Jedro

Sodišče, enako kot sta to pravilno ugotovila že upravna organa, z vpogledom v listine priloženega upravnega spisa na katerih temelji izpodbijana odločitve, ugotavlja, da sta bila delničarja podržavljene družbe J.J. in H.H.. Sodišče pritrjuje ugotovitvi obeh upravnih organov, da lastništva podržavljenih delnic B.B. navedbe iz knjige I.I. ne dokazujejo. Te navedbe predstavljajo posreden dokaz, ki se nanaša na vstop B.B. v Upravni svet delniške družbe, namesto pokojnega K.K.. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev (v smislu razlage iz 24. točke te sodbe), da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi.

Izrek

I. Zadevi IV U 122/2016 in I U 1348/2016 se združita v skupno obravnavanje in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot IV U 122/2016. II. Tožbi se zavrneta.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Upravna enota Celje, je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo premoženja nekdanje A d.d. v Celju (A), ki naj bi bila v lasti oziroma solasti B.B. in sta jo vložila vlagatelja, pravna naslednika, C.C. in pokojni D.D. (1. točka izreka). V 2. točki izreka je prvostopenjski organ odločil (navedel), da je bilo o stroških postopka odločeno s posebnima sklepoma z dne 20. 1. 2015 in 21. 7. 2015, dodatni stroški v tem postopku pa niso nastali.

2. Zahtevek za denacionalizacijo podržavljenega premoženja podjetja je bil vložen pravočasno, vložili pa sta ga upravičeni osebi, C.C. in D.D.. Ker gre za zahtevka z isto pravno in dejansko podlago, je upravni organ, na podlagi 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), obe vloženi zahtevi združil. 3. Pravni temelj podržavljanja predstavljajo predpisi navedeni v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), odločba Okrajnega sodišča v Celju, št. Zp1/I z dne 24. 8. 1945 izdana na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani, št. 1484/45-8 z dne 23. 8. 1945. V dokazne namene je prvostopenjski organ pogledal tudi v listine spisa in ugotovil, da B.B. ob podržavljanju ni štel za jugoslovanskega državljana, zato je bilo treba v predmetni zadevi za določitev statusa upravičenca uporabiti določbo 12. člena ZDen. Tako sta pravna naslednika po pokojnem prejšnjem lastniku C.C. in D.D.. Ker je D.D. .... 5. 2009 umrl, so v postopek vstopili njegova vdova E.E., njegov sin F.F. in hči G.G..

4. V postopku je bilo ugotovljeno, da ne prejšnji lastnik, niti njegovi pravni nasledniki, niso izpolnjevali pogojev za pridobitev odškodnine od Republike Slovenije, ne na podlagi Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 (v nadaljevanju ADP) in ne na podlagi Pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, priseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj na socialnem področju - finančna in izravnalna pogodba iz leta 1961 (v nadaljevanju FIP). Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da pri Okrajnem sodišču v Celju postopek denacionalizacije po pokojnem B.B., na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ni bil uveden oziroma predlagan.

5. V nadaljevanju je upravni organ pojasnil, da je v navedeni zadevi predmet denacionalizacije podržavljeno podjetje oziroma delniška družba A d.d., katera lastnika delnic sta bila brata J.J. st. in H.H., vsak do 1/2. Po izjavah pooblaščenca C.C. naj bi bile delnice, ki so izkazovale družbeni kapital prinosniške delnice, kar izhaja tudi iz arhivske dokumentacije.

6. Upravni organ se je v nadaljevanju skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 1106/99 z dne 20. 12. 2000, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da mora imetnik delnice, ki glasi na prinosnika, dokazati, da je bil ob podržavljanju lastnik delnice in s tem lastnik dela kapitala podržavljene delniške družbe. V listine spisa je bila 30. 4. 2014 vložena kopija knjige I.I.: "Stara industrijska podjetja na Celjskem", Celje 1996, stran 34 - 41 ter izpisek iz trgovinskega registra za družbo Westen, iz katerega izhaja, da naj bi B.B. v družbo vstopil 1939. Slednji dokument je upravni organ pridobil iz Arhiva RS, dne 9. 9. 2011 (listine iz fonda Kuni-Komisije za odpravo narodne imovine, izpis iz trgovinskega registra B pri Okrožnem kot trgovinskem sodišču v Celju II zvezek B list 45 za družbo A). Dne 30. 10. 2014 je pooblaščenec C.C. upravnemu organu posredoval sporočilo s prilogo fotografije najdenih dokumentov in zaprosil za rok v katerem bi dokumente pripravili, vendar kljub podaljšanju roka ta dokumentacija organu ni bila dostavljena. Upravni organ si je v vmesnem času tudi sam prizadeval pridobiti ustrezna dokazila. Le teh ni uspel pridobiti, zato je ugotovil, da dokumenta, ki bi izkazoval lastništvo oziroma solastništvo B.B. ml. v firmi A d.d., ni.

7. Organ je pregledal tudi zemljiškoknjižne listine, da bi ugotovil, ali je B.B. zemljiškoknjižni lastnik podržavljenih nepremičnin, na podlagi zaplembene odločbe št. 310/45 z dne 24. 8. 1945. Teh podatkov, kar je v postopku ugotovil tudi sodni izvedenec za gradbeno stroko K.K., ni našel, ker so bile vse nepremičnine podržavljene družbi. Na podlagi navedenega je zaključil, da so bile v času podržavljanja nepremičnine izključna last delniške družbe.

8. Na predlog strank je upravni organ preveril tudi premoženje B.B., ki naj bi mu bilo odvzeto kot fizični osebi, na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v Celju, št. Zp 310/45 z dne 24. 8. 1945. Izvedenec, ki je izdelal cenitveno poročilo ene nepremičnine v k.o. Celje je izjavil, da so vse nepremičnine last delniške družbe A d.d., torej v spisu ni dokumenta, ki bi nedvoumno in neposredno potrdil lastništvo ali solastništvo in obseg lastništva B.B. na premoženju navedene tovarne v času podržavljenja.

9. Dne 2. 10. 2015 je bilo strankam postopka na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZDen posredovano Poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, na katerega so posredovale pripombe.

10. Glede na vse navedeno je upravni organ ugotovil, da iz razpoložljive dokumentacije izhaja, da je bil kapital podržavljene družbe izražen v prinosniških delnicah in da sta bila delničarja J.J. st. in H.H.. Ugotovljeno je bilo tudi, da v spisu ni dokumenta, ki bi na premoženju A d.d. v času podržavljanja potrdil lastništvo oziroma solastništvo B.B..

11. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, je pritožbo, ki so jo vložili pravni nasledniki F.F., E.E. ter G.G. in pritožbo z dne 3. 12. 2015, ki jo je vložil po pooblaščencu C.C., zavrnil. 12. Tožeča stranka v tožbi oporeka odločitvi in kot neodgovorno šteje stališče obeh upravnih organov, ki poudarjata lastna prizadevanja v nasprotju s pasivnostjo predlagatelja. Upravna enota Celje vse do leta 2010 ni hotela sprejeti stališča o tem, da je C.C. zakoniti predlagatelj postopka, pa tudi kasneje je imel prednost postopek pred Upravno enoto Hrastnik, v katerem je bila izdana odločba, št. 301D-1/93(13401) z dne 13. 5. 2014 in kasneje sodba Upravnega sodišča RS, št. U 1443/2015-9 z dne 18. 5. 2016. 13. Opozarja na zaplet pri definiranju podržavljenega premoženja in na dejstvo, da se je podržavilo vse premoženje povezano z družino B. Sklicuje se na podatek o lastništvu družbe in dejstvo, da se le to izkazuje s prinosniškimi delnicami. Obravnavani zgodovinski viri izrecno potrjujejo, da je B.B. že 1936 prevzel podjetje, čeprav drugi viri izkazujejo, da se je to zgodilo 1939. Vsi dokumenti po tem datumu B.B. prikazujejo kot osrednjo osebo družinskega podjetja. Iz podatkov upravnega spisa izhaja trditev, da so prinosniške delnice pripadale H.H. in J.J., spregledalo pa se je, da sta oba pri primarni dokapitalizaciji morda res vložila vse premoženje in da se je njuna lastnina izkazovala v prinosniških delnicah. Poudarja njihovo osnovno lastnost in navaja, da za dokazovanje lastnine delnic ni bil predpisan postopek. Premoženja družbe je bil po pravilih družbe deležen vsak delničar, po razmerju posesti delnic. Predlagatelj postopka denacionalizacije je torej imetnik delnic, vendar upravni organ tega ni upošteval in je predlagatelja postopka ves čas silil v dodatni izkaz lastnine premoženja A. d.d.. Predlagatelj je upravni organ opozorjal, naj sprejme stališče o tem, ali je dovoljšen izkaz o premoženju predložitev prinosniških delnic, ki bi jih v tem primeru pripeljal iz Nemčije.

14. Izpodbijana odločba temelji na stališču, da B.B. ni imel osebnega premoženja. Gre za nepravilno stališče, saj je bil pri B.B. skoncentriran izredno velik kapital. Sklicuje se na posamezne listine upravnega spisa in navaja, da se je B.B. na vseh lokacijah podržavilo zelo veliko osebno premoženje.

15. Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ter po opravljeni glavni obravnavi vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje. Predloga tudi vrnitev stroškov postopka.

16. Tožbo zoper izpodbijani akt so vložili tudi F.F., E.E. in G.G., iz vseh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahtevajo odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana na podlagi napačne ugotovitve, da v postopku ni bilo izkazano, da je bil denacionalizacijski upravičenec delničar podržavljenega podjetja. Odločitev grobo posega v pričakovane pravice tožeče stranke, saj postopek traja 23 let. Gre za nepravilno obrazloženo odločbo, izdano kljub podatkom iz knjige I.I., izpisa iz trgovinskega registra in sprememb vpisanih dne 6. 6. 1938 ter zapisnika, št. 30 z dne 25. 5. 1939. Prav tako je odločitev v nasprotju z zapisom v biografskem leksikonu, da je 1924. leta podjetje postalo last vse družine B, kot delniška družba ter članka o J.J. st. iz katerega izhaja, da je B.B. 1940 prevzel vodenje d.d. in da je bilo leta 1945 njegovo premoženje zaplenjeno. Po mnenju tožnikov uradni dokumenti, kot so izdane zaplembene odločbe in izpiski iz sodnega registra potrjujejo lastništvo B.B. na podržavljenem premoženju.

17. Arbitrarno in nezakonito je bilo odločeno tudi v delu glede vračila osebnega premoženja B.B.. Dejstvo je, da je bila 24. 8. 1945 izdana zaplembena odločba, št. Zp 310/45, s katero je bilo zaplenjeno vse premoženje B.B., ki dokazuje lastništvo podržavljenega premoženja. Da je bil B.B. lastnik nepremičnin na območju Celja, je razvidno tudi iz fonda pridobljenih dokumentov s strani Ministrstva za kulturo dne 8. 9. 2011, fonda Komisije z upravo narodne imovine a.e. 19/1272, listine št. 20, ki dokazuje lastništvo več nepremičnin v lasti B.B. na območju Celja, enako pa dokazuje listina 209 iz istega fonda (komisijski zapisnik o cenitvi zaplenjene trgovine lastnika in B.B.). Ker organ tega ni upošteval, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nepravilno je tudi sklicevanje na mnenje izvedenca K.K., saj z njegovim stališčem udeleženci postopka niso bili seznanjeni. Tožeča stranka vztraja, da je v upravni spis vložila vse listine in dokazila, da je B.B. lastnik podržavljenega premoženja. Upravnemu organu očitajo tudi kršitev določbe 8. člena ZUP, prav tako 7. člena ZUP ter menijo, da upravni organ od stranke ne sme zahtevati, da priskrbi in predloži dokaze, če jih lahko in hitreje priskrbi sam. V tem postopku je bilo kršeno tudi načelo 9. člena ZUP. Tožniki ugotavljajo, da je upravni organ razpolagal z vsemi podatki o lastništvu družbe in je zato izpodbijana odločitev obremenjena s kršitvami ZUP, materialnopravno zmotna in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Opozarja tudi, da je že pooblaščenec C.C. opozoril, da razpolagajo z dodatno dokumentacijo, ki pa je upravni organ ni zahteval. Kategorično zavrača, da so bili že v letu 1939 opozorjeni na dopolnitev zahteve za denacionalizacijo z določenimi dokaznimi listinami ter da se je postopek zaradi prekinitve postopka, v katerem se je upravni organ ukvarjal z državljanstvom udeležencev denacionalizacije, v bistvu začel šele v letu 2010. Trditev upravnega organa, da je od strank zahteval dopolnitev že v letu 1994 je zato neutemeljena. Sklicuje se tudi na zavezo upravnega organa, da bo določene dokumente pridobival sam in dodatno navaja, da bi bil v zadevi nujen razpis ustne obravnave. Sodišču predlaga, da odločitev sprejme na ustni obravnavi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek oziroma izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

18. Odgovor na tožbo sta vložili stranka z interesom in drugo tožeča stranka. Stranka z interesom pritrjuje odločitvi prvostopenjskega upravnega organa in predlaga, da se obe tožbi združita v enotno reševanje in postopanje. Navaja, da je odločitev upravnega organa pravilna in utemeljena, zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne.

19. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

K I. točki izreka:

20. Sodišče je odločitev iz I. točke izreka oprlo na določbo 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da lahko sodišče s sklepom združi več odprtih postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo in odločanje. Ker so v obravnavani zadeve tožeče stranke izpodbijale isto odločbo, so bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 42. člena ZUS-1 in združitev obeh postopkov v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

21. Tožbi nista utemeljeni.

22. Sodišče uvodoma ugotavlja, da se izpodbijana odločitev nanaša na denacionalizacijo premoženja A d.d. v Celju (B), torej je upravni organ odločal o delu zahtevka denacionalizacijskih upravičencev, ki so v roku iz 64. člena ZDen zahtevali vrnitev vsega podržavljenega premoženja v lasti B.B. (podjetja, kmetijskih zemljišč, kmetijskih gospodarstev in gozdov, poslovnih stavb, poslovnih prostorov). Po mnenju sodišča tako izpodbijana odločba izpolnjuje pogoje iz 219. člena ZUP, torej gre za delno odločbo, na kar kaže tudi jasno in določno oblikovan izrek odločbe.

23. V nadaljevanju sodišče kot nesporno povzema ugotovitev upravnega organa, da sta zahtevo za denacionalizacijo premoženja, v skladu z določbo 12. člena ZDen vložila pravna naslednika B.B., ki ne izpolnjuje pogojev za določitev upravičenca po 9. členu ZDen, C.C. in pokojni D.D. oziroma njegovi pravni nasledniki, vdova E.E., njegov sin F.F. in hči G.G.. Nadalje sodišče ugotavlja, da je v zadevi nesporno tudi dejstvo, da ne B.B., ne njegovi pravni nasledniki, niso bili upravičeni do pridobitve odškodnine za odvzeto premoženje na podlagi določil ADP in določil FIP.

24. Sporna v obravnavani zadevi je odločitev upravnega organa, da B.B. ni bil (so)lastnik nekdanje A d.d. v Celju (A) oziroma vprašanje, ali v postopku zbrana dokazila utemeljujejo izpodbijano odločitev.

25. Premoženje A d.d. v Celju (A) je prešlo v državno last na podlagi 1. in 2. točke Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Do odvzema premoženja na navedeni pravni podlagi je prišlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, dne 6. 2. 1945, zato ima odločba Mestne zaplembene komisije Celje, št. Z 1/I z dne 24. 8. 1945, ki jo upravni organ navaja kot temelj podržavljenja družbe, le deklaratorno naravo. V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, da je bilo premoženje ("celotna imovina") B.B. podržavljeno s sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani, št. 1484/45-8 z dne 23 8. 1945. 26. Glede na navedeno sporno vprašanje, je v zadevi ključna ugotovitev lastništva podržavljene A d.d. v Celju v času podržavljenja, dne 6. 2. 1945. Ker je bilo podržavljeno premoženje delniški družbi in ker ni sporno, da so bile delnice te družbe prinosniške delnice, sodišče smiselno povzema odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 1160/1999. Iz slednje izhaja, da je delnica podržavljene družbe lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. V prej navedeni zadevi je Vrhovno sodišče pojasnilo tudi, da v postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost, kot nekdanjega vrednostnega papirja, lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice, kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.

27. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je upravni organ lastništvo B.B. v podržavljeni družbi pravilno ugotavljal tudi z vpogledom v listine, ki bi lahko izkazovale njegovo lastništvo v podržavljeni družbi.

28. Sodišče, enako kot sta to pravilno ugotovila že upravna organa, z vpogledom v listine priloženega upravnega spisa na katerih temelji izpodbijana odločitve, ugotavlja, da sta bila delničarja podržavljene družbe J.J. in H.H.. Tako iz listine (nadaljevanje list 1 k pismu z dne 8.8.1945 (Dr.S/V) Ministrstva za industrijo in rudarstvo Ljubljana izhaja, da sta bila lastnika tovarne A d.d. brata J.J. in H.H., ki sta imela vsak polovico delnic, "za katere se ne ve kje se nahajajo, naj pa bi bile deponirane v neki banki na Dunaju". Da sta bila lastnika delnic podržavljene družbe J.J. in H.H. izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Vojaškega sodišča, Ljubljanskega vojaškega področja v Ljubljani, št. 1484/45/8 z dne 23. 8. 1945, ki je oba brata štela kot skoraj izključna lastnika, tako podjetja v Celju, kot podjetja v Hrastniku. Zgoraj navedeni podatek o lastništvu delnic, pa potrjuje tudi listinam upravnega spisa priložena dokumentacija, ki jo je upravnemu organu posredovalo Ministrstvo za kulturo, Arhiv RS, iz fonda Komisije za upravo narodne imovine, a.e. 19/1272. Gradivu sta namreč priloženi tudi Uradni potrdili, ki sta prilogi zadeve A. d.d. v pritožbenem postopku zoper zaplembeno odločbo Mestne zaplembene komisije v Celju z dne 24. 8. 1945 in ki dokazujeta, da je imel H.H. v tej družbi delež 125.000 delnic (1/2) in J.J. prav tako 125.000 delnic (1/2). Sestavni del navedene dokumentacije je tudi uradno potrdilo, ki se nanaša na B.B., pri katerem pa podatek o lastništvu delnic ni zabeležen.

29. Glede na pojasnila sodišča v 24. točki obrazložitve te sodbe, pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. Sodišče pritrjuje ugotovitvi obeh upravnih organov, da lastništva podržavljenih delnic B.B. navedbe iz knjige I.I. ne dokazujejo. Te navedbe predstavljajo posreden dokaz, ki se nanaša na vstop B.B. v Upravni svet delniške družbe, namesto pokojnega K.K.. Ta podatek izhaja iz zapisnika, št. 30 o Seji upravnega sveta z dne 25. 5. 1939 A d.d. Celje. Da je B.B. v družbo vstopil kot upravni svetnik, dokazuje tudi izpis iz Okrožnega kot Trgovinskega sodišča, Rg VII 45/11. Drugačnega podatka, ki bi pritrjeval tožbenim trditvam, da je bil lastnik delnic tudi B.B. ne dokazuje niti vpogled v Izpisek iz trgovinskega registra B, pri Okrožnem kot Trgovinskem sodišču v Celju, II Zvezek B list 45. Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega sveta imetnik delnic že zaradi svoje funkcije.

30. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev (v smislu razlage iz 24. točke te sodbe), da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da sta tožeči stranki imeli možnost drugačnega dokazovanja lastništva B.B. v lastniški strukturi podržavljene družbe, kar dokazujejo listine upravnega spisa. Dokazno breme za izkazovanje lastništva alikvotnega dela kapitala delniške družbe ob podržavljenju je namreč tudi po presoji sodišča na strani vlagatelja zahteve, ki mora za svoje trditve predložiti dokazila in od sodišča pred predložitvijo teh dokazil ne more zahtevati vnaprejšnjega stališča, kako bo vrednotil morebitni predloženi dokaz.

31. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost sodelovanja. Iz listin upravnega spisa izhaja namreč podatek, da je upravni organ pred izdajo odločbe, tako kot to zahteva določba 65. člena ZDen, sprejel Poročilo o pravnem in dejanskem stanju denacionalizacijske zadeve A, vodene pod, št. 36300-095/93-denacionalizacija nepremičnega premoženja A d.d. - B, Mariborska cesta, ki je bilo dne 2. 10. 2015 posredovano odvetniški pisarni L.L., d.o.o. (vročeno 6. 10. 2015) in odvetniku M.M.Fegušu (vročeno 6. 10. 2015). Tožeči stranki sta imeli možnost na poročilo dati pripombe in se seznaniti z vsemi listinami na katere se je v poročilu skliceval upravni organ, kar sta tudi storili. S tem je bila zagotovljena kontradiktornost postopka pred izdajo izpodbijane odločbe in po presoji sodišča realizirana splošna določba 8. člena ZUP, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor kršitve temeljnega načela zaslišanja stranke.

32. Kot neutemeljenega pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi moral organ prve stopnje skladno s 149. člena ZUP razpisati ustno obravnavo. Po presoji sodišča namreč pogoji za njen razpis po sprejemu prej navedenega poročila, ob ugotovitvi, ki jo potrjujejo listine upravnega spisa, da je bila ustna obravnava pred sprejemom poročila že razpisana, niso bili podani.

33. Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da v tožbi zatrjevane kršitve materialnega predpisa in postopkovnih določb ZUP niso podane, je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

34. Tožeča stranka je sodišču predlagala, da v postopku odločanja o tožbi, na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze. Po praksi Ustavnega sodišča RS mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10).

35. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi, št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.

36. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče v dokazne namene vpogleda v odločbo Upravne enote Celje, št. 363-095/93-246(13202) z dne 16. 11. 2015 in odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 490-1/2016-2 z dne 11. 8. 2016. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da gre za odločbi katerih zakonitost se presoja v obravnavani zadevi, zato predlog, da se obravnavata kot samostojni dokaz ne utemeljuje predloga za izvedbo glavne obravnave. Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje priče N.N.. Predlagana priča je vodila postopek pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožeča stranka predloga za zaslišanje uradne osebe ni utemeljila oziroma ni pojasnila, kako bi izvedba tega dokaza vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično drugačno odločitev. Pri tem sodišče pripominja še, da tožeča stranka v tožbi ne navaja niti razlogov, zaradi katerih bi sodišče podvomilo v osebno pristojnost za odločanje prej navedene uradne osebe. Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi, da se kot dokaz vpogleda v odločbi Upravne enote Hrastnik, št. D 301-1/93-92 z dne 15. 10. 2010 in odločbo Upravne enote Hrastnik, št. 301D-1/93(13401) z dne 13. 5. 2014. Tožeča stranka je v tožbenih navedbah pojasnila, da je imel pred obravnavanjem v tem upravnem sporu obravnavane zadeve, prednost postopek denacionalizacije podržavljenega premoženja za lokacijo v Hrastniku, ki ga je vodila in obravnavala za Upravno enoto Hrastnik Upravna enota Celje. Tako naj bi se v obravnavani zadevi povzročila še nadaljnja zamuda pri odločanju, pri čemer je tožeča stranka opozorila, da je v zadevi iz pristojnosti Upravne enote Hrastnik Upravno sodišče RS izdalo sodbo, št. I U 1443/2015-9 z dne 18. 5. 2016, s katero je prej navedeni odločitvi odpravilo. Tožeča stranka navedenega dokaznega predloga, ki se je nanašal na denacionalizacijo premoženja nekdanje P d.d. Hrastnik ni substancirala oziroma ni pojasnila, kako bi izvedba predlaganega dokaza lahko vplivala na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da se v dokazne namene vpogleda v dokumentacijo upravnega spisa, ki jo naj sodišče pridobi po uradni dolžnosti, poročilo o pravnem in dejanskem stanju, pripombe na poročilo ter pritožbo vloženo zoper odločbo prvostopenjskega organa. Predlagala je tudi, da se v dokazne namene vpogledajo fotografije delnic deponiranih v Nemčiji, Posvedočba z dne 5. 6. 1930, Pravila družbe A. d.d. z dne 13. 5. 1924 z obrazci in zaplembene odločbe Zp 308/45, Zp 309/45 in Zp 310/45. Tožeča stranka je torej predlagala izvedbo dokazov, ki so sestavni del upravnega spisa in listin presojenih v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta. Navedenega predloga ni utemeljila, iz tožbenih navedb pa izhaja, da se ne strinja z dokazno presojo v upravnem postopku, kar po presoji sodišča ne utemeljuje predloga v smislu prej citirane odločitve Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS. Prav tako je tožeča stranka v tožbi predlagala vpogled v druge listine upravnega spisa (dokument Zp 1381/46-3 z dne 3. 10. 1946, dokument L 45504771/12 z dne 29. 9. 1945, dopis L 450471/1 z dne 11. 8. 1945, poročilo Okrajnega sodišča N.O. odbora Celje - mesto z dne 26. 11. 1945, potrdilo Ministrstva za ljudsko zdravje z dne 10. 10. 1945 in potrdila Arhiva RS z dne 31. 7. 2014). Enako kot je sodišče že pojasnilo, je tožeča stranka predlagala izvedbo dokazov, ki so sestavni del upravnega spisa, katerih presoja je že bila izvedena v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, ni pa pojasnila kako bi lahko presoja teh dokazov na glavni obravnavi vplivala na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, ki temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala lastništva oziroma solastništva (v prenosniških delnicah) B.B. na premoženju A, d.d. v času podržavljanja. Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje priče P.P., Arhiv RS. Dokaznega predloga, kako bi zaslišanje predlagane priče lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, tožeča stranka ni obrazložila. V nadaljevanju pa je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje dr. I.I.. Tožeča stranka je navedla, da je upravni organ zanemaril dejstvo, da gre za še živečega zgodovinarja, ki je v analizi dogajanja povezanega z družino A, B.B. predstavil kot veleindustrialca in lastnika družbe, ni pa ga povabil v postopek preveritve njegovega pisnega stališča, ampak ga je ignoriral. Sodišče je pri presoji navedenega dokaznega predloga ugotovilo, da tudi ta predlog ni utemeljen s podatkom, kako bi izvedba tega zaslišanja vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer sodišče ugotavlja, da je upravni organ vpogledal in v dokaznem postopku presodil kopijo knjige I.I.: Stara industrijska podjetja na celjskem, Celje 1996, stran 34 - 41, kjer avtor opisuje lastniško stanje in spremembe lastništva družbe A. Navedena kopija je bila torej v upravnem postopku presojena kot eden izmed dokazov ter v zvezi z drugimi dokazi pridobljenimi v upravnem postopku, kot so izpisek iz trgovinskega registra, izvedena tudi dokazna ocena tega dokaza, kar pomeni, da nestrinjanje tožeče stranke s presojo navedenega dokaza, ne more uspešno utemeljiti predlagane izvedbe glavne obravnave. Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje priče O.O., ki naj bi jo sodišče vabilo preko Upravne enote Jesenice. Tudi tega predloga tožeča stranka ni utemeljila, oziroma ni navedla v kakšnem svojstvu naj bi sodišče zaslišalo predlagano pričo, niti kako bi njeno pričanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na navedeno je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo na seji sodnega senata.

K III. točki izreka:

37. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka nositi svoje stroške sama, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.