Jedro

Ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države, in ker ukrep zasleduje namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa s ciljem zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ga je mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijanim sklepom kršen 113.b člen v zvezi s 113.a členom Zakona o prekrških (ZP-1).

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo PR 208/2022 z dne 16. 12. 2022 storilca A. A. spoznalo za odgovornega za storitev prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izreklo mu je globo 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk v kategoriji B motornih vozil ter mu naložilo plačilo sodne takse in povrnitev stroškov postopka o prekršku. Zoper sodbo nihče izmed upravičencev ni vložil pritožbe.

2. Isto sodišče je pred izdajo sodbe o prekršku na predlog prekrškovnega organa, ki ga je ta podal v obdolžilnem predlogu z dne 6. 12. 2022, s sklepom PR 208/2022 z dne 7. 12. 2022 storilcu začasno prepovedalo uporabo tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije ter mu prepovedalo nadaljnjo vožnjo motornega vozila za vse vrste in kategorije, za katere je imel vozniško dovoljenje, ko je storil prekršek na območju Republike Slovenije.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je zoper sklep Okrajnega sodišča v Krškem PR 208/2022 z dne 7. 12. 2022 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja v uvodu, kršitve materialnih določb zakona po 5. točki 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 158. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi kršitev po 5. točki 156. člena ZP-1. 4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti posredovalo storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

5. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev materialnih določb ZP-1 po 5. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je storilcu prekrška izreklo ukrep začasne prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja, ki nima podlage v zakonu. Vrhovna državna tožilka se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da imetniku tujega vozniškega dovoljenja ni mogoče izreči ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 113.a členu ZP-1. Navaja, da 113.a člen ZP-1 ne razlikuje med imetniki vozniških dovoljenj, ki jih je izdala Republika Slovenija, in imetniki tujih vozniških dovoljenj. Podlago za stališče, da je imetniku tujega vozniškega dovoljenja mogoče začasno odvzeti vozniško dovoljenje na podlagi 113.a člena ZP-1 prepoznava tudi v določbi 22. člena ZPrCP, ki v primerih začasnega odvzema vozniškega dovoljenja s strani policije prav tako ne pozna razlikovanja med imetniki slovenskih in tujih vozniških dovoljenj. Možnost začasnega odvzema tujega vozniškega dovoljenja naj bi izhajala tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-113/2014 z dne 16. 3. 2017. 6. Vrhovno sodišče pritrjuje vrhovni državni tožilki, da je sodna praksa višjih sodišč glede vprašanja začasnega odvzema tujega vozniškega dovoljenja neenotna. Sodna praksa je sprva zavzela stališče, da ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 113.a členu ZP-1 ni mogoče izreči imetniku tujega vozniškega dovoljenja, saj zanj tudi ne pride v poštev institut odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po 202.d členu ZP-1, ki je organsko povezan z izvrševanjem obveznosti po Zakonu o voznikih.1

7. Novejša sodna praksa nekaterih višjih sodišč je zavzela stališče, da je začasni odvzem vozniškega dovoljenja mogoče izreči tudi imetniku tujega vozniškega dovoljenja, ne glede na to, v kateri državi je bilo dovoljenje izdano.2 To pravno stališče, ki mu pritrjuje tudi del teorije,3 sloni na prepričanju, (i) da jezikovna razlaga 113.a člena ZP-1 in 22. člena ZPrCP, ki ureja začasen odvzem vozniškega dovoljenja s strani policije, ne podpirata razlikovanja med imetniki slovenskih in tujih vozniških dovoljenj, in (ii) da možnost začasnega odvzema tujega vozniškega dovoljenja potrjuje tudi sklep Ustavnega sodišča RS U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017. V sodni praksi višjih sodišč je zaslediti tudi stališče, da je v procesni situaciji iz 113.a člena ZP-1 potrebno analogno uporabiti osmi odstavek 22. člena ZP-1 in izreči začasno prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja oziroma da je začasni odvzem tujega vozniškega dovoljenja mogoče izvršiti le kot začasno prepoved uporabe le tega.4

8. Vrhovno sodišče glede na navedbe vrhovne državne tožilke in ob upoštevanju predstavljene sodne prakse višjih sodišč izpostavlja, da sklep Ustavnega sodišča RS U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017 ne nudi ustrezne podlage za stališče, da je mogoče izreči ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 tudi imetniku tujega vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v tem sklepu zavrglo pobudo za oceno ustavnosti osmega odstavka 22. člena ZP-1, ki jo je predlagatelj utemeljeval z zatrjevano protiustavno odsotnostjo odkazila na smiselno uporabo tudi devetega odstavka 22. člena ZP-1, ki bi omogočila smiselno uporabo instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj. Ustavno sodišče je v razlogih odločitve _inter alia_ navedlo, da izpodbijani osmi odstavek 22. člena ZP-1 zapoveduje smiselno uporabo (zgolj) tretjega do šestega odstavka tega člena, specifično _zgolj za izrek_ prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, kar že na jezikovni ravni ne izključuje smiselne uporabe devetega odstavka tega člena, ki se nanaša na izvršitev sankcije, ne na njen izrek.5 Drugače povedano: osmi odstavek 22. člena ZP-1 določa le, katere določbe se smiselno uporabljajo pri izreku sankcije prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, s čimer res _a contrario_ določa, da drugih določb ni možno uporabiti, ne izključuje pa smiselne uporabe določb, ki se ne nanašajo na izrek, pač pa na izvršitev sankcije.

9. Iz povedanega je razvidno, da se je Ustavno sodišče izrecno opredelilo le glede _smiselne_ uporabe določb _o izreku in o načinu izvršitve sankcije_ prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja. Ta sankcija je po osmem odstavku 22. člena ZP-1 nadomestna sankcija za sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki jo sodišče izreče imetniku slovenskega vozniškega dovoljenja. Zgolj ta določba torej ne daje podlage za zaključek, da je imetniku tujega vozniškega dovoljenja mogoče izreči tudi začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1, saj gre za dva sicer povezana, a vendarle po svoji pravni naravi različna instituta.

10. Prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja je institut materialnega prava o prekrških in je kot nadomestna sankcija za sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja predvidena v drugem odstavku 4. člena in osmem odstavku 22. člena ZP-1. Sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja je bila z novelo ZP-1C določena kot nadomestna sankcija izključno zato, ker organi Republike Slovenije ne morejo z izrekom sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja posegati v suverene pravice tuje države in razveljaviti listine, ki so jo izdali organi te države.6 Nasprotno pa začasni odvzem vozniškega dovoljenja, ki ga urejajo členi od 113.a do 113.e ZP-1, ni sankcija, temveč institut procesnega prava, o katerem sodišče odloča v vmesnem (interimnem) postopku še pred dokončno odločitvijo, s katero storilca spozna za odgovornega za storitev prekrška.

11. Pri ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja torej ne gre za poseg v veljavnost listine, ki jo je izdala druga država, pač pa zgolj za procesni ukrep odvzema fizičnega izvoda listine, ki je po svoji naravi začasen in podvržen načelu sorazmernosti. Ukrep je namenjen takojšnji začasni izločitvi nevarnih voznikov iz cestnega prometa, ki je nujna zaradi zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja pred ogrožanjem in poškodovanjem v cestnem prometu.7 Izreči ga je mogoče le ob predhodno podanem utemeljenem sumu storitve prekrška, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pomeni, da je ukrep mogoče izreči le v primeru najtežjih kršitev cestnoprometnih predpisov, pri katerih je varnost ljudi in premoženja še posebej ogrožena. V tem smislu začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 dejansko pomeni razširitev oziroma nadaljevanje fizičnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga izvede policija na podlagi 22. člena ZPrCP.8 Pri nobenem izmed navedenih ukrepov jezikovna razlaga določb in cilj izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa ne podpirata razlikovanja med imetniki slovenskih in tujih vozniških dovoljenj.

12. Ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države, in ker ukrep zasleduje namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa s ciljem zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ga je mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj. Vrhovna državna tožilka zato utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje storilcu prekrška moralo izreči ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ter da je sodišče s tem, ko je storilcu izreklo ukrep začasne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, izreklo ukrep, za katerega v zakonu ni podlage.

C.

13. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbi 113.a in 113.b člena ZP-1, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena v storilčevo škodo, zato se je Vrhovno sodišče omejilo na ugotovitev, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (171. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 426. člena ZKP).

1 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 755/2013 z dne 25. 10. 2013. 2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 207/2020 z dne 1. 10. 2020. 3 P. Čas in N. Orel: 113.a člen, v: Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2018, str. 673-674. 4 Sklepi Višjega sodišča v Kopru PRp 60/2020 z dne 8. 10. 2020, Višjega sodišča v Mariboru PRp 32/2020 z dne 16. 3. 2020 (točka 7) in PRp 12/2020 z dne 22. 1. 2020 (točka 8). Podobno izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Celju EPVDp 78/2021 z dne 3. 9. 2021. 5 Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017, točka 14. 6 Prim. K. Filipčič: 22. člen, v: Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2018, str. 159. Gl. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 93/2008 z dne 28. 10. 2008, točka 3. 7 Prim. P. Čas in N. Orel, navedeno delo, str. 674. Gl. tudi Obrazložitev predloga novele ZP-1G, EVA 2010-2011-0002 z dne 15. 9. 2010, str. 71-72. 8 Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je bil uveden z novelo ZP-1G na podlagi izkušenj pri uporabi ukrepa po 238. členu tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVPC-1), ki je v novi ureditvi primerljiv z ukrepom po 22. členu ZPrCP. Gl. P. Čas in N. Orel, navedeno delo, str. 670-671; Obrazložitev predloga novele ZP-1G, EVA 2010-2011-0002 z dne 15. 9. 2010, str. 71-72.