Jedro

Zemljiškoknjižni lastnik je zaradi v njegovo korist vpisane stvarne pravice pasivno legitimiran za sodelovanje v pravdnem postopku, v katerem upnik uveljavlja vknjižbo lastninske pravice na dolžnika. Z osebo, glede katere se trdi, da je dejanski imetnik lastninske pravice, sta nujna enotna sospornika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da se pri nepremičnini 71.E, poslovni prostori št. PP1 v pritličju s skladiščem, B. 14-16, vpisani v podvložku št. 2895/144 k.o. X, vknjiži lastninska pravica za prvega toženca. Tožencema je naložena obveznost, da tožeči stranki povrneta 2.670,94 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožuje se drugo tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče prvenstveno zasledovalo interes tožeče stranke v povezavi z njenim položajem upnika v izvršilnem postopku. Trditev v sodbi, da je zlasti drugo tožena stranka navajala ugovore, šteje za očitek, da tega ne bi smela storiti. Meni, da je sodišče tožeči stranki povsem nekritično sledilo in ni odgovorilo na ugovore in trditve drugo tožene stranke v zvezi s priposestvovanjem. Meni, da tožnica priposestvovalne dobe za prvo toženo stranko ni upravičena uveljavljati. Pravno naravo 5. odstavka 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) razlaga tako, da dopušča vknjižbo zgolj v primerih, ko upnik nima listine za vknjižbo, ima pa jo dolžnik. Izključuje možnost ugotavljanja, da je dolžnik pridobil lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem. Trdi, da je v primeru ugotovljenega priposestvovanja tožbeni zahtevek ugotovitven – drugačen, kot zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo. Zahtevek se mora glasiti na ugotovitev lastninske pravice. Pa tudi če bi bilo ugotavljanje priposestvovanja dovoljeno, drugo tožena stranka ni pasivno legitimirana. Sodišče bi moralo ugotavljati verigo prenosov lastninske pravice na predmetni nepremičnini med drugo toženo stranko in podjetjem G. oz. morebitnimi vmesnimi subjekti. Lastnik je bil M. V. in nato prvi toženec. Potrebno bi bilo predložiti pogodbo med 2. toženo stranko oz. njeno pravno prednico in G., v nasprotnem primeru vknjižba ni mogoča in te pomanjkljivosti ni mogoče sanirati z ugotovitvijo, da je prvi toženec nepremičnino priposestvoval. Iz predloženih pogodb je razvidno, da sta prvi toženec in njegov pravni prednik sporno nepremičnino kupila. V primeru, da ta veriga ni dokazana, vknjižba ni dovoljena. Ker je v zemljiški knjigi vpisana drugo tožena stranka, prvi toženec ni mogel biti v dobri veri, da je lastnik. Opozarja, da ne more razpolagati s pravicami, ki jih nikoli ni imela. Ne more dovoliti kakršnegakoli vpisa v zemljiško knjigo, saj take pravice sama nikoli ni imela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz zemljiškoknjižnih podatkov je razvidno, da je lastnica te nepremičnine drugo tožena stranka oz. njena pravna prednica Občina Ljubljana Šiška. Predložena zemljiškoknjižna izpiska (dokaz A13 in A30) sicer izkazujeta vpisano pravico uporabe, vendar je na osnovi Zakona o dopolnitvah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL-A; Ur. list RS 59/2001) sodišče po uradni dolžnosti dolžno le to pretvoriti v lastninsko pravico. Ti zemljiškoknjižni podatki potrjujejo, da je drugo tožena stranka legitimirana za nastopanje v tem postopku. Z 9. in 150. čl. Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) je namreč določeno, da se mora listina, ki je podlaga za spremembo stanja v zemljiški knjigi, glasiti na osebo, ki je vpisana v ZK. Vpisi so namreč dovoljeni le zoper osebo, v korist katere je konkretna pravica vpisana (načelo pravnega prednika). Drugo tožena stranka je torej zaradi v njeno korist vpisane stvarne pravice pasivno legitimirana za sodelovanje v tem postopku. S prvim tožencem, glede katerega je ugotovljeno, da je dejanski imetnik lastninske pravice, sta nujna enotna sospornika.

5. Med strankama je nesporno, da drugo tožena stranka ni dejanska lastnica spornega poslovnega prostora 71.E v PP1 pritličju s skladiščem na B. 14-16, pred prenovitvijo zemljiškoknjižne evidence vpisanega v podvložku št. 2895/144 k.o. X. Drugo tožena stranka ne zatrjuje niti kakšnih drugih stvarnih upravičenj na tej nepremičnini (1). Ob stališču, da na obravnavani nepremičnini nima stvarnih pravic, za njeno upiranje zahtevku ni videti interesa. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da drugo tožena stranka ne more prenašati pravice, ki je nikoli ni imela, kajti v pravdnem postopku sodeluje zgolj kot formalna imetnica pravice, katere vpis se uveljavlja in pazi na svoje interese; ne sodeluje pri pravno poslovnem prenosu lastninske pravice, pred čemer se brani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvo tožena stranka dejanski lastnik sporne nepremičnine na podlagi priposestvovanja (originaren način pridobitve lastninske pravice). Dobra vera, na pomanjkanje katere se sklicuje pritožba, se domneva. Prvo tožena stranka niti kvalificirane, na podlagi pogodbe obstoječe posesti, niti svoje dobrovernosti ni zanikala. Tožena stranka za zanikanje teh dejstev nima interesa, sicer pa izrecno navaja, da ji konkretne okoliščine v zvezi z lastništvom in uporabo sporne nepremičnine niso poznane.

6. Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti razlogov za poseganje v odločbo sodišča prve stopnje ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj z zakonom predpisanih pogojev za dovolitev vpisa. Zaradi izkazanega priposestvovanja verige pravnih poslov, ki bi izkazovali neprekinjeno verigo prehodov pravice (pravice uporabe, lastninske pravice), ni treba ugotavljati. Na originaren način pridobljena lastninska pravica je to verigo pretrgala, zato je njen obstoj za odločitev nepomemben. Tožeča stranka zatrjuje in je dokazala obstoj zasebne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom (dokaz A31), zato je 5. odstavek 168. čl. ZIZ ustrezna materialna podlaga za odločanje (2). Ker je razpravljajoče pravdno sodišče ugotovilo obstoj pogojev za vknjižbo lastninske pravice, je odločitev o dovolitvi vpisa zakonita in bo zemljiškoknjižno sodišče odločilo le še o izvršitvi že dovoljenega vpisa, pri čemer je dolžno preveriti, ali je vpis glede na zemljiškoknjižno stanje mogoč. Medtem ko je prejšnji Zakon o zemljiški knjigi - ZZK v 2. odstavku 86. čl. izrecno določal da vpis lahko dovoli tudi drugo in ne samo zemljiškoknjižno sodišče, sedanji ZZK-1 te določbe nima, vendar to ne pomeni, da je izključena možnost (gre za izjemo), da o vpisu odloči drugo sodišče (3).

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) V vlogi z dne 12.4.2005 drugo tožena stranka izrecno navaja, da ni bila investitor stavbe, ni sklepala pravnih poslov v zvezi s to etažno enoto (poslovnim prostorom). V vlogi z dne 2.9.2010 navaja, da ni niti lastnica, niti posestnica, niti uporabnica sporne nepremičnine in je vknjižba v zemljiško knjigo nastala kot posledica vknjižbe samega zemljišča na njeno pravno prednico.

(2) Sodna praksa kot pogoj za vpis lastninske pravice na podlagi 5. odstavka 168. čl. ZIZ predvideva obstoj listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice.

(3) Komentar Toneta Frantarja k 86. čl. ZZK, GV Ljubljana 1998, stran 335.