Jedro

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v pravnomočni sodbi, ki imajo oporo v izvedenskem mnenju, izpovedbi zakonite zastopnice tožnice ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 179. člen OZ upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tudi dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 20.10.2003 kot sopotnica poškodovala v prometni nesreči, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke. Utrpela je hud strah oziroma akutno stresno reakcijo ter posttravmatsko stresno motnjo, zaradi česar ji je bila s pravnomočno sodbo prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 5.200 EUR (1200 EUR za strah in 4000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), v presežku pa je bil tožničin zahtevek za plačilo odškodnine pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

2. Revizijo je tožeča stranka vložila glede zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in zoper izrek o stroških postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi morala biti tožnici po njenem mnenju priznana odškodnina v višini terjanih zneskov, ki bi v celoti ustrezala teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Tožnici pa bi morala biti prisojena tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju Tožnica v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki po njenem mnenju upravičujejo višji znesek prisojene odškodnine in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Bistvena kršitev postopka pa je podana, ker je sodišče druge stopnje sklicevanje tožeče stranke na dosojene odškodnine v primerljivih zadevah odpravilo s kratkim odgovorom, da ne gre za primerljive zadeve, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti. Smiselno predlaga, da Vrhovno sodišče njeni reviziji ugodi.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožnici pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednja utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi jo po njenem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožnici pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

6. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela hud strah oziroma akutno stresno reakcijo ter posttravmatsko stresno motnjo. Z revizijskimi trditvami glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju revidentka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v pravnomočni sodbi, ki imajo oporo v izvedenskem mnenju V. S. in M. T., izpovedbi zakonite zastopnice tožnice ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 179. člen Obligacijskega zakonika upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako trajanje in intenziteto prestanega strahu ter odražanje posledic škodnega dogodka v tožničinem življenju v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

7. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje iz tretjega odstavka na strani 3 izhaja, da je sodišče bolj natančno, kot to zatrjuje revidentka, pojasnilo, zakaj priloženi primeri iz sodne prakse niso upoštevni. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo ne predstavlja matematične operacije, in poleg načela objektivne pogojenosti odškodnine sodišče pri njeni odmeri vedno upošteva tudi načelo individualizacije višine odškodnine.

8. Revidentka v uvodu revizije pavšalno navaja, da izpodbija tudi izrek o stroških postopka. Revizijsko sodišče sodbe ali sklepa glede nekonkretiziranih razlogov ne more preizkusiti (371. člen ZPP).

9. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.