Jedro

Vojaškemu obvezniku, ki mu je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka zaradi zdravstvenih razlogov, se ne prizna v vojaški rok čas, ki ga je prebil na zdravljenju po prekinitvi služenja vojaškega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve in obrambo Občine ... št... z dne 6.12.1994, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovemu zahtevku in ga ni oprostil služenja vojaškega roka, ker je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz Zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91-II). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 12. člena, 1. odstavka 18. člena, 1. točke 1. odstavka 32. člena in 34. člena Zakona o vojaški dolžnosti. Tožena stranka meni, da je glede na citirane določbe navedenega zakona razvidno, da ta zakon dovolj jasno določa doslužitev vojaškega roka tudi vojaškim obveznikom, ki jim je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka zaradi zdravstvenih razlogov. Po mnenju tožene stranke tožnikova trditev, da Zakon o vojaški dolžnosti ne določa doslužitve vojaškega roka nabornikom, ki jim je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka zaradi zdravstvenih razlogov, nikakor ni pravilna. V zvezi s tožnikovo zahtevo po priznanju odsluženja celotnega vojaškega roka v bivši JLA, tožena stranka poudarja, da citirani zakon taksativno našteva primere, ko se v vojaški rok ne šteje čas služenja vojaškega roka, prav tako pa taksativno našteva primere, kaj se šteje v vojaški rok. Po mnenju tožene stranke pa se vojaškim obveznikom, ki jim je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka zaradi zdravstvenih razlogov, ne priznava v vojaški rok čas, ki so ga prebili na zdravljenju po prekinitvi služenja vojaškega roka. Iz navedenega torej sledi, da tožniku ni mogoče v celoti priznati odsluženi vojaški rok, ampak le del, ki ga je dejansko prebil na služenju vojaškega roka v bivši JLA, in sicer od dne nastopa služenja vojaškega roka do dne, ko mu je bil le-ta prekinjen. Iz istega razloga ga po mnenju tožene stranke prav tako ni mogoče oprostiti dosluženja vojaškega roka. Tožnikova ugotovitev, da ne more biti več nabornik, prav tako ni pravilna. Po 2. odstavku 12. člena navedenega zakona nastane naborna dolžnost v koledarskem letu, v katerem nabornik dopolni 17 let. Ta dolžnost traja dokler nabornik ne nastopi vojaškega roka oziroma do njegove prevedbe v rezervni sestav, če je dolžnost služenja vojaškega roka uredil kako drugače. Naborna dolžnost preneha tudi, če je državljanu prenehala vojaška dolžnost po tem zakonu. Nabornik, ki je ocenjen kot začasno nesposoben za vojaško službo za čas, daljši od koledarskega leta, v katerem dopolni 27 let, se prevede v rezervni sestav. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je iz dokumentacije v upravnih spisih razvidno, da je bil tožnik na naborni komisiji dne 11.5.1990 ocenjen kot sposoben za vojaško službo. Zoper to oceno se ni pritožil. Tožnik trdi, da odločbe naborne komisije ni prejel. Očitno pa je, da je le-to spregledal, saj je odločba oziroma "rešenje" vpisano v zdravstveno izkaznico tožnika kot vojaškega obveznika.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bilo po odločbi Vojne pošte ... začasno odloženo služenje vojaškega roka za dobo 3 let. Navedena odločitev je v bistvu sporna, saj je bilo v kasnejšem postopku ugotovljeno, da je odločitev temeljila na nepravilno ugotovljenih dejstvih. Ta odločitev je namreč temeljila na ugotovitvi VMA, da bolezen ni nastala kot neposredna posledica služenja vojaškega roka. Na tej osnovi mu je bilo formalno prekinjeno služenje vojaškega roka, čeprav je ostal na zdravljenju v VMA in kasneje nadaljeval z zdravljenjem doma. Ker je torej zbolel med služenjem vojaškega roka, meni, da se mu služenje vojaškega roka sploh ni prekinilo. Iz določbe 35. člena Zakona o vojaški dolžnosti izhaja, da se v vojaški rok ne všteva čas, ki ga prebije vojak na zdravljenju, povzročeno z namenom, da bi se izmaknil vojaški službi. Ker je bila njegova bolezen neposredna posledica služenja vojaškega roka in ni bila storjena z namenom, da bi se izmikal vojaški dolžnosti, je po njegovem mnenju razumljivo, da bi se mu moral ta čas vštevati v vojaški rok. Nerazumljivo je, da se tako prvostopni kot tudi drugostopni organ sklicujeta na odločitev vojaških oblasti, ki jih nikoli nista priznavala. Meni, da bi tožena stranka morala pri odločitvi upoštevati okoliščine, v katerih bi po Zakonu o vojaški dolžnosti bilo vojaku prekinjeno služenje vojaškega roka in bi se mu po zakonu štel čas, ki ga vojak preživi na zdravljenju, v vojaški rok. Še posebej je to pomembno iz razloga, ker je bil dalj časa na zdravljenju in ni mogel nadaljevati šolanja tako, da je bil po krivdi vojaških oblasti oškodovan. Nenazadnje bi moral organ, ki odloča o njegovi zahtevi, upoštevati tudi dejstvo, da mu je priznan status vojaškega invalida in da so mu tako vsaj na nek način slovenske oblasti popravile krivico, ki mu je bila storjena s strani vojaških oblasti. Da je ugotovitev Vojne pošte ... bila namenoma zmotna, je ugotovila Komisija za borce in vojaške invalide v Mariboru in vojaška komisija v Ljubljani dne 24.3.1987, in sicer sta navedena organa ugotovila, da je bolezen neposredna posledica služenja vojaškega roka. To pa je tako pomembno dejstvo, da bistveno spreminja status vojnega obveznika, saj se po tem služenje vojaškega roka sploh ni prekinilo. Zato meni, da mu je potrebno v vojaški rok šteti tudi ves čas, ko je bil na zdravljenju, saj je bila bolezen neposredna posledica služenja vojaškega roka. Prereka trditev tožene stranke, da je spregledal odločitev naborne komisije z dne 11.5.1990. Na poziv nabornega organa se je udeležil nabora, vendar v zvezi s tem ni prejel nobene odločbe naborne komisije. Odločitev naborne komisije bi mu morala biti vročena v pisni obliki. Trditev, da je odločba vpisana v zdravstveno izkaznico vojaškega obveznika, pa ne dokazuje, da mu je odločba bila tudi vročena. Da mu je bila odločba vročena, bi moralo biti razvidno iz povratnice o prejeti odločbi, kar pa očitno ne obstaja, ker to ni bila praksa teh organov. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe in meni, da je bilo dejansko stanje popolno in točno ugotovljeno ter uporabljeni ustrezni materialni predpisi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po citiranem Zakonu o vojaški dolžnosti se služenje vojaškega roka prekine vojaku, ki je med služenjem vojaškega roka ocenjen kot začasno nesposoben za vojaško službo (1. točka 1. odstavka 32. člena). Nadalje 34. člen citiranega zakona določa, da se vojaški obveznik, ki mu je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka po tem zakonu, pokliče na doslužitev preostalega dela vojaškega roka, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih mu je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka, vendar najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem dopolni 27 let. Vojaški obveznik, ki mu je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka po tem zakonu, se ne pošlje na doslužitev vojaškega roka, če mu je do izteka vojaškega roka ostalo manj kot 15 dni.

Glede na citirane določbe je po presoji sodišča tožena stranka pravilno utemeljila, da je iz teh določb razvidno, da citirani zakon dovolj jasno določa doslužitev vojaškega roka tudi vojaškim obveznikom, ki jim je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka zaradi zdravstvenih razlogov. Zato je tudi utemeljeno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnikova trditev, da Zakon o vojaški dolžnosti ne določa doslužitve vojaškega roka nabornikom, ki jim je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka zaradi zdravstvenih razlogov, ni pravilna, saj tudi 1. odstavek 18. člena citiranega zakona določa, da nabornik, ki je ocenjen kot začasno nesposoben za vojaško službo, mora priti znova na nabor po preteku dobe, za katero je ocenjen kot začasno nesposoben.

V zvezi s tožnikovo zahtevo po priznanju odsluženja celotnega vojaškega roka v bivši JLA je po presoji sodišča tožena stranka pravilno citirala določbe navedenega zakona in navedla, da ta zakon taksativno našteva primere, ko se v vojaški rok ne šteje določen čas (35. člen), prav tako pa taksativno našteva primere, ki se štejejo v vojaški rok (26. člen). Zato je po presoji sodišča utemeljeno stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj izhaja iz materialnih predpisov, da se vojaškim obveznikom, ki jim je bilo prekinjeno služenje vojaškega roka zaradi zdravstvenih razlogov, ne prizna v vojaški rok čas, ki so ga prebili na zdravljenju po prekinitvi služenja vojaškega roka. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da tožniku ni mogoče v celoti priznati odslužitev vojaškega roka, ampak le del, ki ga je dejansko prebil na služenju vojaškega roka v bivši JLA, in sicer od dne nastopa služenja vojaškega roka do dne, ko mu je bil le-ta prekinjen. Iz tega razloga pa prav tako tožnika ni mogoče oprostiti doslužitve vojaškega roka.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi pravilno sklepa, saj ima zato zakonsko podlago v določbah 2. odstavka 12. in 1. odstavka 18. člena citiranega zakona, da je iz dokumentacije v upravnih spisih (medicinska dokumentacija, naborni karton in odločba naborne komisije z dne 11.5.1990) razvidno, da je bil tožnik na naborni komisiji dne 11.5.1990 ocenjen kot sposoben za vojaško službo, zoper to oceno pa ni ugovarjal. Tožena stranka utemeljeno zavrača tožnikovo trditev, da ni prejel odločbe naborne komisije, in sicer, da je le-to spregledal, saj je taka odločba (oziroma "rešenje") vpisana v zravstveno izkaznico vojaškega obveznika, kar pa tudi hkrati pomeni, da je bil tožnik s tako odločbo seznanjen.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).