Jedro

Pri presoji pravočasnega umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranski sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške delovnega spora v višini 341,63 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da stroške postopka v plačilo naloži tožniku, podredno pa, da stroške postopka, prisojene toženi stranki, ustrezna zniža oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da tožnik tožbe ni umaknil pravočasno, zato je on tisti, ki bi moral v skladu s 158. členom ZPP v celoti kriti stroške postopka tožene stranke. Poudarja, da je sodišče prve stopnje štelo, da mora uporabiti načelo uspeha v postopku, le-tega pa je uporabilo napačno, saj je tožniku priznalo stroške v višini kot da je uspel v celoti, kar pa ne drži. Tožnik je namreč glede na vrednost spornega predmeta (906,54 EUR) uspel kvečjemu v višini 21,08 %, tožena stranka pa v višini 78,2%. Tožena stranka je 5. 12. 2017 namreč tožniku za referenčna obdobja plačala dodatek v neto višini 169,66 EUR glavnice in 27,76 EUR obresti, torej skupaj 197,42 EUR. Glede na naveden uspeh bi sodišče prve stopnje moralo stroške postopka priznati toženi stranki in po medsebojnem pobotu v plačilo naložiti tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni storilo nobene od v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve je namreč razvidno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje priznalo tožniku stroške postopka in zakaj jih je štelo za potrebne, ter da toženi stranki povračilo stroškov postopka ne gre. Tako ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev sklepa jasna. Prav tako tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka istega člena ZPP, saj toženi stranki ni bila odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Tožena stranka je lahko uveljavljala svoje razloge, zaradi katerih meni, da je upravičena do povračila stroškov postopka oziroma da tožnik do povrnitve svojih stroškov postopka ni upravičen.

7. V predmetni zadevi je tožnik s tožbo 3. 2. 2017 zahteval plačilo 209,20 EUR iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za različna referenčna obdobja od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2015. Tožena stranka je tožniku obračunala dne 5. 12. 2017 bruto zneske: 21,86 EUR, 17,00 EUR, 125,33 EUR, 98,82 EUR in 11,03, skupno torej 274,04 EUR in tožnik je 31. 5. 2018 delno umaknil tožbo za skupno 274,04 EUR. Tožena stranka je z vlogo z dne 18. 7. 2018 soglašala z delnim umikom ter podala določena pojasnila v zvezi z delnimi plačili tožniku. Nato je 16. 1. 2019 tožnik svojo tožbo umaknil v celoti.

8. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi ji moral tožnik povrniti celotne stroške postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ker tožbe ni umaknil pravočasno po izpolnitvi. Zavrniti je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede umaknjenega dela tožbe naložiti plačilo stroškov tožene stranke tožniku, ker naj ne bi umaknil tožbe pravočasno. Pri presoji pravočasnega umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.

9. Iz odločitve sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo v plačilo celotne potrebne stroške tožnika, izhaja, da je štelo, da je tožnik v postopku v celoti uspel. Tožena stranka taki ugotovitvi nasprotuje s sklicevanjem na dejstvo, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek med postopkom spremenil tako, da je zahteval plačilo 904,54 EUR. Njeno zavzemanje ni utemeljeno. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo 209,54 EUR s pripadki. Z vlogo z dne 31. 5. 2018 je sicer res predlagal spremembo tožbe tako, da se tožbeni zahtevek zviša na 904,54 EUR. Sprememba tožbe je bila vročena toženi stranki 12. 6. 2018, vendar ji je izrecno nasprotovala (torej ni podala soglasja k spremembi tožbe). V 185. členu ZPP je določeno, da je potem, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo na sklepu o ustavitvi postopka in izpodbijanem sklepu napačno (višjo) vrednost spornega predmeta, ne pomeni, da je dopustilo spremembo tožbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerim je priznalo tožniku celotne priglašene potrebne stroške postopka, pa je razvidno, da ni odločalo o spremenjeni tožbi. Glede na to je pravilno stališče, da je bila tožba potrebna in posledični sklep, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel. Tožnik je namreč s prvotnim tožbenim zahtevkom uspel v celoti oziroma še več (v višini 274,04 EUR od zahtevanih 209,54 EUR), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti celotne potrebne stroške. Pritožbena navedba, da je tožnikov uspeh nižji, je tako neutemeljena, saj v predmetni zadevi ni prišlo do spremembe tožbe po ZPP. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo stroškov tožene stranke v postopku, saj je tožnik s prvotno tožbo uspel v celoti, zato toženi stranki ni dolžan povrniti njenih stroškov postopka.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj glede na njegovo vsebino, ki se sploh ne nanaša na pritožbene navedbe, z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).