. Materialno vodstvo procesa torej po prepričanju tožene stranke nedvomno terja (vsaj tolikšno) angažiranost sodišča, da pred ali med obravnavo strankam ponudi možnost dopolnitve morebiti (če je taka ocena sodišča) nepopolnih navedb strank o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kar pa mora vendarle predpostavljati aktivnejšo vlogo sodišča tudi glede ugotavljanja dejstev, ki iz podane trditvene podlage morda neposredno ne izhajajo, take aktivnejše vloge pa naslovno sodišče v predmetni zadevi, v popolnem nasprotju z 285. členom ZPP ni odigralo. Ker sodišče prve stopnje tožene stranke ni na sploh kakršen koli način opozorilo na nepopolnost podanih navedb o pomembnih dejstvih (torej o neustreznosti najetih poslovnih prostorov, o nastali ji poslovni škodi...), jo je v celoti prikrajšalo za pravilno materialno procesno vodstvo, s tem pa je utemeljenost zadevne pritožbe v celoti potrjena.

15. Pritožba poudarja, da je tožena stranka je v svojem pripravljalnem spisu z dne 19. 11. 2019 nesporno zatrdila in pojasnila, da je v najetih poslovnih prostorih izvajala dejavnost proizvodnje in prodaje kozmetičnih izdelkov (pod svojo zaščiteno blagovno znamko), da so se kmalu po začetku najema v poslovnih prostorih začele pojavljati (v pripravljalnem spisu natančno opredeljene) težave, da so posledično poslovni prostori postali vlažni, da se je pojavilo plesnenje zidov in vseh stvari, ki so se v poslovnih prostorih nahajale (pohištvo, izdelki, embalaža), dvigovanje poda, luščenje ometa, da je o navedenih težavah tožena stranka sproti obveščala Občino ... (vendar pa da do kakršnih koli vzdrževalnih del, ki bi pripomogla k temu, da bi tožena stranka poslovne prostore lahko uporabljala za namen, ki je določen z najemno pogodbo, ni prišlo, posebej pa tudi, da je občina z opustitvijo dolžnega ravnanja kršila določila sklenjene najemne pogodbe in ZPSPP, saj poslovnih prostorov ni bilo mogoče uporabljati v namen, določen v najemni pogodbi, ter da je s tem, ko toženi stranki ni zagotavljala poslovnega prostora, v katerem bi bilo mogoče opravljati njeno dejavnost, kršila tako najemno določbo kot tudi zgoraj citirano določbo 14. člena ZPSPP. V dokaz tem navedbam (pa tudi dejstvu, da je najemodajalka (Občina ...) sploh nikoli ni obvestila, da ji bo v njenem imenu računa za najemnino zaračunavala tožeča stranka) je tožena stranka sodišču ponudila tudi ustrezne dokazne predloge (opis problematike, elektronska sporočila predstavnice tožeče stranke, predlagano zaslišanje same stranke...), do katerih pa se naslovno sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni z ničemer opredelilo (prav z ničemer se namreč ni opredelilo do nobene od s strani tožene stranke v spis priloženih listin), zato napadene sodbe sploh ni mogoče preizkusiti in je torej podana še absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 339. členu ZPP oziroma jih je povsem neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebne (zaslišanje tožene stranke), pri čemer pa je z navedbo, da naj bi bilo mogoče o spornem dejanskem stanju v predmetni zadevi odločiti že na podlagi pisnih dokazil in brez naroka, po prepričanju tožene stranke izvedlo tudi vnaprejšnjo dokazno oceno, to je vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, kar pa ni dovoljeno že z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije. Neizvedba pravilno in pravočasno predlaganih dokazov je tako (tudi v povezavi z neizvedbo materialno procesnega vodstva) toženi stranki v celoti odvzela možnost enakega obravnavanja pred sodiščem, saj navedenih dokazov (po njenem trdnem prepričanju) ni mogoče šteti kot očitno neutemeljenih, neprimernih ali nebistvenih za ugotavljanje odločilnih dejstev, zavrnitev omenjenih dokaznih predlogov z obrazložitvijo, da je dejansko stanje že dovolj razčiščeno, ne da bi se o posameznih trditvah tožene stranke sploh izvajali kakšni dokazi, pa torej pomeni (nedovoljeno in nedopustno) vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenih dokazov (ki je skladno z večkrat potrjeno sodno prakso zgolj izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri čemer pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo). Takšno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja storitev bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem), hkrati pa je zaradi navedenega ravnanja (neizvedbe dokazov) sodišče tako nepopolno kot tudi zmotno ugotovilo resnično dejansko stanje predmetne zadeve, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo (ki ga torej predstavljajo tako določbe najemne pogodbe kot tudi zgoraj citirane določbe ZPSPP), saj bi na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zagotovo ugotovilo najprej, da Občina ... zadevnega poslovnega prostora ni vzdrževala v takem stanju, da bi ga bilo mogoče uporabljati v namen, ki je bil določen s pogodbo, pa tudi, da ima tožena stranka (najemnik) pravico do odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi opustitve Občine ... .

16. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo brez razpisa naroka skladno z določb 454. člena ZPP, ki določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek). Na način iz prejšnjega odstavka sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala (drugi odstavek).

17. Pritožbeno ni sporno, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka, sodišče prve stopnje pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da tožena stranka zgolj s trditvami, da najetih prostorov ni mogla uporabljati za namen, za katere je sklenila najemno pogodbo, ker da se je izkazalo, da prostori niso ustrezno vzdrževani in da so dotrajani in da se lastnica najetih prostorov na njene pozive za ustrezno ureditve prostorov ni odzivala, ne more izpodbiti utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj ni sočasno izkazala, da je skladno z določbami ZPSPP in najemno pogodbo pričela sama z odpravljanjem napak in ni izkazala morebitnih stroškov v zvezi s tem niti ni izkazala višine škode.

18. Ko je temu tako, potem je sodišče prve stopnje v sporni zadevi smelo odločiti brez naroka in le na podlagi listinskih dokazov in s tem tožene stranke, ki ni konkretizirala oškodovanja niti konkretizirala morebitnih stroškov zaradi odprave zatrjevanih pomanjkljivosti v najetih prostorih, ni prikrajšalo v pravici do izjave in ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ni toženi stranki kršilo ustavne pravice po 22. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je pojasnilo, da so zatrjevanja tožene stranke glede stanja najetih prostorov pavšalna, razložilo tudi, zakaj izvedba dokaza z zaslišanjem strank ni potrebna, ker se dokazi izvajajo zaradi razjasnitve konkretnih trditev ali drugače povedano, dokazni predlogi morajo biti podani v zvezi s konkretnimi trditvami, zato pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede dokaznih predlogov tožene stranke in da je s tem storilo bistveno kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne drži, še manj pa drži očitek o arbitrarnosti pri odločanju oziroma vnaprejšnji dokazni oceni in kršenju ustavnih pravic tožene stranke po 22. členu Ustave RS .

19. Ne gre spregledati, da pritožba sama pove, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti materialno procesno vodstvo v smislu določbe 285. člena ZPP, kolikor je štelo, da so bile navedbe tožene stranke pomanjkljive in s tem potrjuje, da tožena stranka res ni konkretizirala prikrajšanja po višini, da bi se vtoževana najemnina morebiti lahko pobotala z njenimi stroški vzdrževanja. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialno procesnega vodstva, saj je tožeča stranka opozorila na njene pomanjkljive navedbe in v takem primeru velja, da sodišče ni dolžno samo opozarjati druge stranke na pomanjkljivosti v navedbah, če pa je ta procesno neskrbna, potem se mora soočiti s posledicami te neskrbnosti, ki se kaže tudi v tem, da ni zahtevala izvedbe naroka in da najkasneje v zadnji še dovoljeni vlogi v sporu majhne vrednosti ni postavila konkretnega ugovora znižanja najemnine ali procesnega pobotnega ugovora. Tožena stranka je imela ves čas postopka kvalificiranega pooblaščenca in to bi lahko storila. Opustitev materialno procesnega vodstva, če bi do njega že prišlo, pa predstavlja zgolj bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

20. Kolikor pritožba meni, da bi bilo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti drugačno dejansko stanje, je potrebno ponovno poudariti, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, tako kot ga ugotovi sodišče prve stopnje in ravno zato to ni dovoljen pritožbeni razlog. Če pritožba meni, da je ne izvedba določenih dokazov vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je to ravno tako nedovoljen pritožbeni razlog, ker pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

21. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

22. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

23. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).