Jedro

Ključno je le to, da so tožniku zaradi vložitve pritožbe, ker je sledil pravnemu pouku iz sporne odpovedi, nastali odvetniški stroški, ki mu jih je sodišče pravilno priznalo v povračilo kot odškodnino. Pritožba v zvezi z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po kateri je zoper odpoved predpisano direktno sodno varstvo, nerelevantno prikazuje, da tožnikova pritožba v smislu predsodnega varstva ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v II. točki izreka sodbe, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 39,03 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 142,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni. V presežku (za 200,78 EUR) je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 606,86 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper zavrnilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče pri prisojeni odškodnini (v višini odvetniških stroškov) izhajalo iz napačne predpostavke, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, saj tožnik odpovedi ni izpodbijal v sodnem sporu in zato presoja njene zakonitosti ne pride v poštev. Ker tožnik odpovedi ni izpodbijal, bi jo sodišče moralo šteti za zakonito. Od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, saj je bil odsoten brez kakršnegakoli opravičila. Naknadna dostava bolniškega lista z dne 28. 2. 2018 ni pomembna. Neutemeljen je očitek toženi stranki, da ni dokazala nezakonitosti potrdila o upravičeni zadržanosti z dela. Vztraja, da je to potrdilo nezakonito. Tožnik je uveljavljal notranjo pot, čeprav je glede odpovedi predvideno direktno sodno varstvo, zato stroški predsodnega postopka, na katere se nanaša predmetni spor, niso bili potrebni. Ne strinja se, da ni bistveno, ali je tožena stranka tožnika ponovno prijavila v socialna zavarovanja pred ali po prejemu tožnikove pritožbe. Šlo je za samoinciativno ravnanje tožene stranke, za aktivnosti, ki so bile izvršene pred prejemom pisanja tožnikovega pooblaščenca. Sodišče je zato zmotno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič A.A. in B.B., ki bi lahko potrdili, da poziv ni vplival na ravnanje tožene stranke v zvezi s prijavo. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka odločitev o stroških postopka posebej izpodbija tudi zato, ker je tožnik vtoževal 343,59 EUR, sodišče mu je priznalo 142,81 EUR, stroške postopka pa mu je prisodilo celotne – ne glede na delež uspeha strank v postopku, kar pa nima zveze s tožnikovo pravico do sodnega varstva, kot je to napačno obrazložilo sodišče prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku do višine 142,80 EUR iz naslova odvetniških stroškov, ki so mu nastali v posledici izpodbijanja sklepa z dne 20. 2. 2018 o prenehanju delovnega razmerja z dnem 13. 2. 2018 (tj. s prvim dnem neopravičenega izostanka). Sklep, ki ga je tožena stranka štela kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je vseboval pravni pouk o pravici do pritožbe v roku 8 dni, čemur je tožnik sledil in zoper sklep vložil pritožbo z dne 28. 2. 2018, s katero je med drugim zahteval tudi ponovno prijavo v obvezna socialna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik od 13. 2. 2018 dalje ni prišel na delo in da je toženi stranki 21. 2. 2018 prinesel potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela zaradi bolezni za čas od 13. 2. 2018 do 28. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je resda navedlo določene razloge v zvezi s tem, zakaj ocenjuje, da je odpoved nezakonita (kršena pravica do zagovora, neupoštevanje predloženega bolniškega lista, ...). A ker predmet tega spora po pravilnih pritožbenih navedbah res ni presoja zakonitosti odpovedi, tudi razlogovanje sodišča v zvezi s tem ni odločilno. Posledično niso odločilne niti pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovitve sodišča glede nezakonite odpovedi ter navaja razloge za njeno zakonitost. 7. Bistveno je, da je sporna odpoved učinkovala, saj je bil tožnik na tej podlagi dne 23. 2. 2018 odjavljen iz socialnih zavarovanj s 13. 2. 2018, nakar je tožena stranka to napako sanirala tako, da je uredila tožnikovo ponovno prijavo v obvezna socialna zavarovanja z dnem 14. 2. 2018, kot je razbrati iz prijave z dne 5. 3. 2018, iz katere tudi jasno izhaja, da je razlog za popravek datuma odjave oziroma prijave v socialna zavarovanja v tem, da je delavec naknadno prinesel bolniški list. V zvezi s tem ni pomembno, da tožena stranka ni izpodbijala potrdila o upravičeni zadržanosti z dela, kar napačno izpostavlja sodišče prve stopnje.

8. Ključno je le to, da so tožniku zaradi vložitve pritožbe, ker je sledil pravnemu pouku iz sporne odpovedi, nastali odvetniški stroški, ki mu jih je sodišče pravilno priznalo v povračilo kot odškodnino. Pritožba v zvezi z določbo tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po kateri je zoper odpoved predpisano direktno sodno varstvo, nerelevantno prikazuje, da tožnikova pritožba v smislu predsodnega varstva ni bila potrebna. Tožena stranka se namreč na takšen način ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala ravno zato, ker je ravnal v skladu z napačnim pravnim poukom iz sklepa tožene stranke z dne 20. 2. 2018. Zato tudi ni odločilno, kar poudarja tožena stranka v pritožbi, da je napako pri odjavi iz zavarovanja sanirala samoinciativno, torej niti ne na podlagi tožnikove pritožbe.

9. Ker tudi ni pomembno, ali je tožena stranka tožnika ponovno prijavila v zavarovanja pred ali po prejemu tožnikovega poziva, je sodišče iz tega razloga pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič A.A. in B.B., da bi potrdili, da tožnikova pritožba ni vplivala na ravnanje tožene stranke v zvezi s prijavo v zavarovanje.

10. Tožnik je vtoževal 343,59 EUR, in sicer 313,59 EUR na podlagi računa odvetnika za odvetniške storitve in 30,00 EUR na podlagi računa OE Zdravstveni dom C. za izdajo potrdila. Sodišče prve stopnje mu je priznalo le 142,81 EUR - za sestavo pritožbe po tar. št. 14/4 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.).

11. Kljub takšnemu, tožnikovemu zgolj 42 % uspehu v pravdi, pa mu je sodišče prve stopnje priznalo celotne stroške postopka, kar je obrazložilo s sklicevanjem na tožnikovo pravico do sodnega varstva, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje in se zavzema za odmero stroškov glede na delež uspeha strank v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je tožniku stroške odmerilo v višini 606,86 EUR, kar v 42 % znaša 254,52 EUR. Stroški tožene stranke v skladu z določili OT pa so: 200 točk za odgovor na tožbo, 150 točk za prvo pripravljalno vlogo, 200 točk za zastopanje na naroku, 200 točk za trajanje tega naroka, 40 točk za odsotnost iz pisarne zaradi potovanja na narok ter 22,20 EUR kilometrine (60 km; C. – D. – C.), kar z 2 % materialnimi stroški znaša 506,12 EUR - v 58 % pa 293,55 EUR. Iz navedenega izhaja, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 39,03 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

12. Zato je pritožbeno sodišče le v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sodbe) spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 39,03 EUR stroškov postopka (358. člen ZPP). Ker v ostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker je bila tožena stranka s pritožbo uspešna le zoper odločitev o stroških postopka, ne pa tudi zoper odločitev o glavni stvari, krije sama svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP).